Svet za ženske na podeželju, ustanovljen marca pred dvema letoma, je konec oktobra zasedal osmič. Tokrat so člani sveta sestankovali kar prek spletne konference, pridružila pa sta se jima tudi kmetijski minister in evropski poslanec. 

Osrednja tema seje je bila dolgoročna vizija razvoja podeželskih območij s poudarkom na vlogi žensk, ki jo je podrobneje predstavil evropski poslanec Franc Bogovič. Dolgoročna vizija podeželja do leta 2040, ki jo je Evropska komisija objavila konec junija, zajema več področij politik in zahteva bolj povezan in usklajen pristop na evropski, nacionalni in regionalni ravni. Nagovarja več izzivov: demografske spremembe, dostopnost in storitve na podeželju. Poudarja tudi iskanje inovativnih, vključujočih in trajnostnih rešitev v luči podnebnih sprememb in digitalizacije. Vizijo bo dopolnil še akcijski načrt. Evropska komisija želi z vizijo doseči, da bodo javni organi in druge institucije upoštevale potrebe in želje prebivalcev podeželja. Akcijski načrt pa naj bi z vodilnimi projekti ustvaril nove priložnosti, pritegnil inovativna podjetja ter pospešil lokalno gospodarstvo. Evropska komisija naj bi imela vlogo povezovalca, obe pobudi pa bosta spodbujali oživitev podeželja in blažili vplive negativnih trendov. 

Svet, ki je bil ustanovljen kot posvetovalni organ ministra za kmetijstvo, vodi predsednica Vlasta Nussdorfer, člani sveta pa so predstavniki vladnih in nevladnih organizacij.

Minister dr. Podgoršek je opozoril na to, da število prebivalcev na podeželju upada in je v povprečju starejše kot v mestih. Ker je ljudi na podeželju manj, se ukinjajo javne in zasebne storitve, kar vpliva na njihovo dostopnost in infrastrukturo. Ker je to širša tematika, ki presega doseg in ukrepe kmetijske politike, jih je treba nasloviti in reševati širše, tudi prek socialnih, infrastrukturnih, zdravstvenih, kulturnih in drugih politik in prijemov. Zato je minister dodal, da je treba vsem prebivalcem podeželja omogočiti aktivno sodelovanje v procesih odločanja in s tem odločanja o svoji prihodnosti. Podeželske ženske pogosto niso vključene v te procese, izobraževanje in socialne aktivnosti zaradi oskrbe otrok in družinskih članov. To je pomemben vidik, ki ga moramo upoštevati, saj bi dostopnost do storitev za otroke in starejše omogočala lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja žensk ter možnost za aktivnejšo participacijo v družbi, je poudaril minister.

SOCIALNE STORITVE NA PODEŽELJU
V nadaljevanju so se člani seznanili s pogledi in predlogi KGZS o izvajanju socialnih storitev in socialnih programov na kmetiji kot dopolnilni dejavnosti ter seznanjanju mladih in žensk na kmetiji o tej možnosti. Treba je razvijati deinstitucionalno socialno varstvo in programe, da imajo ljudje možnost preživljanja tretjega življenjskega obdobja tudi na kmetijah in v okolju, ki so ga vajeni in se v njem dobro počutijo.

Pregled praks izvajanja socialno-delovne pomoči kmetom v drugih evropskih državah je predstavila dr. Majda Černič Istenič. Gre za urejeno nadomeščanje in pomoč kmečkemu prebivalstvu v primerih, kot so bolezen, nesreča, porodniški dopust, okrevanje, izobraževanje, sodelovanje v dejavnostih skupnosti, rekreacija in prosti čas, in so sestavni del sistema socialne varnosti kmečke družine. Cilj teh storitev je zagotoviti določeno enakost delovnih pogojev med kmeti in ostalimi skupinami zaposlenih.

Na seji je sodelovala tudi predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule, ki nam je po seji iskreno povedala, da se vse pogosteje sprašuje, ali so vsi vpleteni na istem bregu: »Želela bi si, da so seje Sveta za ženske na podeželju pogostejše in da bi prešli od razprav h konkretnim dejanjem. Vedno znova nakazujemo rešitve, izpostavljamo težave in si želimo medresorskega reševanja naših problemov. Strinjamo se, da so ta kompleksna in presegajo pristojnosti kmetijskega ministrstva, pa vendar se mi zdi, da bi nam moralo biti naše resorno ministrstvo v pomoč. Kmetijsko ministrstvo bi moralo ravnati kot starši otrok, ki teh ne zavržejo in jim vedno pomagajo reševati težave. Osebno sem prepričana, da na naši razgibani državi ne more biti le nekaj večjih kmetij. Ne razumem, kako se lahko veselimo, da podeželski prostor postaja spalno okolje, da se veselimo obrti, ki tja ne sodijo … Hkrati pa ne pomislimo, da nam ukinjajo podorno okolje: šole, pošte, banke, zdravstveni domovi … Še malo manjka, pa bodo tudi kmetom določili delovnik, kdaj lahko delajo in kdaj ne, da ne bodo v napoto tistim, ki so po napornem delu v mestu legli k počitku na mirnem podeželju.«