Na Selu pri Bledu, v našem najbolj obleganem turističnem kraju, stoji največja kmetija v okolici. Mulejevi imajo več kot 250 glav živine, a življenje pri njih že dolgo ne teče le v ritmu kmetovanja, temveč tudi v stiku s turizmom in v sozvočju z naravo. Kmetijo sta zakonca Jože in Damjana že predala sinu, o njej smo že obširno poročali, tokrat pa smo ju obiskali z nekoliko drugačnim razlogom. Oba sta namreč lovca, kar ni povsem običajno. Še bolj zanimivo pa je, da ju v lovske vrste ni vodila družinska tradicija ali lovska strast, temveč nuja – škoda, ki jo je divjad povzročala na njunih poljih in v gozdu, je bila prevelika.

Preden smo se povsem posvetili lovstvu, nas je zanimalo, kako sta Mulejeva gradila svojo zgodbo o uspehu. Zgovorna Damjana pripoveduje, da je prišla na kmetijo leta 1994 iz Naklega. »Doma smo imeli zemljo samo v ‘tegelcih’,« se nasmehne, a je bila vešča dela na kmetiji, saj je pomagala pri starih starših. Ko je prišla na Bled, so imeli Mulejevi od 40 do 45 glav živine, danes jih imajo vsaj šestkrat toliko. Tudi s turizmom na kmetiji so začeli Jožetovi starši, a je bil začetek skromen: »Poleti so kakšen dober mesec oddajali štiri otroške sobice, da je imela številčna družina nekaj dodatnega prihodka.«

Z Jožetom pa sta imela jasno vizijo: razvijati obe dejavnosti. Odločila sta se za selitev iz sredine vasi na največjo parcelo, ki so jo imeli, in začela graditi od temeljev. »Dvajset let so se najini pogovori vrteli okoli kablov in betona,« v šali pove Damjana. Leta 2000 sta zgradila sodoben hlev za prosto rejo, nato pa začela graditi novo domačijo – za družino in goste, s prelepim razgledom proti mogočni Jelovici.

Ko je škoda neznosna

Zavetje gozdov je prijeten dom tudi številnim prostoživečim živalim, ki so vse pogosteje prihajale prav do Mulejeve domačije. »Pozimi je v naš silos prihajalo tudi do 40 jelenjadi na noč. V nižinskem gozdu smo imeli stoodstotno škodo, mlade smreke niso imele niti možnosti, da bi zrasle, ker jih je jelenjad pojedla, še preden bi jim sploh rekli smreka. Imeli smo več let stoodstotno škodo tudi na poljih,« opisuje Jože. Pritoževali so se, prijavljali škodo lovski družini, a se ni premaknilo nič. Lovsko-upravljavski načrtovalec Zavoda za gozdove, ki skrbi za to območje, je gospodarju ponudil najbolj razumno rešitev: pridružitev lovski družini.

»Ker smo lastniki več kot 15 hektarjev lovišča na Jelovici, me Lovska družina Jelovica Ribno ni mogla zavrniti. To je pogoj, na podlagi katerega te morajo sprejeti, sicer pa je možnost pridružitve lovcem precej omejena. Seveda je treba opraviti tudi več preizkusov znanja in spretnosti, preden postaneš lovec. Sam sem lovec postal iz nuje, da bi rešil težave na naši kmetiji.«

Damjana pa se je lovcem pridružila nekaj let pozneje, ne na moževo prigovarjanje, temveč iz povsem preprostega razloga: »Jožeta ni bilo nič doma, pa sem se še jaz pridružila ‘jagrom’.« V njihovi lovski družini je 50 lovcev, od tega sta dva kmetovalca (taka, ki jima je kmetijstvo glavni vir preživetja) in pet lovk, med njimi tudi Damjana. »Dve lovki sta starejši, najstarejša ima 80 let in je že 40 let pri lovcih, dve pa sta mlajši kolegici,« pove sogovornica.

Lovstvo bi morala biti tudi kmetova odgovornost. Kdo, če ne sami, bo poskrbel za naša zemljišča? Hkrati pa je lovstvo skrb za to, da narava ostaja v ravnovesju, ki se lahko hitro poruši, če se divjad preveč namnoži in pride preblizu kmetiji.

