»Ko sem bila majhna, sem bila vsako leto za pusta zdravnica. To je bil edini poklic, ki me je zanimal,« nam v smehu izda magistra Alenka Zapušek s kmetije Vrhivšek v Lindeku. Čeprav ni nikoli oblekla bele zdravniške halje, saj je izbrala študij kemije, pozneje pa končala še magisterij s področja varstva okolja, opravlja podobno poslanstvo. Ljudem pomaga s svojim znanjem in ozaveščanjem o izjemnih učinkih industrijske konoplje, zeliščarstvu in praktičnimi delavnicami o njihovi uporabi.

Alenka pravi, da so edina stalnica v življenju spremembe, od nas pa je odvisno, kako jih sprejmemo in se jim prilagodimo. Verjame, da se vse na naši poti zgodi z namenom. »Ne naključno, ampak na ključ,« pove. To je okusila tudi sama, saj se je v življenju srečala z več prelomnicami. Največja je prišla z izgubo službe. »To je bilo leta 2014. Podjetje je šlo v stečaj in iskala sem novo službo. Nisem je našla, bila sem prestara ali preveč izobražena. Da, prav ste slišali, moj magisterij je bil ovira, saj marsikdo raje zaposli vodljive ljudi kot take, ki razmišljamo s svojo glavo. Znanje je lahko orodje, pa tudi orožje. V velikem sistemu pa je lahko tudi »cokla«. Bila sem razočarana, da sistemi ne delujejo v korist človeka, ampak sistema,« iskreno pove naša sogovornica.

TRIJE STEBRI KMETIJE

Sprijaznila se je, da mora najti drugačno, svojo pot. Odločila se je, da se bolj posveti družini, življenjskemu sopotniku Rudiju Ramšaku in njunima hčerkama. Z Rudijem, ki je bil takrat še zaposlen, sta ves svoj prosti čas obnavljala 150 let staro Vrhivškovo kmetijo v Lindeku, ki jo je podedoval Rudi. Z njo sta dobila tudi 1,5 hektarja obdelovalne zemlje in dva hektarja gozda in začela sta pridelovati zelenjavo za družino. »Kmalu pa sva se odločila, da se želiva s kmetovanjem preživljati. Iskala sva primerno kulturo za našo zemljo, ki ni zahtevna za pridelavo in jo lahko prideluješ brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Med listanjem ene od ženskih revij sem jo našla: »Industrijska konoplja, to je to!« navdušeno pripoveduje Alenka. Rastlina, ob kateri ljudje ne ostanejo ravnodušni – bodisi njene zdravilne lastnosti kujejo v nebesa bodisi preprosto zamahnejo z roko, češ da je to droga – je postala glavna pridelovalna kultura na Vrhivškovi njivi. Prvo leto sta ji odmerila le 10 arov, nato pa vsako leto več. Letos raste na pol hektarja, enako velika je njiva, posejana s piro, na kmetiji pa gojita tudi raznovrstna zelišča. Stara žita, zelišča in industrijska konoplja so postali trije stebri kmetije Vrhivšek, vsi so enako pomembni.

Industrijska konoplja je vsestransko uporabna

»Prva leta so naju imeli za čudaka, po osmih letih pridelovanja konoplje pa smo si ustvarili ime in ugled. Vedno več ljudi nas pozna, obišče in prosi za nasvet, kako si z izdelki iz industrijske konoplje povrniti zdravje ali kako jo pridelovati. Do leta 2015 je bil pravi »boom« pridelovalcev industrijske konoplje pri nas. Posejanih je bilo okoli 500 hektarjev površin po Sloveniji, zadnja leta je število hektarjev s to kulturo upadlo na 300. Razlogov za to je več. Prvi je ta, da država ne zna narediti reda in industrijsko konopljo umestiti na mesto, ki ji pripada. Drugi razlog pa je predraga mehanizacija za spravilo. Vsi smo mali pridelovalci, zato težko dobimo kombajnista za žetev. Vsi se je otepajo, češ da je prezahtevna. Deloma to drži, če ne poznaš pravega načina in je konoplja višja od dveh metrov. Mi izbiramo nižje sorte, ki niso zahtevne za žetev. Ker jo vršičkamo že med rastjo, pa se razraste v širino in manj v višino,« nam pojasni sogovornica.

