»Spominjam se, kako sem med okrevanjem zaradi izgorelosti ležala na kavču in na velik zelen plakat narisala hišo, pomožne objekte, njive, pašnike, »ustvarjalni« kozolec, cvetlični vrt, zeliščno gredo, njive z zelenjavo, celo ograjo in drevesa. Zamislila sem si svoj »center v naravi«, kjer bi v miru živela z družino, hkrati pa imela primerno okolje za ustvarjalne terapije za ranljive skupine,« nam svojo dolgoletno željo razkrije Vesna Mlakar, filozofinja in dramska terapevtka. Od takrat je minilo že deset let in bolj kot kadarkoli si z možem Robertom želita imeti ustvarjalno-terapevtsko samooskrbno kmetijo, ki bo pomagala ranljivim skupinam izraziti svoj potencial.

Vesna in Robert Mlakar

Vesna je med okrevanjem spoznala, da je poklic ne izpolnjuje, iskala je svoje poslanstvo. Diplomirana filozofinja se je takrat vpisala na podiplomski študij Pomoč z umetnostjo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, znotraj katerega je lahko združila vse svoje strasti in talente ter postala specialistka za pomoč z umetnostjo. Med ranljivimi skupinami so jo najbolj pritegnili otroci in mladi z avtizmom. »Navdušili so me s svojim posebnim načinom razmišljanja in posledično vedenja. Bila sem spremljevalka otroka z avtizmom v šoli, pozneje sem svetovala šolam, kako ustvariti primerno okolje zanje. Šole so za otroke s težjo obliko avtizma tempirane bombe, preveč je pravil, premalo prostora, preveč prezahtevnih senzornih vtisov. Ti otroci in mladi ne morejo dihati, takšno okolje jih duši in jim povzroča nelagodje. Nudila sem jim individualne terapije in začela s »family buildingi«. Ves čas sem čutila, da je treba poskrbeti za opolnomočenje vse družine, ne samo osebe z avtizmom. Izkušnje so mi to potrdile, saj so najbolj napredovale tiste osebe z avtizmom, pri katerih so sodelovali vsi: starši, terapevt, šola, zdravniki in socialni ter specialni pedagogi,« o svojem delu pripoveduje Vesna.

NA PROSTOVOLJSKI MISIJI

Ves čas je v njej tlela želja, da bi svojo zamisel z »zelenega plakata« uresničila. Vesna je namreč vedela, da je okolje za osebe z avtizmom izjemno pomembno pri razvijanju njihovega potenciala. Kmetija jim nudi vse, kar rabijo. »Pred desetimi leti nisem vedela, da »care farm« (oskrba na kmetiji, o. a.) kot formalna oblika oskrbe ranljivih skupin na kmetiji dejansko obstaja, danes pa je to znan koncept po svetu in z možem Robertom (partnerski in družinski terapevt, o. a.) sva ga želela izkusiti,« pripoveduje.

Spomladi leta 2019 sta se zakonca odločila, da za eno leto pustita službi in gresta na raziskovalno misijo. »Nekateri so mislili, da se nama je zmešalo, drugi pa so naju imeli za pogumna. Na pot sva se odpravila pod okriljem Društva SNOP – društvo za pomoč z umetnostjo in terapevtsko podporo družinam v stiski, v katerem je poleg naju z možem še moja sestra, glasbena pedagoginja Eva Barbara Vilčnik, člani pa so tudi drugi strokovni delavci in družine s članom avtistom. Takole sva si zamislila najino prostovoljsko misijo: kot WOOFF-erja sva si želela obiskati več ekoloških kmetij, na katerih bi se naučila potrebnih veščin za kmetovanje, hkrati pa poiskati kmetije, ki morda že imajo podoben koncept, kot je »center v naravi«, ki si ga želiva uresničiti tudi midva. Nekaj mesecev pred načrtovanim odhodom sem v spletni brskalnik vtipkala tri ključne besede: kmetija, avtizem in ljubezen v angleškem jeziku. Med zadetki sem našla Pennyhooks Farm Trust v Angliji in po nekaj minutah sem bila navdušena kot Tesla, ko je odkril indukcijski motor. »Obstaja, obstaja!« sem navdušena hitela kazati spletno stran možu,« navdušeno pripoveduje Vesna. Spakirala sta najnujnejše in avgusta lani pripotovala do kmetije Pennyhooks v Swindonu. Tam sta preživela tri mesece, Vesna je bila mentorica za pomoč z umetnostjo za mladostnike in odrasle s težjo obliko avtizma, Robert pa je pomagal pri uvajanju v vsakdanje delo z živalmi in delal kot spremljevalec.