»Škoda sicer ostaja, a je znosna – pri mladju smreke le okoli 20 do 30 %, česar v gozdu niti ne opaziš. Tudi jelenjadi ni več blizu kmetije,« pripoveduje Jože.

Lovišče Lovske družine Jelovica Ribno je zares obsežno, meri več kot 5000 hektarjev, razprostira pa se na razgibanem območju planote Jelovica ter na okoli 200 hektarjih v nižinskem delu ob rekah Sava in Sava Bohinjka. »V lovišču je vse, razen gamsov. Te so razredčili risi, pripeljani iz Romunije, ki so jih naselili zaradi preprečevanja sorodstvenega parjenja. Včasih smo imeli dovoljen odstrel od 8 do 10 gamsov, zdaj jih pri vrhu Jelovice skorajda ne opazimo več. Risi se zelo hitro razmnožujejo in delajo red v gozdu – počistijo ves podmladek. Gamse ogroža ris, saj gre tudi po skalah, medtem ko volk tja ne more. V nižinskem delu so tudi šakali. Dolgo časa smo sledili medvedu, zdaj pa ga že kakšno leto nismo videli,« opisuje Damjana.

Lovska družina Jelovica Ribno bo praznovala 80 let. V njej je 50 članov, povprečna starost je okoli 55 let.

»Zadnjih deset let imamo dovoljen odstrel od 60 do 70 jelenjadi, nekaj jih pospravi še volk, predvsem pri vrhu Jelovice, kjer jih skoraj ni več opaziti. Imam občutek, da je zdaj pravo ravnovesje – takšno, da ga okolje prenese. V gozdu je zaradi žledoloma in lubadarja ogromno mladja, kar pomeni veliko hrane. Na primorski strani, proti Baški grapi in Selški dolini, pravijo, da je jelenjadi ogromno in imajo težave, kot smo jih mi imeli pred leti. Zdaj pride čez Savo proti našemu ribniku sredi travnika le srnjad – ta nas ne moti, za naše goste pa je to idilična podoba, saj jih lahko opazujejo povsem od blizu,« pripoveduje Jože.

V naravi si povrne moči

Čeprav ju je lovstvo še bolj povezalo, pa na lov le redko odideta skupaj. Damjana gre »na jago« najraje sama, da si napolni baterije. »Grem na jago, da se usedem in uživam. Tu najdem svoj mir, v naravi si eno z njo. Po navadi grem od doma, ko je še dan – pozimi že ob štirih, poleti pozneje, ker je dan daljši. Ko se začne mračiti, začnejo prihajati živali in dolgo jih opazujem. Lovec se ne vrne vsakokrat s plenom, velikokrat živali samo opazujemo. Po kakšnih treh urah sem že doma.« Med opazovanjem živali se tudi veliko naučiš: srnjad in jelenjad naj se ne bi pasli skupaj. »Pa se ne držijo tega.« Tudi prizor lisice in zajca na istem polju ni nič nenavadnega. »Če je lisica sita, je zajec ne zanima,« pravi Damjana. »Lovstvo ni konjiček, temveč način življenja. Mnogi poenostavljeno razumejo lov kot odstrel živali, vendar je mnogo širše – gre za trajnostno gospodarjenje z divjadjo,« pove so
govornica.

Lovstvo ni le odstrel – lovec mora opazovati in razumeti naravo ter biti potrpežljiv.

»Lovci spremljamo številčnost divjadi, skrbimo za krmljenje pozimi, urejamo preže, postavljamo mreže, čistimo zaraščene steze … V naši lovski družini še vedno velja pravilo: kdor ne čisti gamsovih stez, jih ne sme loviti,« pojasnjuje Damjana.

