Na Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje sta se študentki v diplomski nalogi odločili raziskati papriko – ena je proučevala razlike v pridelku med tremi različnimi sortami paprik, vzgojenih na ekološki način v plastenjaku in na prostem, druga pa je primerjala ekološko pridelane sorte paprike v zaprtem prostoru in na ločeni gredi v plastenjaku z urejenim zalivanjem z vitalizirano vodo.

Poizkusa sta potekala hkrati v lanski vegetacijski sezoni v sodelovanju z dvema podjetjema. Pri obeh sta študentki opravili tri ponovitve, na posamezni lokaciji pa je bilo skupno posajenih 99 sadik.

Poizkus se je začel v začetku marca, ko smo na pridelovalnih površinah odvzeli vzorec zemlje, in končal konec septembra s pobiranjem zadnjega pridelka paprike v plastenjaku in na prostem. Vrtnarsko podjetje Valner nam je podarilo ekološke sadike, ki so v šolskem rastlinjaku rasle pod nadzorovanimi pogoji do sajenja na stalno mesto v prvi polovici maja. Grede na stalnem mestu smo pokrili z razgradljivo črno folijo, pod njo pa položili namakalni sistem. Med vegetacijo smo sadike oskrbovali po ekoloških načelih. Prvič smo papriko pobirali konec julija, nato pa še 11-krat v približno 10-dnevnih presledkih. Večjih težav z varstvom rastlin nismo imeli, le na prostem je nekaj sadik med vegetacijo uničil bramor. Kmalu po sajenju paprike na stalno mesto jo je prizadel udar hladnega zraka, kar je najbolj škodovalo papriki, ki je rastla na prostem. Sadike v plastenjaku niso bile prizadete, saj smo v njem lahko nadzorovali klimatske razmere. Paprike na prostem smo konec maja poškropili s preparatom na osnovi aminokislin. Paprike, vzgojene v zaprtih prostorih, smo testirali tudi na vsebnost skupnega dušika in polifenolov ter vrednosti suhe snovi.

MINI »SNACK« PAPRIKE
Paprike so pri nas zelo priljubljena zelenjava, ki ne sme manjkati na nobenem vrtu. Najbolj priljubljene sorte so tipa babure, koničaste z zašiljenim ali topim koncem, kvadratne, ploščate in sorte tipa feferonov. Vse bolj priljubljene pa so t. i. »snack« paprike, ki imajo manjše plodove, so polnega okusa in skoraj brez osemenja. Zato smo bili na Šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti veseli sodelovanja z dvema celjskima podjetjema, ko smo se po spletu naključij skoraj sočasno dogovarjali za izvedbo poizkusov, ki so del raziskovalnih in diplomskih nalog dijakov in študentov. Izsledki poskusov so namreč podlaga za nadaljnjo pridelavo. 

Tri sorte »snack« paprik: mini yellow, mini orange in mini red v rasti niso zaostajale, njihovi plodovi pa so manjši od uveljavljenih sort. Pridelek je bil obilen, sorte so mesnate z malo osemenja in okusne, sladke. Sorte so primerne za svežo uporabo, predelavo in konzerviranje. Plodovi mini paprik so veliki le 4–9 centimetrov in so v osnovi zeleni, nato pa se obarvajo rumeno, oranžno ali rdeče, glede na sorto. Plodove smo pobirali, ko je bil plod v celoti obarvan, samo pri peclju je bil lahko ostanek zelene barve.

Na vseh lokacijah je bila rodnost najhitrejša pri sorti mini yellow. Pri prvem pobiranju smo pobrali tudi plodove sorte mini red, vendar so bili ti plodovi na vseh lokacijah lažji v primerjavi z rumeno papriko. Tudi sicer daje sorta mini yellow stalne pridelke vso dobo vegetacije, sledi ji sorta mini orange in mini red. Plodovi so hitreje dozorevali v plastenjaku kot na prostem. Skupna teža pridelka vseh treh sort na prostem je bila 75,126 kilogramov,v plastenjaku pa 50,889 kilogramov.

Na obeh lokacijah je izstopala sorta mini yellow,pri kateri je pridelek na rastlino dosegel 591 gramov v plastenjaku in 948,24 grama na prostem. V plastenjaku, kjer smo sadike zalivali z vitalizirano vodo, pa je bil skupni pridelek 51,057 kilogramov, kar je za 168 gramov več kot v plastenjaku s klasičnim zalivanjem. Spet se je s težko plodov najbolje izkazala sorta mini yellow z 630,18 grama na rastlino. Pri sorti mini orange je bila količina pridelka za 13,3 % višja v plastenjaku (17,240 kilogramov) kot na mestu z dodano vitalizirano vodo (14,932 kilogramov). Sorta mini red pa je bolje uspevala z dodano vitalizirano vodo za 7,76 % v primerjavi z navadnim zalivanjem v plastenjaku.

Podjetje Poznik, ki je priskrbelo aparaturo za vitalizirano vodo in čipe za boljši izkoristek hranil iz tal, je finančno podprlo tudi laboratorijske raziskave na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo v Žalcu. Šola pa je poleg prostorskih in tehnoloških rešitev zagotovila, da izsledke posreduje dijakom, študentom in drugim. Rezultati diplomskih nalog bodo predstavljeni širši javnosti na posvetu,
ki ga šola pripravlja to jesen.

Romana Špes, mag. kmetijstva, HVU Celje