Vesna Mlakar: »Na portalu WWOOF (World Wide Opportunities on Organic Farms) https://wwoof.net/ sva si plačala letno članarino za Anglijo in za en evro na dan sva si lahko izposodila bivalni kombi, s katerim sva potovala po Angliji in obiskala ter delala na več ekoloških kmetijah.«

PRVA KMETIJA S »CARE FARM« SISTEMOM V EVROPI

Za obisk kmetije Pennyhooks sta se Vesna in Robert individualno dogovorila, da bosta pri njih tri mesece delala kot prostovoljca. »Da so naju sprejeli, je bilo potrebno veliko pogovorov po telefonu in Skypeu, morala sva predložiti potrdila o nekaznovanju, vse delovne izkušnje ter referenčna pisma. Lastnica kmetije je kontaktirala mojo nadrejeno na zasebni šoli, kjer sem nazadnje delala in celo mojo mentorico specialistične naloge. V Angliji je to povsem običajen postopek. Meni se je takrat zdel pretiran, vendar sem pozneje ugotovila, da človek s prihodom v nek »ekosistem« s seboj prinese svoje izkušnje, osebnost in energijo, zato ga lahko smiselno dopolni, načne ali zruši. Pri delu z ranljivimi skupinami pa je to še kako pomembno,« nam pojasni.

Kmetija Pennyhooks je v lastni družine Otter že več kot 60 let, velika je 30 hektarjev in se nahaja dobro uro vožnje iz Londona proti zahodu na idiličnem in mirnem angleškem podeželju. To je prva kmetija v Evropi s sistemom »care farm«, ki nudi veliko priložnosti za razvoj socialnih in delovnih veščin osebam z avtizmom. Na kmetijo starši vsak teden pripeljejo okoli 50 mladostnikov in odraslih, nekateri prihajajo tedensko, drugi dnevno. Ti se pod strokovnim vodstvom učijo praktičnih veščin in dela pri negi živali, v vrtnarstvu, lesarstvu, peki, podeželski, domači in umetnostni obrti.

»Lastnica kmetije, Lydia Otter, je ena najčudovitejših žensk, kar sem jih srečala v svojem življenju. Je izjemno dosledna in odločna, hkrati pa ima veliko srce, polno ljubezni. Takoj sva se ujeli v energiji, ljubezni do ljudi, narave in živali. Imava tudi podoben pogled na svet, zato so trije meseci minili kot blisk. To so bile trije izjemno ustvarjalni meseci. Dela je bilo veliko, časa, ki smo ga posvetili spoznavanju drug drugega, pa tudi dovolj. Z njihovimi »študenti«, kot imenujejo osebe z avtizmom, sva z možem spletla iskrene in tople odnose, ki jih vzdržujemo še danes preko e-pošte, socialnih omrežij, pošiljamo si fotografije. Zelo lepo smo se razumeli tudi z zaposlenimi. Težko je z besedami opisati, kako neverjetno prijetno delovno okolje je pri njih. Posebna izkušnja je bilo delo z živalmi, tudi nanje se človek neverjetno hitro naveže. Pa na pokrajino, tiste večno zelene angleške travnike, rahel dež in sonce, ki sveti skozi sive oblake. Po treh mesecih so naju z Robertom želeli zaposliti, vendar čas še ni bil zrel za to,« o izkušnji pripoveduje Vesna, ki je še bolj odločena, da po vzoru te kmetije podobno vzpostavi tudi v Sloveniji.

Vesna z Lydio Otter

KMETIJA NUDI VARNO IN SVOBODNO OKOLJE  

Vesna nam pove, da je za določene osebe z avtizmom kmetija lahko najprimernejše okolje, saj se tam počutijo varne in svobodne. »Lahko se svobodno gibljejo, so v stiku z naravo in živalmi, ki so posebej izbrane za to. Biti morajo priljudne, prijazne in nezahtevne. Super so se izkazali osli, koze pasme golden guernsey, pa tudi kokoši. Najpomembnejše je, da je stik z živaljo varen. Sicer pa imajo živali dve funkciji – ena je, da se oseba nauči skrbeti za žival, druga pa, da z njo naveže stik. Najbolje je, če je možno oboje,« nam pojasni sogovornica.

