Na vrhu držav z največjim deležem mladih kmetov v Evropski uniji je že več let Avstrija. Dvanajst odstotkov gospodarjev kmetij v tej alpski državi je mlajših od 35 let, kar je močno nad evropskim povprečjem. Poleg Avstrije izstopata še Poljska in Slovaška. Slovenija je pri »pomlajevanju« manj uspešna: s komaj štirimi odstotki mladih gospodarjev kmetij že desetletje ostajamo na koncu omenjene lestvice, čeprav smo od leta 2007 za pospešitev medgeneracijskega prenosa kmetij 3000 mladim prevzemnikom namenili dobrih 100 milijonov evrov nepovratnih sredstev v okviru dveh ukrepov drugega stebra Programa razvoja podeželja.

Ker Evropska komisija meni, da lahko majhen odstotek mladih kmetov ogrozi konkurenčnost evropskega kmetijstva in s tem našo prehransko varnost, je finančna injekcija za mlade prevzemnike tudi prednostna naloga Skupne kmetijske politike do leta 2027. Slovenija je za petletno obdobje odmerila 66 milijonov evrov, ki jih bodo mladim kmetom razdelili na petih javnih razpisih.

Generacijska pomladitev še zdaleč ne pomeni le znižanja povprečne starosti kmetov v naši državi in Evropski uniji, temveč daje predvsem novi generaciji možnost, da v celoti vpelje svoje znanje in nove tehnologije, s tem pa krepi trajnostno kmetovanje ter stabilno in konkurenčno pridelovanje hrane, kar je v obdobju nenehnih tržnih in tehnoloških sprememb nujno. Dejstvo je, da je poleg neugodne starostne strukture neugodna tudi izobrazba sedanjih gospodarjev – več kot 60 % jih ima le delovne izkušnje.

Predaje kmetij pa seveda ni mogoče pospešiti le s finančno podporo. Ta znaša največ 52.800 evrov za prevzemnika in 10.800 evrov za prenosnika, ki skupaj s kmetijo predaja tudi svoje strokovno znanje in izkušnje. Denarna podpora je le korak, ki pospeši prenos kmetije med generacijami, nikakor pa ni odločilen.

Prevzem kmetije je pravno morda res preprost, v resnici pa je to zapletena in čustvena prelomnica za vso družino, saj se hkrati s prenosom kmetije spremenijo tudi razmerja moči med njenimi člani. To pa seveda vpliva na odnose v družini. Prenosniki so včasih desetletja svoje potrebe podrejali kmetiji, zato je že misel na to, da ostanejo brez nje, zanje nepredstavljiva.

V tujini so družini v pomoč in podporo mediatorji, ki pomagajo razjasniti želje vseh članov družine in tako postaviti temelje za uspešno predajo kmetije. Pomembno je, poudarjajo, da »igrajo z odprtimi kartami«, saj le tako lahko najdejo rešitev, ki je sporazumna in sprejemljiva za vse člane družine.

Nikakor ne bi smeli podcenjevati dveh preprostih stvari: to sta pravi čas in iskren pogovor. Meni luč, tebi ključ vsekakor ni prava pot za uspešen in nepretrgan razvoj družinske kmetije, saj z leti pri mladih popuščata volja in vnema za delo. Zato se predaja kmetije v resnici začne že zelo zgodaj v otroštvu s postopnim učenjem veščin kmetovanja in sčasoma tudi tako, da starši upoštevajo mnenje prihodnjega naslednika pri sprejemanju odločitev, pomembnih za nadaljnji razvoj kmetije. S tem nevidno, postopoma in nepretrgoma poteka vzgoja naslednika ter se ustvarja zaupanje med prenosnikom in prevzemnikom vse od prvih skupnih korakov po kmetiji. Med njima se nevidno gradi zaupanje in spoštovanje, da bosta tudi po podpisu pri notarju natanko vedela, kakšno vlogo ima kateri.