Moja pot vodenja kmetije se je začela pred natanko desetimi leti. Delo pa, tako kot vsakomur na kmetiji, v rani mladosti, ko sem že pri petih letih bil primoran pomolsti krave. Danes bi otroka v takšni družini odpeljale socialne službe. Toda takrat so bili drugačni časi. Težki, ampak lepi.

Kmetijo smo nenehno posodabljali in povečevali. V hlevu in na polju sem bil pred šolo, po šoli, v času siliranja pa tudi med šolo. Tako sem pokoristil tistih pet prostih šolskih dni med letom, medtem ko so jih ostali sošolci za smučanje, plavanje ipd. Po letih zbadanja v osnovni šoli z besedami kmetavzar, smrdiš kot gnoj … sem končno prišel v srednjo šolo, poln upanja. Veterina, moj sanjski poklic. Tu bo boljše, tu bomo isto misleči kmečki najstniki. Toda tri četrtine sošolcev ni zmoglo pogledati poginule živali ali se dotakniti bolne, razen ubogih muck. Vendar sem uspel tudi v tem okolju. Ob enakem tempu dela na kmetiji in šolanja.

Nato je na vrata družine potrkala smrt, bolezen. Nisem obupal, vsako jutro sem skrbno pomolzel 50 krav in odšel na faks, vse do dne, ko sem zamudil na vaje. Ko sva s profesorjem bila besedni boj, on v prepričanju, da je faks moje edino pomembno opravilo v danem trenutku, jaz pa, da sta družina in preživetje na prvem mestu. Od takrat k njemu nisem več hodil na ure, niti naredil izpita.

Morda pa bi bilo bolje, da bi se takrat ponižal, bi danes mogoče bil zaposlen na kateri izmed naših kmetijskih institucij. Delal osem ur na dan, vendar pisal kdaj zakonodajo in akte tudi proti sorodnikom, staršem. Proti kmečkemu sloju. Tistim, ki so mi omogočili šolanje, ki so me vzgojili do odrasle osebe! Ki so me naučili skrbi za sočloveka, naučili sožitja z naravo, z živalmi. Naučili »umetno-naravnega« ravnovesja, da ne pride do prevelikih škod, izgub …

In nekaj dni nazaj, po triintridesetih letih kmečkega življenja, me kliče računovodkinja, da imam ob zaključku bilance za lansko leto štiri tisoč evrov dobička. Torej štiri tisoč evrov za celo leto za preživetje družine, za dopuste, za vzdrževanje avtomobila, hiše.

Treba je kupiti seme, čeprav z grenkim priokusom, saj nam na kmetiji zaradi obvodnih pasov odpadeta dva hektarja najbolj rodovitnih njiv. Veliko teh zemljišč smo skozi zgodovino dokupili. Bi se šel vozit s traktorjem, pa kaj, ko še nisem naročil nafte, čeprav bi pred zadnjo podražitvijo privarčeval 400 evrov, glede na to, koliko sem je po navadi kupil v začetku leta, ob prejetih subvencijah. Prav tako nimam plačane žetve za lani, saj so bili pridelki zelo skromni zaradi neprizanašanja narave. Bi verjel, da delam narobe jaz, da imam samo jaz težave, vendar tudi meni drugi kmetje ne morejo plačati strojnih uslug. Pravijo, da bodo imeli, ko bodo subvencije?

Na dopustu nisem bil že več let, saj mama ne bi zmogla skrbi za očeta in vso živino. Partnerka je zaposlena, saj ni smiselno, da se glede na situacijo v kmetijstvu še ona poda v to.

Spoštovani vodilni kmetijske politike, res si želim slišati vaš nasvet, kaj narediti po letošnjem letu. Se bom osvobodil vaše verige? Naj preneham s kmetovanjem, saj ko potrebujem infuzijo ob dehidraciji, utrujenosti od vsakodnevnega fizičnega in psihičnega napora, pa zdravniki štrajkajo, rekoč, to ni nujno. A kdo bo zjutraj nakrmil živino? Kdo bo plačal kredite? Koliko nam boste dali za obresti za zamudo izplačila subvencij napram prejšnjim letom? Napram obljubam? Kako bo drugo leto? Kako bo naslednjih deset let? Vem (in ne da samo mislim), da si kmetje zaslužimo zagotovilo, kaj, kje, kako.

Vztrajati? Ja. Preveč je bilo odrekanj in lepih trenutkov, da bi to zanemaril. Kmetija se je gradila in prenašala med generacijami. In ravno zato bom vztrajal. In ravno zato se bom udeležil protesta kmetov, ki bo 19. marca 2024. Kdo bo še kmetoval jutri, če si sami ne bomo zagotovili svetle prihodnosti?

Kolumno pripravlja: ZSPM