Vse življenje je pomagala drugim, zdaj drugi pomagajo njej
Tisti dan je jokala štirikrat: »Prvič že na Trojanah, ko so mi ženske na avtobusu premierno zapele pesem, ki jo je posebej zame zložila Brigita Jehart. Do srca so me ganile in zavedela sem se, kako lepo se imamo skupaj in koliko mi v resnici pomeni društvo kmetic. Zares sem se počutila kot njihova zmagovalka še preden sem na odru v Zagorju ob Savi zaslišala svoje ime,« se 71-letna Majda Sinreih iz Kozjaka spominja dne, ko je prejela najvišji naziv, ki ga v Sloveniji podeljuje stanovska organizacija kmetic svojim članicam. Jokala je še v dvorani, pa potem na poti domov in na sprejemu, ki so ga še isti večer priredili v domačem kraju, tam pa jo je z voščilom presenetil tudi mislinjski župan.
»Sin je bil prvi, ki me je podprl pri kandidaturi. ‘Zakaj pa ne’, se je odzval na povabilo predsednice Društva kmetic Mislinjske doline Jožice Jeromel, ko je povedala, da me želijo prijaviti na razpis. Sama še nisem privolila, sin pa je bil takoj za. Iskrena podpora družine mi pomeni največ, med sabo si pomagamo in stojimo ob strani. Kot kmetica leta si namreč na očeh javnosti in nehote je v to potisnjena tudi družina,« steče pogovor z našo sogovornico, ki je ponosna na svoja sinova in obe snahi: »Boljših si ne bi mogla želeti!«
Vse življenje živi na Kozjaku, kjer je njen ded, napreden, izo bražen in spoštovan mož kupil visokogorsko kmetijo, po domače Ramšak. »Veliko časa sem preživela z njim, naučil me je brati in pisati. Bil je prvi župan Kozjaka,« mi pripoveduje. Tudi starša, Dominik in Kristina, sta uspešno in po svojih zmožnostih posodabljala kmetijo. »To so bili drugačni časi,« se spominja odraščanja na kmetiji. »Časi, ko smo tudi otroci pošteno delali na kmetiji. Še vedno mi odzvanja mamin stavek, ki ga je tako rada in pogosto ponavljala: ‘Le hitro pojej’. Prej si pojedel, prej si lahko začel delati. Moj dan se je začel s košem in zvečer končal s košen na ramah,« mi na kratko oriše.
»Srce me boli, ko vidim propadajoče kmetije. Tako kot so nekdaj propadali gradovi, zdaj propadajo in se zaraščajo naše kmetije.«
Za delo sta poprijeli tudi Majdini sestri, starejša in mlajša, za prevzemnico Ramšakove kmetije pa je bila določena Majda. »Verjetno zato, ker sem bila kot otrok bolj tiha in so mislili, da bom zato bolj ubogljiva,« si zdaj zelo zgovorna kmetica leta razlaga odločitev svojih staršev. Čeprav prizna, da si je po tihem želela postati zdravnica in se ta neuresničena želja plazi skozi življenje za njo kot senca, češ, da ni dosegla tistega, kar si ji želela, pa ji v srcu ni žal, da ji je usoda namenila drugačno pot. Dom in kmetija sta ji bila vedno ljuba, nikoli ni začutila odpora do kmečkega dela, čeprav na glas pove, da so se gorski kmetje v vseh družbenih ureditvah počutili spregledane, saj tisti s političnega parketa niso želeli razumeti razlike med kmetovanjem na ravnini in v hribih. »Še vedno ni nič drugače,« ugotavlja.
