Beseda ZAHVALA ima v Slovarju slovenskega knjižnega jezika navedene naslednje pomene:

1. izrazitev hvaležnosti: dolgovati komu zahvalo; pričakovati zahvalo; javna zahvala; pismena, ustna zahvala / to bi mu rad podaril v zahvalo za njegov trud;
2. kar izrazi, izraža hvaležnost koga: poslušati, prebrati zahvalo; iron.: vidite, tatvina je njegova zahvala / pog.: njim gre zahvala, da se je vse uredilo; izraziti, izreči zahvalo zahvaliti se // kot vljudnostna fraza: sprejmite mojo iskreno zahvalo;
3. star., v medmetni rabi hvala: lepa zahvala, nisem lačen.

Besedo, ki jo premalokrat izrečem, še manj pa slišim. Kdaj si se ti nazadnje zahvalil za streho nad glavo? Svež pečen kruh na mizi? Pomoč soseda? Tople sončne žarke? Za svobodo in mir?

In kolikokrat so tebi, dragi kmet, rekli hvala? Za meso, kruh in vino, jajca, mleko in sir? Za urejeno slovensko podeželje, za ohranjanje naše kulturne dediščine? Naj se ti jaz na tem mestu z vsem srcem zahvalim za vse trdo delo, ki ga opravljaš vse dni v letu.

Pretekle dni, ko smo slavili dan reformacije, razmišljam o našem jeziku. Slovenski knjižni jezik je naše bogastvo, njegova zgodovina je ključna za obstoj naše kulture, nenazadnje našega naroda. Mar ni enako s kmetijstvom in slovenskim podeželjem?

V navalu praznovanja noči čarovnic nam vedenje o Trubarju in njegovih pomembnih dosežkih polzijo skozi prste kot jesensko listje. Knjigi. Pa kako zelo pomembni knjigi! In to v slovenskem jeziku. Trubar je z njima želel, da se manj izobraženi in nepismeni ljudje naučijo brati in spoznajo protestantske nauke. Mogoče ne bi bilo slabo, da bi kdo napisal knjige o nas, kmetih, in našem delu, da bi (o kmetijstvu) manj izobraženi ljudje in »kmečko nepismeni« spoznali in uvideli, da moj namen ni onesnažiti, uničiti, ubijati.
Kmetijstvo bi te dni neizogibno potrebovalo enega Martina Lutra, ki je pred 500 leti na vrata cerkve nabil 95 zahtev za prenovo oz. reformo cerkve. Rabili bi nekoga, ki bi vzel stvari v svoje roke in izpostavil zahteve nas, kmetov. Nekoga, ki bi začel prenovo kmetijske politike, na novo predstavil pomen (slovenskega) kmetijstva. Vendar pa vseeno ne pozabimo, da se spremembe začnejo v nas samih. Z vsakim posameznikom. Z vsemi nami. Skupaj.

Stati inu obstati.

Kolumno pripravlja: ZSPM