Na robu Polhograjskega hribovja, v Butajnovi nad Horjulom, kjer se travniki mehko prelivajo v gozd in kjer jutra še vedno dišijo po rosni travi, stoji domačija Sečnik – po domače Pr’ Jurman. Tu življenje ne teče po uri, ampak v sozvočju z naravo. In prav tu, med ljudmi, ki znajo stopiti skupaj, ko je to najbolj potrebno, je doma zadnji cvet v šopku kmetic leta – Matejka Sečnik, ki je pretekli teden gostila stanovske kolegice z vseh hribčkov in dolin našega podeželja.

Čeprav vreme ni bilo najbolj prizanesljivo, je bilo že ob prihodu jasno, da bo dan vse prej kot siv. Dobra energija, stiski rok, objemi in iskreni nasmehi so ogreli ozračje na Sečnikovem dvorišču bolj kot pomladno sonce. Začetek je bil slovesen – zazvenela je himna, ki so jo zapeli otroci podružnične osnovne šole iz Šentjošta, in s tem dogodku vdihnili tisto pristno toplino, ki jo znajo ustvariti le najmlajši. Nastopili so še nekajkrat in zbrane gostje – predstavnice društev podeželskih in kmečkih žena – so jih nagradile s spodbudnim aplavzom.

Zbrane so nagovorili tudi predstavniki lokalnega okolja in drugi ugledni gostje: podžupanja Občine Dobrova – Polhov Gradec Ana Oblak in podžupan Občine Horjul Andrej Stanovnik, nato pa še Andrejka Krt iz KGZS, na novo izvoljeni predsednik Sindika ta kmetov Slovenije Ivan Brodnjak ter prva dama med kmeticami Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije.

Njihove prijazne in spodbudne besede v času, ki kmetijstvu ni najbolj naklonjeno, so le potrdile to, kar vemo – kmetice ostajajo neomajne, povezane in prodorne pri kljubovanju vsem tegobam in težavam. Toda to ni bil dan za negodovanje, temveč vesel dogodek, eden tistih, ki ni nuja, temveč iskrena želja po druženju in povezovanju. Za vse, kar kmetice postorijo doma, na kmetiji, v lokalnem okolju in širšem družbenem prostoru ter pri ohranjanju naše narodnosti in kulture, pa bi jim morali izkazovati spoštovanje in občudovanje na vsakem koraku. Uletova je Matejki predala nekaj simboličnih pozornosti: značko z nazivom kmetica leta, verižico, cvetlico ter fotografijo, na kateri je s svojimi predhodnicami kot najnovejši cvet, a nič manj pomemben v tem šopku.

Seveda smo si od vsega najbolj želeli spoznati Matejko. Njeno življenje ni bilo posuto s cvetjem, tudi nekaj trnja je bilo vmes, a prav nikoli ni obupala, niti nikomur odrekla pomoči. Ta, pravi Matejka, se vedno povrne. Zato o njeni srčnosti več povedo dejanja in delo kot laskave besede. Tudi če o sebi ne bi povedala ničesar, bi njen trud opazili – domačija je zares lepo urejena, živina skrbno oskrbljena, družina povezana in složna. In kaj več si lahko v življenju še želimo? Vse to ni bilo le njeno delo, vse to sta zgradila z možem Jožetom ter njunimi štirimi sinovi, v pomoč pa so jim tudi že ta mlade.

Matejka se je predstavila v simpatičnem pogovoru z voditeljem uradnega dela srečanja Žigom Tomincom in izvedeli smo, da je to njena rojstna domačija. V družini so bile tri sestre in brat, Matejka pa je bila vedno »najmočnejša«, zato je bilo povsem pričakovano, da bo nadaljevala z delom na kmetiji. Sprva je hodila v službo, ko pa je zbolel oče, ni omahovala pri prevzemu kmetije. Z možem sta pogumno in odgovorno poprijela za delo, kmetijo pa ves čas posodabljala.

Leto 2008 je bilo pri Sečnikovih prelomno. Požar, ki je zajel hlev, ni prinesel le materialne izgube, temveč globoko preizkušnjo družini in sovaščanom. A kot tolikokrat prej in pozneje, se Matejka ni predala. »Čez noč smo se morali odločiti, kakšen hlev bomo imeli,« se spominja. To je bila njihova najtežja preizkušnja, a je Matejka neizmerno ponosna, da je v desetih dneh nov, sodoben hlev imel streho, živina pa udobnejši dom. Vsega tega družina ne bi zmogla brez pomoči ljudi. »Sosedje, prijatelji, znanci so nam prihajali pomagat, prinašali so hrano, nam stali ob strani. Ljudje so nam vlivali moč in pogum,« pravi z iskreno hvaležnostjo.