In kako potekajo opravila na kmetiji, jo vprašam. »Čiščenje kokošnjakov ni tako zahtevno, pobiranje jajc pa je nadvse zanimivo opravilo. V kuhinji so seveda drugačna opravila, od peke peciva, kuhanja marmelad, shranjevanje pridelkov … Na  kmetiji je dovolj enostavnih opravil, pri katerih oseba zlahka dobi občutek, da je uspešna pri delu. To pa prinaša občutek zadovoljstva in ponosa. Nahraniti osla, ga voditi na povodcu na sosednji travnik, zaliti gredo rož … Za vsa našteta opravila seveda obstajajo pravila, ki se jih je treba naučiti. Osebe z avtizmom pri tem pogosto potrebujejo navodila s slikami in jasnimi, kratkimi stavki oziroma navodili. Ko pa določeno delo usvojijo, ga lahko opravljajo nezmotljivo. Zanje je zelo pomembno, da lahko opravljajo rutinska, ponavljajoča se opravila, ki jim dajejo občutek varnosti. Seveda pa niso vse osebe z avtizmom primerne za delo na kmetiji. Daleč od tega. Nekateri imajo raje delo za računalnikom ali pa se živali celo bojijo. Pomembno je, da so pravi ljudje na pravem (delovnem) mestu. Tako zaposleni, kot osebe z avtizmom, ki pridejo na kmetijo v neke vrste prilagojen učni in ustvarjalni proces,« pojasni.

DELO, TERAPIJA IN IZOBRAŽEVANJE

Lastnica Lydia je koncept kmetije zasnovala skrbno in preudarno, zato je kmetija delovno-terapevtsko in izobraževalno usmerjana. »V središču je vedno človek in njegove potrebe. Lastnica je namreč že vnaprej vedela, kdo bo dnevno prihajal na njeno kmetijo in kakšne posebnosti ima, zato je tem osebam prilagodila celo poti, po katerih hodijo. Preštela je metre, korake, ki so jih sposobni narediti, da se ne utrudijo preveč, da je razdalja med kupom sena in hlevom za osle primerna zanje. En »študent« lahko samokolnico sena pelje od enega konca do drugega petkrat, za drugega je uspeh, če jo prepelje vsaj enkrat. Nekateri pa tega sploh ne zmorejo, lahko pa pobirajo jajca in jih zlagajo v škatle. Mladi z visoko-funkcionalnim avtizmom radi opazujejo nočno življenje jazbecev in vider, ki živijo na kmetiji in jih kamera ponoči ujame v objektiv. Tako imajo tudi čisto pravi pouk naravoslovja,« nam opravila na kmetiji opiše Vesna.  

Izjemno dobro so načrtovane tudi delovne terapije in izobraževanja, poseben del tega procesa pa je bil ustvarjalno-terapevtski del, ki ga je na kmetiji Pennyhooks vzpostavila Vesna. »Kot specialistka za pomoč z umetnostjo sem večji del ustvarjalno-terapevtskega dela opravljala individualno, z enim študentom ali največ dvema. Vsak je imel tudi svojega spremljevalca. Skupaj smo ustvarjali raznovrstne izdelke: mozaike, keramične magnete, polstena mila, novoletne okraske in drugo. Z nekaterimi sem imela tudi glasbeno terapijo, imeli smo celo manjši pevski zbor. S temi delavnicami je bilo na Pennyhooks še več veselja, sproščenosti, predvsem pa ustvarjalne energije. Nekateri fantje prihajajo dnevno na kmetijo že 20 let, od petega leta starosti. Pripeljejo jih ob deseti uri dopoldan in odpeljejo ob dveh popoldan oziroma najpozneje ob štirih. Sprejemajo pa seveda tudi zunanje obiskovalce, skupine iz različnih šol, ob koncu tedna pa je kmetija zaprta,« nam Vesna opiše delo na kmetiji.

TERAPIJA S KONJI

Vesna je v treh mesecih zelo dobro spoznala model in način dela na kmetiji Pennyhooks, ki pa ni edini dober primer dela z osebami s posebnimi potrebami. »Odrasli z avtizmom na kmetijo Pennyhooks prihajajo vsak dan ali vsaj enkrat na teden, vsak ima svojega spremljevalca in zadolžitve, ki jih že pozna in nove, ki jih šele razvija. Na kmetiji Chaos Farm v Truru pa je koncept drugačen. Njihov »care farm« sistem je namenjen predvsem težko zaposljivim osebam, osebam s psihičnimi in drugimi težavami. Lastnica kmetije izvaja terapije s konji. Ti svobodno tekajo po klifih južne angleške obale in že ta presunljiv prizor je zdravilen. K njim obiskovalci prihajajo po dogovoru. Ponujajo jim različne terapevtske programe, ki jih finančno podpirata tudi lokalni center za socialno delo in država. Uporabniki se vključijo v delo s konji, ovcami, psi, lahko pomagajo v cvetličnem ali zelenjavnem vrtu. Večino teh sistemov v Angliji podpira in financira tudi država, zelo radodarni pa so tudi posamezniki in podjetja, ki vsako leto podarijo del sredstev za obstoj in razvoj tovrstnih učno-terapevtskih centrov na kmetiji. V Truro se bova z možem še vrnila, če bodo razmere dovoljevale, že septembra ali oktobra letos,« pove Vesna.

