Če kaj, potem je potrebno trdno zdravje – pa kjerkoli že delaš. Razlika med različnimi zaposlitvami pa se pokaže, ko zboliš ti ali otroci. Plačane odsotnosti z dela za nego bolnega otroka na kmetiji ni. Delat gremo prav tako. Otroka pustim pred televizijo ali ga zavijem v odeje in gre v vozičku z mano ven. Malo pohitim, da ne bo predolgo na mrazu, in se tolažim, da mu sveži zrak dobro dene.

K sreči so naši kmečki otroci kar odporni. Hlev in kmetija z vsemi alergeni in umazanijo so njihov imunski sistem dobro pripravili, da kljubujejo večini viroz.

Hudo je edino, kadar prinesejo tako virozo, da jo skupi cela hiša. Tudi to se zgodi in takrat smo samo veseli, da ne obležimo vsi naenkrat ali da je kdo sposoben oddelati najnujnejše v hlevu. Bolniške k zdravniku seveda ne gremo pisat. Če bi kdo šel primerjat bolniške kartoteke in število bolniških dni, bi verjetno lahko ocenil, da je kmečki poklic najbolj zdrav.

Pa zagotovo ni. Samo vztrajamo dlje, ker vemo, da ni nikogar, ki bi delo postoril namesto nas. To ni prav, zelo daleč od tega, toda največkrat drugače pač ne gre.

Naš življenjski slog pa je zagotovo precej zdrav. Domača, skrbno pripravljena hrana, redna telesna aktivnost. Prav bi prišla kakšna ura počitka več in manj stresa. Delo pa nas ohranja v kondiciji, ki nam jo lahko marsikdo zavida. Kdo rabi fitnes, če vsak dan kida, dviga … Z bremeni vseeno delajmo po pameti. Športniki zaradi ponavljajočih poškodb in bolečin prej ali slej zamenjajo kariero, mi je ne želimo.

Zdravje je zagotovo neprecenljivo bogastvo, ki ga moramo čuvati. Ne le fizičnega, tudi psihičnega, saj ni samo po sebi umevno. Odvisno je od nas in mi smo odvisni od njega. Ne pozabimo tega.

Kolumno pripravlja: ZSPM