Mož Nikolaj se je priženil, nekaj časa še hodil v službo, nato pa sta v začetku osemdesetih let kupila prvi traktor: »Štorčana, za polog pa dala najinega novega fičota. Mehanizacija nas je fizično razbremenila, a prinesla druge skrbi. Če bi kmetica razmišljala o zaslužku na kmetiji, ne bi bila nikoli kmetica. Z lagodnejšim življenjem pa so ljudje pozabili, kaj bi nam morala pomeniti zemlja, le kmetica tega ni pozabila nikoli. Zato moramo biti prav me prve, ki se borimo zanjo in za lokalno pridelano hrano. Zato me najbolj žalosti, da ima več ljudi doma raje bazen kot vrt. Veste, to je slaba dota za naše otroke.«
»Pogosto se vprašam, kaj smo storili narobe, da mladi ne želijo več kmetovat. Otroke smo preveč šolali, tu je srž težave. To je največji minus v življenju kmečkih staršev, ki so otrokom vcepili v glavo, da se kmečko delo ne splača, naj se raje učijo in si poiščejo službo. Takrat so videli samo fizično delo na kmetiji, ne pa kakovosti življenja na kmetiji in podeželju, otroci pa so si njihove besede zapomnili.«
Kmetijo je že predala mlajšemu sinu, ki kmetuje ob službi. Ponosna je na oba, Emila in Nika, najbolj pa jo razveseljujejo njene tri vnukinje: Ronja, Karina in najmlajša Tija, ki prinašajo sonce v njeno življenje. Pred štirimi leti se ji je namreč ustaljeni ritem življenja povsem obrnil na glavo: najprej je izgubila moža, kmalu za tem še nogo. »Enajst let sem imela na nogi bypass in, ko so mi povedali, da je bolezen napredovala in bom ostala brez noge, sem to sprejela. Bilo je težko, a prav nikoli se nisem smilila sama sebi.«
»Ko sem sedela na postelji v bolnici, je bila moja prva misel: ‘kako bom pa zdaj nabirala gobe. Niti zajokala nisem, samo to mi je švigalo po mislih. V gozdu sem se vedno sprostila, umirila glavo in napolnila baterije. Tudi če sem imela ogromno dela, sem našla pol ure in šla v gozd po nove moči,« opisuje svojo stisko.
Zdaj je za te radosti prikrajšana, saj hoja s protezo ni preprosta. »Nikoli nisem želela, da se ljudem smilim, zato v predstavitvenem opisu ob prijavi za kmetico leta nisem želela, da to sploh omenijo. Nisem želela trkati na čustva komisije, da bi me nagradili iz usmiljenja. Vsi, ki me poznajo, vedo, da rada živim in da je življenje lepo, če ga polno živiš.«
Zdaj živi sama v mali hiški, ki je bila nekdaj svinjak. »Lahko bi ga že davno podrli, pa ga nismo. Kot da bi vedeli, da ga bom potrebovala,« razmišlja. V šali pove, da se dolgo ni mogla navaditi in reči, da gre v hiško, ampak je vsem govorila, da gre v svoj »svinjak«. Urejen je tako, da ima vse na dosegu roke in je lahko povsem samostojna. »Imam zlate sosede in prijatelje,« izstreli in pojasni: »Ko sem se vrnila iz bolnice, niti en dan nisem bila sama. Vsak dan je prišel kdo na obisk, vsi so mi nosili hrano. Zares sem jim hvaležna in, če sem se jaz vse življenje razdajala drugim, se mi zdaj to vrača,« je prepričana.
Vse življenje je rada pekla za druge: za praznovanja, sedmine in ohceti, pa »nikoli nisem nikomur računala. ‘Prinesite mi sestavine, pa pripravim’, sem jim rekla. Vedno sem razmišljala, da moram pomagati ljudem v stiski. Vsaka skrb manj in dodatna pomoč sta v takih trenutkih zlata vredni. Vsa ta dobrota se mi zdaj vrača,« ugotavlja.
BORKA, A LE ZA DRUGE
Razdajala se je tudi za društvo kmetic, ki ga je dva mandata tudi vodila. Vedno se je trudila prisluhniti ženskam, članicam in jim priskočiti na pomoč – kakor je vedela, znala in zmogla. Kar veliko premikov se je zgodilo med njenim predsedovanjem: članstvo se je podvojilo, izdajati so začele društveno glasilo, ki še vedno izhaja enkrat na leto, oblikovala se je društvena skupina ljudskih pevk Bršljanke, v njej je pela tudi sama. »Skupina je bila ustanovljena eno leto pred koncem mojega mandata, prvič so javno nastopile leta 2005 ob koncu mojega mandata. Članice so me imele tako rade, da niso želele dvigniti roke in me razrešit s tega položaja. ‘Prav, potem pa izstopim iz društva’, sem jim rekla.«
»Ljudje moramo imeti tudi dar poslušanja, ne samo dar govora. Poslušati je treba, kaj ti želijo ljudje povedati. Morda mislimo, da imamo prav, pa potem vseeno o čem razmislimo z drugega zornega kota in vidimo, da smo se motili. To bi morala biti vrlina vsake dobre predsednice društva.«
»Lani sem postala častna članica društva. Počaščena sem, da so mi podelile to priznanje, tako kot sem ponosna še na dve priznanji iz lanskega leta: naziv kmetice leta 2022 in priznanje Občine Mislinja,« ponosno pove. Vsa tri že visijo v njeni kuhinji in jo opominjajo na njen doprinos v kraju, društvu in pri položaju kmetic na sploh. »Lepo je, če tvoje delo opazijo,« skromno doda.