MISIJA NEMOGOČE: NAKUP KMETIJE V SLOVENIJI

Vesno in Roberta je izkušnja na več terapevtskih kmetijah navdahnila, da tudi v Sloveniji zaživi center za ranljive skupine. »Ljudje smo zelo različni. Nekatere navduši nov, moden kos oblačila, druge znanstveni izum, tretji so srečni, ko odkrijejo super recept za sladico. Jaz pa se že vse življenje pripravljam na ta zadnji, finalni korak, ko bom začela delati in ustvarjati na kmetiji. Vem, smešno! Tisti, ki že vse življenje živijo tako, bodo gotovo pomislili, da sem idealist in da ne vem, kako trdo delo je to. Tako je mislil tudi moj mož, ko sva šla na pot – da se bom na prvi kmetiji po nekaj dneh zjokala in hotela domov. Pa je bilo prav nasprotno. Na kmetiji Living with respect v Conwallu, kamor sva šla najprej, sem vihtela sekiro kot za stavo, čistila zapuščen ribnik, v katerem naj bi bile kače in kup drugega mrčesa ter vztrajala v puljenju strupenega plevela celo dlje od moža, ki je sicer otroštvo preživel na kmetiji,« nam o svoji izkušnji pri delu na kmetijah navdušeno pripoveduje Vesna.

V Sloveniji poznamo veliko različnih oblik izobraževanja, usposabljanja, terapevtskega in ustvarjalnega dela. Najbolj znane oblike so varstveno-delovni centri in socialna podjetja, pa socialne kmetije in ekosocialne kmetije, imamo celo terapevtske kmetije. Ni pa kmetije, ki bi bila specializirana za delo z osebami z avtizmom.

Vesna in Robert imata že jasno začrtan koncept kmetije, jo pa že več mesecev neuspešno iščeta. »Razmišljala sva tudi o najemu kmetije, vendar glede na vse prilagoditve, ki jih bo treba narediti, kmetije ne bi mogla vrniti lastniku v prvotnem stanju. Ker bi na kmetiji rada živela tudi sama, jo nameravava kupiti. Nimava pa nič proti, če se nama kdo pridruži oziroma če želi »nekdanji lastnik« ostati na delu kmetije in sobivati z nama. Iščeva kmetijo, veliko okoli pet hektarjev, ki omogoča razvoj različnih dejavnosti. Na potovanju sva spoznala, da morava iskati kmetijo, na kateri že raste sadno drevje, saj ne bova imela časa »čakati«, da mlada drevesa zrastejo, prav tako mora biti vsaj delno ograjena, saj je to za varnost uporabnikov izjemno pomembno. Prednost je, če poleg bivalne hiše na kmetiji že stojijo pomožni objekti, ki jih je mogoče s časom preurediti v prostor za ustvarjalne delavnice ali česa podobnega. Če ima kmetija košček gozda in lasten vir vode, je tudi življenje živali v okolici bolj pestro. Vsekakor mora biti vsaj del kmetije na ravnem, saj niso vsi zmožni hoditi po hribu gor in dol, še posebno, če so gibalno ovirani. Idej, kaj bi počeli, imava veliko, vsekakor pa je najprej potrebno najti primeren prostor. Nisva toliko izbirčna glede konca Slovenije, v katerem naj bi to bilo, se pa zavedava, da se dnevno v kak zelo oddaljen konec ljudje ne bodo vozili. V tem primeru bi imela bolj »vikend« terapevtske delavnice ali pa rehabilitacijske tedne za družine. Koncept pa bo svojo pravo podobo dobival sproti, tudi glede na to, kdo bo delal z nama na kmetiji. Vsekakor pa želiva kmetijo najprej videti, jo začutiti in jo preoblikovati tako, da bo nudila varno zavetje vsem, ki bomo del nje,« pripovedujeta zakonca in naprošata za kakršnokoli informacijo o prodaji kmetije, ki ustreza njunim željam.

Vesna Mlakar o umetnostni terapiji na kmetiji: »Že samo sprostitev v varnem, ljubečem, ustvarjalnem okolju v naravi je balzam za dušo. Pri rednih obiskih pa je terapevtski učinek večji in dolgoročnejši. Vsekakor takšno okolje vpliva na razvoj vseh vrst sposobnosti. Pomoč z umetnostjo z uporabo risanja, muziciranja, gibanja, plesa, dramske igre, pisanja besedil in poezije ustvarijo razmere, ki človeka spodbudijo k izražanju misli in čustev, ki bi jih sicer težko izrazil. Terapevtova naloga je preučiti njegove odzive in začeti dialog. Umetnostna terapija omogoči, da se lahko vsak izrazi v varnem okolju. Če je to okolje postavljeno v naravo, je to gotovo še toliko bolj spodbudno tudi z vidika senzorne integracije, ki je ena ključnih težav oziroma posebnosti oseb z avtizmom.«

Fotografije: osebni arhiv