»Moja bakla je ugasnila,« sem glasno povedal v mehko razsvetljeno noč, da so se glave obrnile k meni, in je Tomaž s svojo gorečo baklo pristopil in mi pomolil ogenj. Glasovi iz gruče so takoj začeli spuščati opazke na moj račun, kajti dobra volja, ki nas je zajela ob toplem čaju z rumom, v katerega smo namakali medenjake, nekateri pa so z njim zalivali potico, nas je prijetno grela. Zbralo se nas je okrog štirideset, da bi skupaj preživeli sveti večer. Že vsaj desetletje se pohodniki dobivamo v središču vasi. Družno smo se odpravili skozi temno noč do cerkve na Vrhu, kjer verniki vsako leto ob polnočni maši pričakajo Njegovo rojstvo.

Mnogi so se odlepili od nas že pred najmanj desetimi minutami in ko sem pogledal na uro, sem ugotovil, da se nam že malo mudi. Noge imam dobro uhojene, vendar pot z baklami nikoli ne teče prav hitro, kajti skupina ponuja vedno kaj takega, kar hojo upočasni. Nekateri so glasno klepetali in se smejali, drugi so se tiho pogovarjali in si morda izpovedovali zgodbe, ki se lahko povedo le na štiri ušesa. Predvečer božiča je pač čas miru, veselja in pričakovanja. To noč ga bogatijo še snežinke. Ko ostane luč, prižgana pred hišo, dokončno za nami in bakle medlo osvetljujejo postave romarjev, pokritih s kapucami in odete v tople puhovke, prekrite s svežim snegom, občutim čudežnost noči. Če se ozrem v nebo, me zasujejo snežinke. Skozi oblake odseva sled lune. Tako umaknjena nas je prepustila novim občutjem.

»Ima kdo baterijo?« je vprašal ženski glas iz skupine pred nami. Le zakaj jo potrebuje? Saj imamo bakle. Z Juretom in Miho družno hodimo in možujemo. Jure je spet pričel s politiko, ki jo tako rad ureja, pa je Miha spretno prestopil na gospodarjenje. Z gozdom. Pojamral je, da je, ko je iskal božično drevesce v svojem gozdu, srečal nekaj »vernikov«, ki so nosili sveže posekana drevesca. Pa ne iz svojega rastišča. Tako so nas drevesca spet pripeljala na Juretovo temo, kako je še vedno vse naše. K sreči pa nas je, preden bi se udarili, preglasila pesem mladih, ki so nas z urnimi koraki in nekoliko preglasnim in rahlo neubranim petjem prehiteli po naši desni. Eden izmed njih je zdrsnil pod rob in sta ga dva prijatelja s prostima rokama zvlekla nazaj na cesto, nakar so z nekaj hitrimi koraki skušali dohiteti prijatelje. Mi smo se seveda zakrohotali, toda tudi meni je zdrsnilo, da se mi je desna noga potegnila daleč nazaj in sem s prosto roko le s težavo ujel ravnovesje.

Celo uro smo potrebovali, da smo prispeli do cerkve. Ta nas je tu pa tam med potjo že vabila v svoj objem. Sprva z zamolklim zvonjenjem, ki nas je glasno vabilo, pa se je zven izgubljal v snežinkah in vetru, ki je tu in tam bučno privihral od nekod, v zadnjih minutah pa tudi s svetlečim zvonikom, ki so ga osvetljevale luči, prižgane pred župniščem in mežnarijo ter še ena pred bližnjo gostilno. Juretova in moja bakla sta medtem že dogoreli, zato je vsem svetil le Miha. »Še dobro, da je sneg bel,« je v šali rekel. »Tudi luna, ki tu in tam sramežljivo pomežikne med oblaki, ki trosijo snežinke, nam je v pomoč,« sem lirično dodal.

Glasno žlobudranje pred cerkvijo je kazalo na to, da je svetišče v snežni noči privabilo še posebej veliko obiskovalcev. Kazalo je na praznik v pravem pomenu besede. Kje so vsi ti ljudje ob drugih dneh med letom, ko nas pri maši lahko prešteješ na prste, sem pomislil, pa misel v hipu pozabil, ko je skoraj pod mojimi nogami razneslo petardo. »Aj!« sem zakričal, Miha pa je sočno zaklel. Iz teme se je zaslišalo prestrašeno vreščanje otroka. Jure je želel preveriti, kdo kljub prepovedi strelja med ljudmi, pa sva ga z Miho potegnila za seboj, da smo po najkrajši poti dosegli cerkvena vrata.

Objela nas je blaženost pričakovanja velikega dogodka! Videl sem skoraj do zadnjega sedeža polne klopi. Lučke na drevcu pred stranskim oltarjem so plaho mežikale. Množica otrok je občudovala jaslice, ki so se raztezale od glavnega do Marijinega oltarja. Božična glasba je tiho zvenela s kora, ko je orgle uigraval mladi organist, pevci pa so ob njem šumeli z notami in polglasnim govorjenjem v pripravi na prihod duhovnika.

Naša trojka se je morala razdružiti, če smo želeli med mašo sedeti. Komaj sem našel prostor, že je pocingljal zvonček in naznanil prihod ministrantov in duhovnika. Orgle so glasno zadonele, iz vseh grl so se izvili glasovi pesmi Sveta noč, blažena noč. Otroci pred jaslicami so peli še posebej glasno, duhovnik pa je iz rok cerkovnika prejel kadilo in z njim blagoslovil cerkev in nas.