Danes na kmetiji skrbijo za približno štiri deset glav goveda in sedemdeset kokoši. Delo se začne zgodaj – že ob petih in deset minut v hlevu – in se nikoli zares ne konča, saj na kmetiji dela ne zmanjka. Toda to za Matejko ni breme. To delo je izbrala in ni ji žal. »Fizično delo ni najtežje, dosti večji izziv je sedenje za računalnikom in urejanje papirjev,« iskreno pove. Njen najljubši dan v tednu ostaja nedelja: po delu v hlevu gredo k maši, pri kosilu se zbere družina, nato pa je čas za druženje.

In prav družina je njeno sidro. Mati štirih sinov, vpeta v delo na kmetiji in že več kot tri desetletja aktivna članica Društva podeželskih žena Dobrova – Horjul – Polhov Gradec vedno znova najde čas in energijo, da vpraša: »Kako lahko pomagam?« Članice, predvsem predsednica Ivanka Kokelj, so jo več let spodbujale, naj kandidira za naziv kmetice leta. In ko je naposled pristala, je to storila z enako skromnostjo, kot živi. Zmaga v Zagorju oktobra lani jo je presenetila, ne pa tistih, ki Matejko poznajo. Zanjo ta naziv ni le nagrada, temveč čast in hkrati odgovornost.

Na Matejko so ponosni vsi, ki jo poznajo. To dokazuje tudi pesem, ki ji jo je napisal Anton Sečnik, na srečanju pa jo je recitirala Francka Sečnik. Tako smo vsi Matejo spoznali še s pesmijo. Dogajanje so popestrili še plesalci Folklorne skupine Grof Blagaj, ki so se po spletu šentjoških plesov ob zvokih priložnostnega ansambla fantov iz vasi in okolice zavrteli še z gosti. Po uradnem delu druženja se je začel bolj neuradni del in spoznavanje prelepe Butajnove. Matejka je goste peš popeljala od svoje domačije skozi vas do travnikov, kjer se pasejo noji družine Krek, po domače Pr’ Lupč, in do cerkvice Sv. Ane, v kateri ima službo ključarja Matejkin mož Jože. Oba skupaj skrbita za varnost, osnovno vzdrževanje in okrasitev svetega prostora. Jože je predstavil zgodovino cerkve, glavni in stranske oltarje ter druge svete podobe. Omenil je obnovo cerkve v zadnjih letih, ki je delo vseh v skupnosti.

Zbrani so zapeli še pesem Češčena si, Marija in ogled sklenili v bližnjem gasilskem domu, kjer so jih člani Krekove družine pogostili z njihovimi mesninami Noj Tomi, med katerimi je bila tudi klobasica iz nojevega mesa, in drugimi dobrotami.

Ko se je dan počasi prevesil v popoldne, je ostal občutek, da takšna srečanja pomenijo več kot le poklon posameznici, so poklon vsem kmeticam – njihovemu delu, vztrajnosti in srčnosti. V svetu, ki se pogosto vrti prehitro, prav kmetice ostajajo tiste, ki nas učijo potrpežljivosti, povezanosti in spoštovanja do zemlje.

Draga Matejka –kmetica leta 2025
Anton Sečnik

Butajnova je prelepa vasica,
v njej dobri vaščani in vedrega lica.
Tu gori nad meglo so sončni ljudje,
posebno še eni dobroto dele.

Pustimo ob strani pred koliko leti
jo mogla je mama na prsi prižeti.
Matejka ime bo tej deklici mali,
naj v sreči živi, so v molitvah dejali.

Spoznavala kraje je svoje domače,
spoznavala delo, ne gre pač drugače.
Ljubi naravo, livade in polja,
v srcu kraljuje ji židana volja.

Zrasla je v lepo, pošteno dekle
in Jože, mlad fant, zavedal se je,
da hitro zasuka se naj okrog nje,
dobil jo drug fant bi, o, groza, gorje.

Zapeli so slavno poročni zvonovi
in kmalu na svetu otročki so novi.
Kar štirje junaki so smuknili v svet.
Spoznavali so, kaj je delo, polet.

Matejki nista tuja ne vrt in ne njiva,
ko stopiš v hlev sama krasna živina.
Za delovno ženo je širše obzorje,
na mnogih področjih pozna se, kjer orje.

Gasilci in Karitas, da cerkev je lepa,
vse to se izide, za kuho je vneta.
Na TV predstavi jedilnik izbran,
sem lačen postal, da sem lizal ekran.

Med nami kmetica je tega leta,
a slava ji glavo nič ne zapleta.
Delaj s srcem zagnano naprej,
dobrota naj v tebi ostane vselej!

Fotografije: Dragica Heric