In nadaljuje: »Vse to imam tudi v teh težkih časih, ko je vse  postavljeno na glavo, zato se ne pritožujem in sprejemam vse, kar mi življenje prinese na pot. V vsaki stvari poskušam najti nekaj pozitivnega in se česa  novega naučiti,« optimistično steče pogovor z Jožico Jeromel iz Pameč pri Slovenj Gradcu.

»Od pomladi sem večinoma doma in imam zelo malo stikov z ljudmi. Ne bojim se za svoje zdravje, želim pa biti odgovorna do svoje družine, saj imam doma ostarela starša, in ne želim, da bi ju nevede okužila,« pripoveduje Jožica, ki je bila do epidemije vajena zelo dinamičnega življenja. Jožica je namreč predsednica Društva kmetic Mislinjske doline, ki šteje okoli 300 članic.

PONOSNO POVE, DA JE KMETICA
Zadnja štiri leta je bilo mislinjsko društvo, eno od štirih stanovskih društev na  Koroškem, izjemno aktivno, letos pa je bilo primorano obstati. »Vse bomo nadoknadile, samo da korona mine,« je odločna predsednica, ki so ji članice v letošnjem letu ponovno zaupale drugi, štiriletni mandat predsednice. Z žarom pripoveduje, da se je na občnem zboru zbralo okoli 150 članic, ki na poziv, da dvignejo roko in razrešijo stari upravni odbor in predsednico, tega niso storile. »Šele ko smo jim pojasnile, da to morajo storiti, da bomo lahko ponovno izvolile predsednico, so roko dvignile. Težko opišem, kako lepo mi je bilo takrat pri srcu, in priznam, da sem začutila, kako pomembno poslanstvo mi je zaupano. Pred petimi leti, ko me je kmetijska svetovalka nagovorila, da prevzamem vodenje društva, sem to sprejela kot izziv. Zdaj pa se iskreno zavedam, kaj sem sprejela, in se bom še bolj trudila za svoje kmetice.« 

Letos jim je v društvu uspelo organizirati samo en pohod, ostajajo pa povezane preko telefona, elektronske pošte in družbenih medijev. »Nismo pozabile druga na drugo in upamo, da bo to čim prej mimo. Po drugi strani pa nam malo premora ne škodi, saj smo bile zadnja štiri leta tako delovne, da sem prav ponosna na nas. Najbolj na našo mlado kmetico leta in izbor njene naslednice, ki bo za vedno ostal lep spomin. Toliko dobre volje, pozitivne energije in neverjetnega vzdušja, ki ga je bilo čutiti takrat, si nismo znale niti zamisliti. Ponosna sem, da smo stopile skupaj in organizirale tako odmevno prireditev v domači občini,« je ponosna predsednica. V čast si šteje tudi to, da se društvu pridružujejo nove članice in to v času, ko se večina društev po Sloveniji sooča z upadanjem članstva: »To samo potrjuje, da se v društvu dobro počutijo in so rade z nami. Prav ponosna sem, ko kakšna mestna gospa pove, da je članica društva kmetic. Ko sem bila sama mlada, skoraj nismo upali povedati, da smo doma s kmetov. Morda me prav zato tako zelo ujezi, ko nam kdo očita, da kmetice hodimo samo na izlete, dobro jemo in pijemo. Takrat ne »šparam« z besedami. Kmetice tako trdo delamo, da ne dovolim, da drugi pljuvajo po nas,« je do svojih kmetic zaščitniška predsednica. 

Jožica Jeromel: »Kar kurjo kožo dobim, ko kdo uporabi besedo kmetica ali kmet kot žaljivko. Sram jih je lahko, če še vedno mislijo, da smo kmetje manjvredni ljudje na obrobju mesta. Kaj ti ljudje še vedno mislijo, da hrana pride s trgovinskih polic, in ne vejo, da mora zanjo kmet trdo delati?«

Jožica vodi delavnice o peki drobnega peciva.

