»Kdor živi za kmetijstvo, živi za boljši svet, za živali, za dobro hrano, za svoje otroke, za lepši jutri,« srčno verjame Domen Benčina iz Prešnice pri Kozini, ki je odločen premagati vse ovire na svoji poti, čeprav jih ni malo. Zgodbo o vzponih in padcih kmetije Pr’ Birtovih z več kot 400-letno zgodovino sta z ženo Sašo predstavila na letošnjem srečanju mladih prevzemnikov.

Domnova pot do poklica, ki si ga je od nekdaj želel opravljati in živeti, je prepredena s trnjem, toda vnema pri njem ne popušča. Ponosno pove, da je od nekaj želel postati kmet in se z delom svojih rok ter z zemljo in živalmi tudi preživljati. Toda želja, znanje in veselje niso dovolj za uresničitev njegovih sanj. S tresočim glasom je mladi gospodar opisoval, kako težko je bilo družini, ko je moral pokojni nono iz hleva odpeljati zadnjo kravo. Takrat ni nihče pomislil, da se bo na kmetiji še kdaj slišalo mukanje, saj je svojemu vnuku že nono dal blagoslov, naj mu ne bo hudo, če bo ubral drugačno pot. Morda je prav s temi poslovilnimi besedami v mladeniču podžgal ogenj, ki je ves čas tlel v njem. »Kmetoval bom na tej pusti zemlji, ki je preživljala naše prednike in tudi mojo družino bo,« je sklenil mladi gospodar kmetije Pr’ Birtovih.

Prav nič ne skriva, da starša nad njegovo idejo nista bila najbolj navdušena, saj sta vedela, da Domnova pot ne bo lahka. Zato sta mu že po osnovni šoli svetovala, naj namesto kmetijske šole izbere raje tehniško gimnazijo.

Domen Benčina: »Biti kmet pomeni imeti v rokah najmočnejše orožje – hrano.«

Toda, ko enkrat plamen zagori, ga je težko ugasniti. In Domen je izkoristil prav posebno priložnost, da se je življenje vrnilo v domači hlev. »Mami sem povedal, da bi očetu za abrahama rad podaril telico in strinjala se je.« Prvi telici se je pridružila še druga, pa tretja … kmetovanje pa je znova postalo način življenja pri Benčinovih. Takrat se je začelo tudi posodabljanje mehanizacije in strojev na kmetiji, saj so bili stari in dotrajani. Tu pa se je pokazala Domnova spretnost in inovativnost, saj se je marsičesa lotil sam. To je bilo zanj izziv, hkrati pa je privarčeval tudi nekaj denarja za druge naložbe na kmetiji.

Ko je Domen končno dobil upanje, da bo lahko kmetoval, so se kar druga za drugo začele pojavljati težave, ki jih ni pričakoval. Toda Domnov značaj je tako trden in odločen, da ga ne bodo zaustavile, čeprav jih res ni malo. »Naša kraško-istrska zemlja je neusmiljena, saj ima več kamenja kot prsti, zato je dosti slabše rodovitna kot kjerkoli drugje po Sloveniji. Kosimo lahko le enkrat na sezono in 48 hektarjev kraško-istrskih travnikov je komaj dovolj, da nakrmimo 21 glav živine, večinoma molznice. Sezona paše pri nas je kratka, ker je zaradi vročine in pomanjkanja padavin travna ruša hitro ožgana,« opisuje.

Druga ovira je zakonodaja, ki omejuje kmeta na vsakem koraku, zato na svoji zemlji ni svoboden, da bi lahko razvijal svojo zgodbo. Domen si želi povečati hlev za krave molznice, pa sta mu sprememba namembnosti zemljišča, nato pa še vaška civilna iniciativa zvezali roke, saj odločno nasprotuje gradnji novega hleva, »češ da je sredi vasi. Hkrati imam kolega v sosednji občini, ki ima podoben problem – hleva ne sme graditi na svoji zemlji, ker je preveč oddaljena od vasi. No, pa povejte, če to lahko razmete?! Polna usta so nas o tem, kako moramo krepiti lastno pridelavo hrane, po drugi strani pa kmetje nimamo nobene avtonomije na svoji zemlji.«

USTANOVIL SVOJ INVESTICIJSKI SKLAD

Veliko razočaranje je bil tudi razpis za mladega prevzemnika, za katerega ne izpolnjuje razpisnih pogojev, saj ima premalo lastne zemlje – le okoli osem hektarjev, najeta zemljišča pa so v skupni lasti in zanje ne more uveljavljati niti subvencij. Zato je Domen prikrajšan za zajeten kupček denarja, ki bi pospešil razvoj kmetije.