Zgodbe s preže

Lovske zgodbe pri Mulejevih niso redkost. Damjana, ki ima za sabo sedem let aktivnega lovstva, z nasmehom pripoveduje o svojem največjem ulovu – merjascu, ki so ga spremljali dve leti, pa ga nikomur ni uspelo ustreliti. »Čutila sem, da moram iti na jago,« pravi. Ko se je pojavil, je odločil trenutek: »Z enim strelom s preže je padel.« Čeprav se prašič ves čas premika in ga je zato težje ustreliti, je Damjani uspelo. Jože jo pohvali: »Take trofeje še nihče v naši lovski družini ni imel – imel je 22 centimetrov dolge čekane.«

Tudi lov na medveda na Mašunu je zanjo posebna izkušnja: »Rekla sem kolegom lovcem, da sem prišla po medveda – pa so se mi smejali, ker so ga čakali ves teden.« Čez 15 minut ga je s preže videla, kako se spušča s hriba proti krmišču. »Prvi je bil manjši, kmalu za njim je prilomastil pravi velikan.« To je bila njena prva priložnost in vedela je, da je prvi strel odločilen. »Ciljati je treba v pleče, in če ustreliš prav, medved zatuli, naredi tri kroge in pade. Z mano je bil na preži mlad fant, pa mu rečem, naj bo pripravljen, če se mi ponesreči. Pa se mi ni,« ponosno pove spretna lovka.

Pa so živali predvidljive? »Niti dvakrat ni enako,« zatrdi Jože, zato tudi lovskih zgodb nikoli ne zmanjka.

Med predpisi in odgovornostjo

Lovstvo v Sloveniji je strogo urejeno. »Predpisov je toliko, da moraš res paziti,« pravi Jože in doda: »Če narediš napako, lahko ostaneš brez orožja in lovske izkaznice.« Odstrel ni naključen, ampak načrtovan. »Če je lovski upravljavec dober strokovnjak, določi pravilen odstrel in sistem deluje,« meni.

Posebnost slovenskega sistema je, da je divjad last države, kmetje pa lastniki zemlje. To pogosto povzroča napetosti. »Kmet čuti škodo,« pravi Jože, »a sistem mora gledati širšo sliko.« Sam meni, da je slovenski lovski sistem kljub vsemu dober: »Če gledam z vidika divjadi ali narave, težko najdeš boljšega.«

Že večkrat sem imel priložnost biti z lovci iz Avstrije, Skandinavije, Amerike, Avstralije … Poznam njihove sisteme lovstva in lahko rečem, da je naš najboljši. Strogi lovski predpisi so koristni za red v lovstvu in v gozdu. Ravnanje z uplenjenimi živalmi pa je pri nas zelo spoštljivo – v tujini tega ne poznajo. »Zadnji grižljaj je obvezen ritual pri lovu. Srnjad in drugo divjad vedno odnesemo z glavo naprej, ptice vedno primemo za noge, ko jih pobiramo in obešamo za pas. To niso pravila – to ti pride v kri, postane navada. Ob koncu skupnih lovov je obvezen pozdrav lovini. Vse uplenjeno se položi na tla, ob njem se zberemo lovci in opravimo lovski blagor: zeleno vejico – po navadi smrekovo – položimo na trup živali, lovci pa si jo zataknemo za klobuk,« opiše lovske rituale Damjana.

Naša sogovornika poudarjata tudi pomen gospodarjenja z gozdom. »Gozd je banka za kmeta – ampak samo, če je vzdrževan,« pravi Jože. »Če ga pustiš, izgubi vrednost – tako za človeka kot za divjad. Pri nas je to težava v Istri in na Krasu.«

Na koncu se oba strinjata: »Lov ni strast, je ljubezen do narave.« Damjana pa doda še povabilo: »Pridite za en teden k nam na kmetijo in z mano v gozd – potem se bomo pogovarjali.«

Eden največjih izzivov današnjega lovstva je usklajevanje interesov varovanja narave, potreb kmetijstva in pričakovanj javnosti. Lovstvo ni boj proti naravi, temveč skrb zanjo. Lovci niso le izvajalci odstrela, temveč varuhi ravnovesja, ki morajo razumeti naravo – in ljudi.

Njuna zgodba jasno pokaže, da lovci niso le tisti, ki sprožijo strel. So opazovalci, skrbniki in posredniki med človekom in naravo. V času, ko se prostor med njima vse bolj prepleta, njihova vloga ni nič manjša – temveč vedno pomembnejša.

Fotografije: B. R. in osebni arhiv