Ob našem obisku sredi maja so rastline komaj pokukale iz zemlje, do žetve jeseni po 130 dneh pa bodo že prerasle oba pridelovalca. »Med cvetenjem bomo sproti trgali njene vršičke in jih posušili za čaj, sproti bomo konopljo tudi destilirali, saj se je pri nas najbolj povečalo povpraševanje po konopljinem hidrolatu. Koliko semena bomo pridelali, bo odvisno od vremena, v povprečju od 400 do 500 kilogramov pri pol hektarja velikem nasadu. Konoplja potrebuje dež, da vzklije in nastavlja cvetove, potem pa ji niti suša ne pride do živega. Rabi pa veliko sonca – pri nas v dolini pod hribom Stenica ga ima dovolj,« pove poznavalka industrijske konoplje.

NI VSEENO, KAJ JEMO

Alenko smo obiskali kmalu po koncu karantene, zato sva se dotaknili tudi koronavirusa in predvsem posledic, ki jih je prinesel. Alenka nam iskreno pove, da so to izredno obdobje najbolj občutili pri izpadu dohodka, saj so se odpovedi najavljenih skupin vrstile ena za drugo, njena predavanja in izobraževanja pa so prestavljena za nedoločen čas. »Zato smo ta čas izkoristili za zunanja in hišna dela, ki so bila nujno potrebna in načrtovana, a smo z njimi odlašali. Uredili smo apartma za goste in zunanje toaletne prostore. Opažam pa, da se je v tem obdobju odprlo veliko tem, ki se drugače ne bi. Ljudje so se začeli zavedati, da je zdravje resnično dragoceno in da moramo na to misliti, ko smo zdravi. Bojim se le, da je bila koronakriza prekratka, da bi se ljudje resnično zavedli, kako pomembno je, kaj jemo. Že Hipokrat je vedel, da je hrana naše zdravilo, pa ni imel Googla niti dostopa do informacij, ki jih imamo danes. V tistih časih so imeli ljudje odnos do soljudi in narave, mi pa smo to zanemarili. Ne spoštujemo sebe, drugih, narave in vsega, kar nas obdaja. Da bi to razumeli in spremenili, rabimo osebno izkušnjo,« je prepričana Alenka. Sama jo ima, zato ve, da povedano drži. »Mlajša hči je imela atopijski dermatitis, vzrok za njene težave pa sem bila jaz. Moje telo je bilo zakisano zaradi nepravilne prehrane, posledice pa so se pokazale pri njej. Čez noč sem se odpovedala beli pšenični moki in sladkorju, v dveh mesecih so njene alergije izzvenele,« nam pove. Od takrat se družina prehranjuje z domačo hrano in ne tisto, ki je prepotovala na tisoče kilometrov. »Morda je tudi uvožena zelenjava pridelana enako kakovostno kot naša, a je zaradi transporta obdelana s kemičnimi sredstvi. Tega seveda ne vidimo, posledice pa se kažejo na našem telesu, zdravju,« nam pojasni. »Zdravniki ne sprašujejo svojih pacientov, kaj jedo in kako se prehranjujejo, ampak zdravijo posledice bolezni, ne pa vzroka. Morali bi primerjati kartoteke tistih, ki jemo domačo hrano, in tistih, ki se prehranjujejo s cenenimi in nekakovostnimi živili.«