»Prijateljstva iz mladosti so naložba za vse življenje. Jaz imam rada ljudi in ljudje imajo radi mene.«
Sama ocenjuje, da se je v zadnjih dveh desetletjih za kmetice zelo veliko spremenilo, čeprav se morda na prvi pogled ne zdi. »Na bolje,« hitro doda. »Veste, včasih so ženske v društvih bolj poslušale, zdaj že spregovorijo o marsičem, povejo svoje mnenje in želje. Tudi mlade kmetice se danes ne razlikujejo več od mestnih žensk in prav je tako. Si pa želim, da bi mlajše kmetice prepoznale vrednost, ki ga imajo društva na podeželju. Ohraniti moramo stare jedi in se naučiti pripravljati so dobnejše, tudi kulturno in etnološko dediščino ter ustno izročilo moramo oživljati. Kdo, če ne me, bo to ohranil,« se sprašuje.
HITI POČASI
Za letošnjo veliko noč bo četrto leto, odkar je brez noge. »Najtežje se je privaditi počasnosti, ker sem bila včasih vedno hitra. Še zdaj ne znam biti počasna, zato se z vozičkom tudi zaletim ob kakšen vogal, med hojo z berglo pa tudi kdaj padem. Pa me to ne ustavi,« se nasmeji. Spet se pokaže njena borbenost za dobrobit vseh, saj hitro doda, da je razočarana nad našim sistemom zdravstvenega zavarovanja: »6000 amputirancev je v Sloveniji in želela bi si, da bi imel vsak od nas možnost dobiti protezo, ki bi nam omogočala kakovostno življenje kljub telesni pomanjkljivosti. Saj imam protezo, a z njo ne morem niti samostojno stati, ko me želi kdo objeti.« Ko je izvedela, da obstajajo tudi drugačne proteze, gibljive, s katerimi bi lahko hodila brez bolečine in spet šla po gobe v gozd, še zaplesala bi lahko z njo, so se ji zaiskrile oči. A kaj, ko je tako zelo draga – okoli 40.000 evrov. Za skromno kmetico preveč!
Njene kolegice iz društva so vedele, da ima njihova Majda samo eno željo, zato so jo pred prazniki presenetile s prav posebnim darilom. Uredile so ‘papirje’, da je stekla dobrodelna akcija, v kateri zbirajo denar za novo protezo. »No, pa sem spet jokala, ko so mi prišle povedat to novico,« prizna. Zdaj se je glas o dobrodelni akciji razširil že po vsej Koroški, pa tudi dlje. »Majda je toliko naredila za druge, da je čas, da ji tudi mi pokažemo, kako zelo jo imamo radi in jo cenimo. Srčno upam, da ji bomo dobri ljudje pomagali uresničiti njeno željo,« pristavi še predsednica Društva kmetic Mislinjske doline Jožica Jeromel, ki je bila tista, ki je sprožila dobrodelni val za Majdo!
»Včasih sem se jezila, če je bilo jeseni na dvorišču listje, zdaj pa tako rada odprem vrata in opazujem listje, ki ga veter prinese vse do mojega praga. Če znaš opazovat naravo, v njej uživaš v vseh letnih časih. Življenje je lepo v vseh svojih niansah, svetlejših in temnejših.«
Društvo kmetic Mislinjske doline je ob podpori Občine Mislinja in Rdečega križa začela z zbiranjem sredstev za Majdino novo protezo, ki ji bo omogočala lažje in samostojnejše gibanje. Vse dobrosrčne ljudi naprošajo za pomoč.
Želeni prispevek lahko nakažete na transakcijski račun OZ RK Slovenj Gradec
SI56 6100 0001 8539 472, sklic SI 00 12122022.
Za vsa morebitna dodatna pojasnila lahko pokličete Jožico Jeromel na (02) 87 64 124 ali Bernardo Javornik na 041 440 036.