Tudi to oviro je Domen spretno rešil na svoj način: z lastnim investicijskim skladom. Sliši se zapleteno, pa vendar ni: potrošnikom je ponudil, naj vnaprej vplačajo v njegov sklad, in si tako zagotovijo izdelke z njihove kmetije. Domen je zelo premišljeno vzpostavil sistem, ki je mešanica partnerskega kmetovanja, zbiranja denarja in zakupa. Zamisel se mu je utrnila med epidemijo, ko so občasni kupci začeli prihajali na njihovo dvorišče vsak dan in je bilo povpraševanje po njihovih izdelkih dosti večje od ponudbe. »Mleka nismo imeli dovolj, zato je bilo treba hitro razmišljati, kako to rešiti. To je bil za nas velik izziv. Kako torej narediti selekcijo med kupci? Bi dali prednost stalnim strankam ali novim? Edina mogoča rešitev je bila kakšna molznica več, toda denarja zanje nisem imel,« iskreno pove.

KAKO DELUJE SKLAD?
Vlagatelji lahko izbirajo med različnimi paketi, njihova enkratna vplačila pa omogočajo hitrejši razvoj panoge. V zameno za to ima vlagatelj zagotovljeno dostavo izbranih izdelkov v določenem časovnem obdobju. S tem si zagotovijo tudi stalno ceno ne glede na tržna nihanja. Zakaj se vlagateljem ta naložba obrestuje? Zato, pravi Domen, ker dobijo kakovostna živila po nespremenjeni ceni ne glede na razmere na trgu in prehranske krize – kakovostna hrana ne bo več samoumevna.

HRANA JE NAJMOČNEJŠE OROŽJE

Domen se je kmetovanju zapisal med krizo, od takrat pa se zdi, da se krize vrstijo druga za drugo. »Vsako krizo izkoristimo za razvoj,« pravi mladi gospodar, ki se je na kmetiji lotil vsega: poleg prireje mleka in mesa, še sadjarstva in zelenjadarstva ter sirarstva in predelave. »Vse, česar se lotim, je premišljeno načrtovano. To pomeni, da se odločam na podlagi konkretnih podatkov,« pravi Domen, ki je po izobrazbi računalniški programer, zato dobro ve, kako dragoceno je zbiranje podatkov, če jih znaš koristno uporabiti. To je poudaril tudi na srečanju mladih prevzemnikov, saj so podatki lahko orodje, ki kmetu pomaga pri sprejemanju racionalnejših in pravilnejših odločitev in pri dolgoročnem načrtovanju, kar je v danih razmerah nujno. »Na kmetiji je treba stremeti k optimizaciji na vsakem koraku. Tako je izkoristek najboljši – pa naj bo to pri zemlji, krmi, mleku … Le s podrobnimi analizami lahko ugotovimo, ali znamo vse to na kmetiji najbolje izkoristiti. Zato naj vam ne bo nikoli žal časa, ki ga porabite za to,« pravi sogovornik, ki ničesar ne prepušča naključju.

Njegova strast do kmetovanja je segla tudi v ženino srce, saj se tudi Saša loti marsičesa na kmetiji. Neizmerno vesela bosta, ko bosta lahko imela na kmetiji oba svoje delovno mesto. Saši, ki je življenje v bloku zamenjala za življenje na kmetiji, se je iztekel porodniški dopust, zato se je že posvetila delu v sirarni. Z Domnom se veliko pogovarjata o naslednjih korakih na kmetiji in sta predvsem v najtežjih dneh opora drug drugemu. Oba razmišljata o tem, da bi postala učna kmetija in bi imela morda vrtec na kmetiji. »Otrokom bi lahko približala delo kmeta in kmetice, saj se kot starša zavedava, da se ljubezen do zemlje in spoštovanje kakovostne lokalne hrane začne s prvimi otrokovimi koraki,« sta prepričana Domen in Saša. Njuna trnova pot in ljubezen, s katero hodita po njej, je lahko navdih mnogim, ki si želijo vreči puško v koruzo in delo na zemlji zamenjati za delo v pisarni. »Kmetje se moramo zavedati privilegija, da lahko delamo na zemlji, hkrati pa uporabiti svojo moč, da si izborimo pogoje za delo, kot jih želimo sami, in ne politika. Upam in želim si, da bosta država in lokalna oblast naklonjeni kmetijstvu, sicer bo država še ob dva mlada kmeta,« razočarano pravi Domen Benčina.