ZNANJE JE TREBA DELITI

Alenka je tudi predavateljica. V tem, da lahko deli in širi svoje znanje med ljudi, uživa. Ceni stara znanja, ki se ponovno obujajo, in jih nadgrajuje s sodobnimi dognanji. »Zakaj ne bi čim več ljudi vedelo nekaj, kar sem sama že tolikokrat preskusila in vem, da deluje. Tako si pomagamo med sabo. Pri tem občutim zadovoljstvo, da delam nekaj dobrega, nekaj, kar v življenju pomeni več kot materialne dobrine. Težava je v tem, da so naši predniki znanje vlagali v napredek in razvoj in si s tem olajšali delo, danes pa se vse gleda skozi dobiček, zato se znanje lahko tudi zlorabi. Prav karantena nas je naučila, da je dobiček lahko kratkotrajen, čez noč lahko ostanemo brez vsega. Zato upam, da bomo v prihodnje bolj razumno načrtovali, uporabljali drugačne pristope in se pripravili na negotove čase. Karantena je tudi potrdila, da je bila naša odločitev o diverzifikaciji dejavnosti na naši majhni kmetiji pravilna, da so naši viri prihodka razpršeni.« V projektu Doživljajski zeliščni vrtovi sodeluje tudi kmetija Vrhivšek

DOŽIVETJE V JURTI

Trem trdnim stebrom na kmetiji sta Alenka in Rudi jeseni leta 2018 dodala še četrtega. Prek lokalne akcijske skupine Raznolikost podeželja sodelujeta pri projektu Doživljajski zeliščni vrtovi, v sklopu katerega skupaj še s štirimi partnerji spodbujajo sonaravno kmetovanje, ohranjanje naravnih danosti in nesnovne kulturne dediščine, zeliščarstvo in razvoj zelenega turizma. Na Vrhivškovi kmetiji so v sklopu projekta postavili jurto, ki se zlije z bujnim travniškim rastlinjem. Jurta v premeru meri osem metrov, sprejme pa 30 oseb in je namenjena izobraževanju.

Jurta je izolirana s konopljino izolacijo

»Sprva smo načrtovali ureditev predavalnice v skednju, a ker je gospodarski objekt iz leta 1867 in zanj nimamo gradbenega dovoljenja, ni bila mogoča sprememba namembnosti. Rešitev je bila jurta, saj premični objekti ne rabijo gradbenega dovoljenja. Njen podest in ogrodje sta lesena, notranjost je izolirana s tremi plastmi konopljine izolacije, saj smo želeli vanjo vplesti svojo zgodbo o konoplji. V njej je poleti prijetno sveže, pozimi pa jo zelo hitro ogrejemo s pečjo na drva. Znano je tudi, da se ljudje v okroglih objektih zelo dobro počutijo, saj energija ves čas kroži, in to opažamo tudi mi,« pojasni Alenka.

Vsako leto jih obišče več ljudi različnih zanimanj in starosti. Zelo veseli pa so otrok, ki prihajajo na naravoslovne in tehniške dneve v okviru šole. »Letošnje poletje bomo prvič imeli kamp za otroke. Skupaj bomo delali v zeliščnem in zelenjavnem vrtu, raziskovali travnik in gozd ter ustvarjali različne izdelke iz naravnih materialov: kozmetične, kulinarične, tekstilne in okrasne, skupaj bomo kuhali, se igrali in zabavali.« In prav otroci so Alenki najbolj pri srcu: »Rada delam z njimi, ker so kot gobe, kar srkajo moje besede. Po njihovem odzivu in vedenju pa takoj vem, kaj jim je všeč in kaj ne. So pristni in iskreni, kar pri odraslih pogrešam.«

»Pogrešam tudi ZKP,« nadaljuje. Zmede nas in takoj v smehu potolaži: »Ne, to ni nikakršen zakon, to je Zdrava Kmečka Pamet. Kmetje jo imamo, državni birokrati pa ne, saj nam z nerazumljivimi razpisi otežijo pot od vloge do denarja, namesto da bi nam jo olajšali. Mi smo vlogo za razpis LAS projekta oddali januarja 2017, odločbo dobili aprila 2018, denar pa avgusta 2019. Minilo je 32 mesecev! Preveč!,« odločno pove.

»Naša kmetija je majhna, zato se hitreje in lažje prilagodimo, a naše delo se ne konča po osmih urah, tako kot v službi. Delamo toliko, kot je treba, ob tem pa ves čas razmišljamo, kaj bi še lahko izboljšali, spremenili, dodali. Nič mi ni pretežko, delam z lahkoto, ker imam pred sabo cilj, le pot do tja je včasih ravna, včasih pa strma in ovinkasta. Pot do cilja vedno najdem,« konča naš pogovor Alenka.