Prevzel me je mir, objet v bučanju cerkve, ki je z mene stresala vso napetost, boleče nerazrešenosti in napetosti, ki so mi stiskale telo zadnje mesece. »Glej, Feliks, rodil sem se tudi zate,« mi je prigovarjal notranji glas.

Ko so se po mašnikovem blagoslovu in odpetih pesmih vrata, ki jih je nekdo med mašo zaprl, da nas ne bi motili iz zunanjosti glasovi veseljačenja, spet odprla, je množica začela tiščati na prosto. Jaz sem ostal. Z enim očesom sem videl Jureta, ki mi je dajal znamenja za odhod, pa ga nisem želel opaziti. Potreboval sem mir in samoto.

Ko se mi je vendarle zahotelo na zrak, sem opazil, da v klopeh ni več ljudi, skozi vrata pa so nenehoma prihajali in odhajali ljudje. »Maše se niso udeležili, gotovo pa se želijo srečati z Njim,« sem si rekel.
Pred cerkvijo me je pričakala veselica. Glasen smeh, pred mežnarijo kuhano vino in sladkarije, ki so jih ponujale gospodinje iz naše vasi, na vrhu hriba ognjemet, pod cerkvijo pa spet pokanje petard. Nevajen teme, ki so jo prestreljevali žarki svetlobe od tu in tam, sem mežikal v noč. Nekdo me je pocukal za rokav, sočasno pa sem iz ust svojih najstnic zaslišal prošnjo: »Ati, a lahko še malo ostanemo?« Ker nisem takoj odgovoril, so nadaljevale z razlago: »Saj ne bomo dolgo! Malo bi pa res rade ostale. Majda in Jana bosta tudi. Pa Jan in Andraž, pa vsi naši sošolci …« »Sveta noč ni namenjena pohajkovanju,« sem rekel neprepričljivo. »Saj bo vse v redu,« me je prepričevala Tamara. »Samo pol ure,« je prosjačila Zalka, Liza pa se je obesila na moj rokav in dahnila: »Prosim!« »Ob dveh morate biti doma,« sem zahteval. »Hvala, ati,« sem zaslišal in že ostal sam.

Kapo sem si potegnil globlje na ušesa, ovratnik pa naravnal malo bolj visoko, da mi sneg ne bi letel za vrat. Nemo sem smuknil mimo ljudi, ki so si voščili vesele praznike, jedli, pili in se pogovarjali. Misli so mi poletele v čase, ko sem bil mlad in ko zaradi šole in dolge poti do cerkve nisem mogel k polnočnicam. Tisto leto, ko sem le šel, ker je bila naslednji dan nedelja, pa smo se pri prijateljih po maši zadržali še skoraj tri ure. Jedli smo pečen krompir, pili sok in se šli »igro resnice«. Igre, v kateri vrteča se steklenica izbere kandidata, vprašanega po njegovih skrivnostih, še nisem poznal. Vsi vprašani so se ob iskanju odgovorov srečevali z zadregami in dilemami, kaj in koliko naj se razkrijejo. Jaz sem odgovarjal zelo zares in po pravici. To dejstvo me še danes nekoliko jezi! Doma pa je bil rompompom! Mama me je kregala, češ, kako lahko hodim od polnočnice skoraj do svita! »Mama, svetost noči se je pokazala ravno v tem, da smo se imeli tako lepo,« sem ji ugovarjal. Ona pa tega v svoji gorečnosti do boga ni mogla razumeti.
Ker sem hodil precej hitro, sem kmalu dohitel sosedove. Janez in Fani sta pod roke držala taščo, stric Ivo pa je hodil s svetilko dva koraka pred njimi, da so ostali za njim videli, kam naj stopajo. »Kje imate pa otroke?« sem povprašal. »Oh, mladi pa res ne morejo z nami,« je rekla Fani. »Zdaj se bo šele začela dogajati sveta noč,« je v smehu rekel Ivo.

Pot smo nadaljevali v živahnem pogovoru o rečeh, ki so nam bile skupne, in kmalu prišli do njihovega doma. Povabili so me na čaj in šnops, pa sem s tesnobo v prsih odklonil, češ, da je Mici doma sama in da je bolna. Poslovil sem se in odšel v temno noč.

Na drugi strani gozda me je od daleč pozdravila svetloba iz mojega doma. Mici še bedi, sem pomislil. Le kaj ji je? Najbrž ne more spati, pa je šla kuhat čaj in me čaka. Vabil sem jo, naj me pospremi, pa je želela ostati doma, češ, da je utrujena.

Ko sem odprl vežna vrata, je vame udarila glasna glasba iz radia. Kaj le to pomeni, sem se vprašal. Sezul sem se, odložil oblačila in pohitel po stopnicah. Ko sem vstopil v kuhinjo, sem videl čuden prizor. Žena je sedela za mizo. Pred njo je stala načeta steklenica vina in na pol prazen kozarec. Z glavo je kinkala nad mizo, prsti desnice pa so udarjali v ritmu bobneče glasbe po mizi, se namakali v mokroti razlite pijače in poskakovali zdaj levo zdaj desno.

»Mici,« sem polglasno dahnil. »Mici,« sem ponovil še tiše.

»Ja, kaj pa je?« je uprla pogled vame.

»Mici, kaj vendar počneš?« sem obupano vprašal.

»A ni danes sveta noč?« je blebetaje ugotavljala. »Če te na sveti večer vsi zapustijo, si moraš sam poiskati družbo!«

Nemočen sem padel na kavč. Vreščanje iz radia se je mešalo z zvoki orgel, lajajoče prepevanje z nežnostjo Svete noči, mašnikova vzpodbudna molitev se je prepletala z ženinim momljanjem. Žalost mi je zajela telo.

Martina Podričnik