Zgornjesavinjski želodec, skrbno izdelan in spoštljivo ponujen
Ob kruhu so bile suhe mesnine najbolj prepoznavna dobrota kmetije, ki si je z njuno izvrstnostjo gradila in krepila svoj ugled. Med suhimi mesninami je bila posebno cenjena slovenska posebnost, želodec. Ta je zaradi zahtevnosti izdelave tudi danes ponos in prestiž vsakega gospodarja, ki jih izdeluje. Ker so želodci izdelani le iz najbolj kakovostnega prašičjega mesa, so vedno dosegali najvišjo ceno med suhimi mesninami, zato so jih na kmetijah radi prodali. Za družino so obdržali cenejše kose sušenega mesa, želodec pa so si privoščili le ob redkih priložnostih – praznikih, porokah, krstu in pomembnih obiskih.
Želodcev je najverjetneje vsaj toliko kot njihovih izdelovalcev, prav posebna pa sta dva: šebreljski in zgornjesavinjski želodec, ki sta tudi geografsko zaščiteni kulinarični posebnosti v Evropski uniji. Oznako zgornjesavinjski želodec lahko nosijo samo izdelki z območja Zgornje Savinjske doline: od občine Mozirje na jugu doline do Logarske doline na severu, ki so pridobili ustrezen certifikat. Ena od treh nosilcev omenjenega certifikata je tudi Selišnikova kmetija, ki jo lahko obiščete pod vznožjem Velike planine v dolini Podvolovljek. Skoraj pol stoletja izkušenj pri izdelavi zgornjesavinjskega želodca ima Lojze Petek, ki svoje znanje že dve desetletji deli s sinom in mladim prevzemnikom kmetije Brankom.
Le najbolj kakovostne sestavine
Domačini v Podvolovljeku so se od nekdaj preživljali s tem, kar sta jim nudila gozd in narava, ter s svojimi rokami, znanjem, vztrajnostjo in iznajdljivostjo. Selišnikova kmetija je ena večjih na tem delu doline, saj obsega 130 hektarjev, od tega jih obdelujejo 13, osem hektarjev imajo planinskih pašnikov, ostale površine pa prekriva gozd. Les je pomemben vir dohodka na kmetiji, prav tako živinoreja, zadnja leta pa so vse bolj prepoznavni tudi po njihovih suhih mesninah, posebej zgornjesavinjskemu želodcu. »Pozimi, ko dela v gozdu mirujejo, se moški posvetimo mesu, da imajo ženske v kuhinji mir,« nam šaljivo pove Lojze, mojster izdelovanja zgornjesavinjskih želodcev.
»Receptura ni skrivnost: skrbno izbrano prašičje meso – stegno in pleče, hrbtna slanina ter dodatki: morska sol, poper, sladkor in česnova voda. To so sestavine, ki so potrebne, ključno pa je pravo razmerje med mesom in slanino ter naravni pogoji zorenja in sušenja. Seveda je treba prašiče primerno hraniti, najbolje s krompirjem, da je kakovost mesa vrhunska. Pri 200-kilogramskem prašiču je za zgornjesavinjski želodec uporabnih le okoli 20 kilogramov najkakovostnejšega mesa,« nam pojasni Lojze.
Tudi priprava mesa mora biti temeljita, saj je treba odstraniti vse mišične ovojnice, ga skrbno nasekljati, dodati pravo razmerje dodatkov in previdno napolniti želodce. »Polnjenje je zelo zahtevno, saj je potrebna enakomerna porazdelitev mase, hkrati pa je treba paziti, da iztisnemo ves zrak, ki bi lahko pokvaril končni izdelek. Po nekaj dneh želodce prebodemo, da v njih ne ostane zrak,« nam pojasni Branko. A s tem delo še ni končano. »Po dveh dneh odcejanja se želodce nekoliko splošči, da dobijo značilno obliko, potem pa je naslednjih pet mesecev potrebna dnevna nega in potrpežljivost,« doda Lojze, ki natančno spremlja proces sušenja oziroma izgubo vode v izdelku za vsak posamezen želodec, ki med sušenjem svojo težo prepolovi. Želodce, ki se sušijo na lesenih poličkah, je treba tudi redno obračati in z njih strgati maščobo, ki se med sušenjem izloča. S sinom dnevno nadzorujeta in po potrebi uravnavata tudi temperaturo in vlago v prostoru, da ustvarita idealne pogoje za vrhunski izdelek. »Včasih smo sušili v leseni kašči in smo bili odvisni od vremena, danes pa sušimo v zorilnici, v kateri lahko vse dejavnike uravnavamo. Nekateri so nam očitali, da to ni več naravno sušenje, a smo primerjali oboje in ugotovili, da pri končnem izdelku ni razlike. Potreben je enakomeren pretok zraka, zrak, ki kroži, pa je isti v kašči in zorilnici,« pojasni Lojze.
Alpsko ali predalpsko podnebje
Ključni dejavnik pri zorenju in sušenju zgornjesavinjskega želodca je podnebje: ostro alpsko podnebje na višjih nadmorskih višinah, na nižjih pa predalpsko podnebje ter naravne danosti: smrekovi gozdovi in vetrovi s planin. Večina kmetij v Zgornji Savinjski dolini leži na nadmorski višini med 600 in 800 metri, Selišnikova na 720 metrih. Čeprav so vremenski pogoji med kmetijami primerljivi, pa na okus in vonj izdelkov vplivajo tudi mikroklimatski pogoji, ki so na vsaki kmetiji edinstveni. Zato, pravita Petkova, so razlike v kakovosti želodcev na ocenjevanjih Združenja izdelovalcev zgornjesavinjskega želodca med mojstri zanemarljive, saj o kakovosti ne gre dvomiti, svoje pa doda narava.
Lojze in Branko se bosta tudi to zimo skrbno posvečala želodcem, ki bodo tja do pomladi pripravljeni za vse gurmane in tiste, ki bodo prvič okusili to edinstveno posebnost. Toliko znanja, časa in ljubezni je vloženega v te izdelke, pravi Lojze, da je treba spoštovati tudi pravilno pripravo narezka: rezine želodca morajo biti tanko narezane, na krožniku pa se lahko le rahlo prekrivajo. Poleg nikar ne ponudimo kisle vložene zelenjave, ki bi pokvarila razvajanje naših brbončic, ko okušamo to posebnost. »Raje kaj svežega in domač kos kruha,« svetuje, saj si je tako kot za pripravo zgornjesavinjskega želodca tudi za uživanje treba vzeti čas.