KMETIJA DA SVOBODO
Ponos sta ji privzgojila že starša, ki sta družino preživljala s kmetijstvom. »S sestro sva odraščali na tipični slovenski kmetiji. Imeli smo govejo živino in gozd. Gozd je bil od nekdaj naše pomembno imetje,« pravi Jožica, ki sta ji starša predala kmetijo pri komaj 25. letih: »Sestra je bila že poročena in se je odselila na drugo kmetijo, jaz pa sem ostala na domači. Odraščala sem s kmetijstvom, zato sem vedno znala ceniti zemljo. Končala sem srednjo kmetijsko šolo v Mariboru in sprva iskala službo, a za moj poklic ni bilo primernega delovnega mesta. Tako sem se zaposlila v tekstilni tovarni, v kateri smo šivali nogavice. Do takrat šivalnega stroja sploh še videla nisem, pa sem se tudi tega dela priučila. Imeli smo normo – 1000 nogavic v osmih urah. Si morate misliti, kako smo hitele?« se spominja let, ki jih je preživela v »štumf fabriki«. Vmes se je Jožica zaljubila in pri 20. letih poročila, resnično izpolnjeno pa se je počutila, ko je postala mama Niki, danes pridni študentki in nadarjeni slikarki.

Ni ji bilo težko pustiti službe in začeti delati na kmetiji, saj se je počutila svobodno: »Sama si naložim delo. Če je treba, tudi ob sobotah in nedeljah, od jutra do noči, brez slabe vesti pa si med tednom vzamem dopoldan za sebe in grem od doma.« Hvaležna je staršem, da so ji pravi čas predali kmetijo in sta z možem Antonom lahko zgodaj začela ustvarjati za sebe. Kmetija v Pamečah na obrobju mestne občine Slovenj Gradec na dobrih 710 metrih nadmorske višine je bila takrat velika 31 hektarjev, od tega je bilo 18 hektarjev gozda, 13 hektarjev pa obdelovalnih površin. »Z možem sva odkupila še 14 hektarjev gozda, ki je bil nekoč že v naši lasti, tako da imamo skupaj 45 hektarjev. Imamo osem dojilj, skupaj 20 glav živine. Po našem dvorišču pa se sprehaja polno živali: goske, race, kokoši, psi, mački … Te so okras dvorišča. Goske ali race niti za martinovo ne končajo v pečici, živijo toliko let, kolikor jim je namenjeno. Nekaj naših rac je že dopolnilo 10 let in več. Podnevi so zunaj, ponoči pa v hlevu, da jih ne odnese lisica.« 

Mož je do upokojitve hodil v službo, Jožica pa je ostala doma in skrbela za to, da je imela družina vse, kar potrebuje. »Časi so se spremenili in v naši bližini je samo še ena kmetija, ki se preživlja s kmetovanjem, povsod drugje pa vsaj eden v družini hodi v službo. Starejši gospod mi je pred kratkim povedal, da kmetom včasih ni bilo tako hudo. Če je prodal od 10 do 15 bikov, si je lahko kupil dober traktor, danes pa niti s 50 biki ne iztržiš dovolj, da bi si kupil nov traktor,« pripoveduje Jožica. Hitro pristavi, da se ne pritožuje, niti ne jamra, so
pa to dejstva, ki veliko povedo o stanju v kmetijstvu. Opaža tudi, da so ljudje postali razvajeni, da jim delo z zemljo ne diši, saj je bolj priročno skočiti do prve trgovine in nakupiti vse, kar rabiš. »Mi potrebujemo nekaj mesecev, da posejano tudi zraste. Pa sem srečna, ker vem, kaj jemo. Jaz imam svoj »hofer« za hišo. To sta moj vrt in njiva. Tudi korona nas v tem pogledu ne bo spremenila. Res je, da v krizi ljudje poiščejo kmeta, ko pa bo kriza mimo, bo  večina na nas pozabila. Na srečo je vse več strank, ki jim ni vseeno, kaj jejo, in hrano kupujejo pri kmetu vse leto. Taki radi pridejo tudi na odmaknjene kmetije. Zdi se mi, da je zanje to kot mali izlet. Jaz sem vesela prav vsakega, ki nas obišče. Z vsakim rada pokramljam, mu ponudim »štamprle« in kavico in nikogar ne ošvrknem, zato se radi vračajo k nam.« 

