Z mislijo na preteklost, izdelan za sodobni čas
Ko slišimo ime Jaga baba, najprej pomislimo na lik iz koroške pravljice, malce skrivnostno in čarobno bitje z najrazličnejšimi človeškimi lastnostmi, ki vzbujajo v bralcu mešana občutja – veselje in strah, predvsem pa radovednost. V resnici je Jaga baba dobrosrčna, a to bralci spoznajo šele na koncu zgodbe. Jaga baba pa ne živi le v pravljici, v resničnem življenju je doma v vasici pri Grosupljem, ime ji je Saša, z njo pa v ljubki hiši živijo še mož Mitja in njuna škratka, Vid in Pia. To ni pravljična družina, temveč povsem vsakdanja družina, v kateri domišljija in razigranost ni zapustila zakoncev Drobnič Škrjanec, ki ustvarjata pod imenom JAGABABA.
Njuni izdelki iz blaga z ročnimi potiski so edinstveni. Skupaj z imenom blagovne znamke, ki je ravno prav skrivnostno in hkrati prepoznavno, da gre v uho, pa si jih zlahka zapomnimo. Tisti, ki začutijo ustvarjalni zanos, predanost in čas, ki ga Saša in Mitja »všijeta« v svoje izdelke, pa ob njih nikakor ne ostanejo ravnodušni.
Vsi njuni izdelki so natančno izdelani, zato je težko verjeti, da se je Saša sama naučila šivati. »Tudi nitke nisem znala vtakniti v šivalni stroj, ki mi ga je podarila soseda. Veste, to je bil še tisti stari šivali stroj, ki si ga poganjal na pedala,« se spominja. Tudi o krojenju ni vedela veliko. »Blago sva položila na tla in izrezala želeno obliko,« pove o začetkih. »Učila sva se pri delu in se sproti urila v šiviljskih in oblikovalskih spretnosti,« se spominja Saša, ki je za svoje torbice prejela tudi certifikat za domačo in umetnostno obrt pri Obrtni zbornici Slovenije.
Z zanimanjem in prodajo modnih dodatkov sta bila zadovoljna. Vsako leto sta si lahko privoščila daljše potovanje v daljne kraje, a poplava modnih dodatkov slovenskih oblikovalcev ju je silila v iskanje novih zamisli. Modne torbice in šali ostajajo v njuni ponudbi, širšo prepoznavnost pa sta si utrla s hišnim tekstilom. »V modni industriji je težje uspeti in ostati zanimiv, saj je kakovostna ponudba tudi med mladimi slovenskimi oblikovalci velika. Z izdelki za dom sva ob pravem času našla pravo tržno nišo,« meni Saša.
Podobe z zgodbami
Med njunimi izdelki najdemo kuhinjske krpe, bombažne prtičke, predpasnike, namizne tekače, prevleke za okrasne blazine, pa tudi modne vreče za nošenje drv in nakupovalne torbe. Vsi izdelki so narejeni iz najbolj kakovostnega dvestogramskega bombaža, brez dodanega poliestra, da se blago ne guba, in so ročno potiskani.
Motive potiska izbirata premišljeno, saj iščeta motive z zgodbo. »S svojimi izdelki želiva spomniti na tradicijo, na naše skoraj pozabljene podobe. S prvo kolekcijo sva izbrala različne živali – grahasto štajersko kokoš, jelena z velikim rogovjem in postrv. Na prvi pogled bi morda menili, da sva motive našla na francoskem podeželju ali v italijanski Toskani, šele nato pomislimo na naše prelepo podeželje, kjer se po kmečkem dvorišču še vedno sprehajajo kokoši, ki jih hrani ženica s pikčasto ruto, zavezano na glavi. Tudi ribe niso izbrane naključno. Na Radenskem polju je presihajoče jezero, ki je pozimi zaledenelo, zato so morali domačini razbili led, da so lahko lovili ribe,« nam pojasni sogovornica. »Izbrani motivi so spomini iz mojega otroštva, ki jih preslikam na blago in ponudim v sodobni preobleki. Zakaj ne bi bila vsakdanja izdelka, kot sta kuhinjska krpa in predpasnik, lepa? Podajo se vsaki kuhinji in vsaki gospodinji, pa tudi gospodinjcu, ki se suče okoli štedilnika in pečice,« pravi Saša in doda: »Najini izdelki so priljubljeni tudi med mladimi, ki iščejo ‘retro’ izdelke oziroma sodobne različice starih stvari. Linija z živalskimi motivi je zanimiva vse leto, za pomladni čas sva oblikovala še cvetlično linijo z motivi potonik, lilij in drugega cvetja, ki sva jo dopolnila s potiski čajnika. V praznični, božični liniji pa boste našli potiske različnih storžev iglavcev, pa smrekove vejice, želod in še marsikaj iz narave, kar povezujemo z zimo, toplino in spokojnostjo tega letnega časa.«
Prijetno domačna praznična miza
Saša čuti do hrane posebno spoštljiv odnos; meni, da bi morali vedno sesti za pogrnjeno mizo. »Uživanje hrane je obred, zato je prav, da si uredimo prijeten tudi prostor, kjer jemo. Miza mora oddajati vabljivo toplino, za mizo se moramo počutiti prijetno, domače. Steklena miza je hladna, zato je dobro, da jo prekrijemo s prtom, les pa oddaja toplino, zato zadostujejo namizni tekač in posamični pogrinjki. Za praznike se še posebno potrudimo, da bodo ti dnevi drugačni od vsakdanjih, bolj svečani. Včasih so gospodinje hranile dragocene krožnike iz porcelana in kristalne čaše, iz katerih so pili in jedli le ob praznikih in posebnih priložnostih v družini. Tovrstne navade bi morali ohranjati tudi danes. Tudi jedi na praznični mizi naj bodo izvrstne, pripravljene iz najboljših sestavin, miza pa bogato obložena. Večkrat me ljudje vprašajo, kako okrasiti mizo. Svetujem jim, da naj ne sledijo modnim smernicam. Sledijo naj lastnim občutkom in izberejo tople barve v naravnih odtenkih, ki pomagajo pregnati turobnost in sivino zime. Štirje tedni adventa so čas, da se umirimo in se družina duhovno pripravi na prihajajoče praznike. To je čas priprav in pričakovanja, ne pa tekanja po nakupovalnih središčih. Tudi bleščice, ki nas slepijo na vsakem koraku, so odveč; sprehodimo se raje po gozdnih stezicah in naberimo storže, smrekove vejice, mah, tudi kak teloh že gleda na plan. Sami izdelajmo preprosto okrasje za naš dom.«
Zadnji mesec je za mlada ustvarjalca, ki svojo življenjsko pot prepletata tudi z delom, še posebno delovno. Predstavljata se na različnih prazničnih sejmih doma in v tujini, kjer pozornost pritegneta tudi z domiselno razstavljenimi izdelki. »Kuhinjske krpe sva obesila na grablje, ki sva jih prej pobarvala, dolge lesene kuhalnice pa služijo za obešanje namiznih tekačev,« razkrije Saša in doda: »Veliko truda in ur nameniva tudi predstavitvi najinih izdelkov, saj si želiva, da bi obiskovalci in kupci čutili, da izbirajo nekaj več kot le izdelek iz blaga.«