Jožica Jeromel: »Če imam doma mošt, kruh in salamo, me noben obisk ne more presenetiti. Kot ponosno kmetico bi me bilo sram, da bi jim ponudila nekaj, kar ni s kmetije. Mi smo kmetje, pri nas je mošt in ne vino ali pivo. Žalosti me, ko grem na obisk, pa mi ponudijo sok iz plastenke, na vrtu pa jim gnije sadje.«

ČUDOVITI SVET KMETIC
Jožica še enkrat poudari, da ni vajena jamrat, in upa, da nikoli ne bo. »Tisti, ki pridno dela, in ve, da se lahko z delom zasluži, nikoli ne jamra. Mi vidimo prihodnost v kmetijstvu, čeprav se zavedamo, da ne bomo obogateli. Manjka pa nam nič. Za kakovost življenja pa se mi zdi pomembno, da imamo tudi kaj, kar nas razveseli, nam napolni izpraznjene baterije. Jaz sem poleti srečna, ko lahko vrtnarim. Obožujem rože, povsod okoli hiše so in mi polnijo mojo dušo. Med korono me razveseli vsak klic ali sporočilo, ki mi ga napišejo članice. ‘Kako si, naša predsednica. Si zdrava?’ Ne morem vam povedati, koliko mi to pomeni. To so iskrena prijateljstva, ki niso samoumevna, obe strani jih morata negovati, da se ne prekinejo. Tega ljudem manjka, zato se toliko ljudi v tem času počuti osamljeno. Mi pa smo umaknjeni, pa vseeno nikoli ne čutim osamljenosti. Lepo mi je.«

Ponosna predsednica z mlado kmetico leta 2018, Marjeto Šteharnik

Ko je društveno življenje spomladi zamrlo, se je Jožica zelo hitro domislila, da lahko izkoristi splet. »Skoraj vse kmetice imamo že pametni telefon ali računalnik, zato sem na družbenem omrežju Facebook ustanovila skupino Čudoviti svet kmetic. Tako smo ostale povezane s kmeticami po vsej Sloveniji. V skupini je že skoraj 500 članov, delimo si utrinke življenja na kmetiji, pa tisto, kar dobro skuhamo in spečemo. Jaz vse rada delim z drugimi, ničesar ne skrivam. Posebej vesela sem, če me kdo vpraša za nasvet. To pomeni, da ceni moje mnenje in z veseljem pomagam, « pravi Jožica. Prav skupna druženja, iskreni pogovori so tisto, kar kmetice najbolj pogrešajo ta čas: »Me nismo samo za štedilnik, moramo iti od doma, da se še raje vrnemo domov,« pristavi. »Nobena kmetica ne bi smela imeti slabe vesti, če gre od doma. Saj vse nadoknadimo, ko se vrnemo,« je odločna naša sogovornica. Prav zato je priljubljena, saj vedno stopi na stran kmetic in brez dlake na jeziku pove, kar misli. »To je moj dar, ki ga negujem že od malega. Že v osnovni šoli sem sodelovala v recitatorskem krožku, rada sem nastopala in pisala spise. Zato si govore za različne dogodke in nagovor v društvenem glasilu vedno napišem sama. Če pišeš tisto, kar čutiš in nosiš v srcu, se besede kar same zlijejo na papir. To se je hitro razvedelo med ljudmi, zato me prosijo tudi za govore za različne obletnice in čas slovesa. Nič v življenju mi ni težko, le z enim se ne bi nikoli sprijaznila. S tem, da bi morala živeti v bloku. Tam pa bi se počutila ujeto, vzeli bi mi svobodo.«