Po skednjih, kleteh, podstrešjih in zapuščenih hišah samevajo stari in odsluženi predmeti, orodje in pohištvo, ki jih počasi načenja zob časa. Mnogi so že propadli ali nesrečno končali na odpadu, v ognju ali smeteh, saj so jih spodrinili sodobnejši, uporabnejši in lepši, njihovi lastniki pa v njih niso prepoznali prave vrednosti. Ta se ne meri z denarjem, temveč z odnosom in spoštovanjem do naše dediščine, naših prednikov in korenin.

»Ti zaprašeni zakladi so naši pričevalci in pripovedovalci preteklega časa, kraja in ljudi, ki so tam živeli. Iztrgati jih moramo uničenju, da bomo tudi našim zanamcem približali življenje oddaljenega časa, a nikakor pozabljenega,« steče pogovor z Mojco Skender iz Kostela, pobudnico zbiranja starih predmetov, orodja in pohištva v domačem kraju. »Z velikim navdušenjem smo podprle Mojčin predlog in se vneto lotile zbiranja starih predmetov, ki so od predlani na ogled v eni od soban gradu Kostel,« pripoveduje Vera Cimprič, predsednica Društva kostelskih žena Nežica. Ponosna je, da je projekt še tesneje povezal članice društva, ki so več kot eno leto svojega prostega časa posvetile zbiranju zaprašenih zakladov s širšega območja ob Kolpi: Kostela, dežele Petra Klepca Osilnice pa vse do Poljanske doline ob Kolpi.

Rešile so več kot 160 različnih predmetov, orodja in kosov pohištva. »Veliko smo jih darovale članice društva, mnoge so nam podarili domačini, nekaj smo jih tudi odkupile,« nam pove vodja projekta Mojca Skender. Z zbranimi predmeti se je njihovo garaško delo šele začelo, saj so bili vsi potrebni temeljite obnove in osvežitve. »Mnoge je načel čas in nepovabljeni gostje – črvički,« duhovito pristavi naša sogovornica. Ker so vedele, da brez strokovne pomoči same ne bodo zmogle, so medse povabile strokovnjaka – restavratorja Romana Zupančiča iz Kočevja, ki jim je na dveh delavnicah pokazal pravilne postopke restavriranja in konserviranja. »To sta dva povsem različna postopka. S konserviranjem se ohranja material, pri restavratorskih posegih pa se povrne prvotni izgled predmeta in njegova uporabnost. Hvaležne smo za vse njegove nasvete in pomoč. Naučile smo se strojnega in ročnega brušenja, popravljanja, kitanja, barvanja in čiščenja zastarane nesnage …« našteva Skendrova. Koliko ur so namenile pripravi predmetov za razstavo, niso štele, saj so se tega lotile z veliko ljubezni in globokim spoštovanjem do prostora, v katerem živimo, in lastnih korenin, pravita naši sogovornici.

Članice DKŽ Nežica urejajo Kočo, nekdanje središče družabnega življenja v Kostelu.

ETNOLOŠKA ZBIRKA SLEDI ČASA
Nekdaj mogočni grad Kostel, ki se vzpenja nad reko Kolpo, je postal novi dom predmetom, podedovanih iz preteklosti, rešenih pred pozabo in z novim življenjem. »Etnološka razstava približa obiskovalcu naš kraj in življenje naših prednikov, hkrati je izraz vrednot in identitete kraja, zato smo jo poimenovale Sledi časa,« nam pojasni Skendrova. 

Mojca Skender: »Kulturna in etnološka dediščina pomembno sooblikujeta turistično ponudbo kraja. Etnološka zbirka Sledi časa je naša sled v okolju, iz katerega izhajamo in v katerem živimo, za naše zanamce in naš prispevek k trajnostnemu turizmu, vedoč, da, kdor si zatiska oči pred preteklostjo, postane slep za prihodnost.«

Vse predmete iz etnološke grajske zbirke, ki so jo avtorice predale v uporabo Zavodu za kulturo in turizem Kostel, so natančno popisale in razstavile po sklopih. »Razstavljeni so predmeti iz vsakdanjega življenja od konca 18. do sredine 20. stoletja, večina jih je z začetka 19. stoletja. V zbirki so pohištveni predmeti s poudarjeno uporabno funkcijo, kmečko orodje za poljedelstvo in živinorejo, predmeti za vsakdanja gospodinjska opravila ter orodja obrtnikov in rokodelcev. Med njimi so tudi predmeti, ki so hkrati simboli naše narodnostne identitete: zibelka, skrinja in kolovrat. Najstarejši del pa je črna kuhinja,« opisuje Skendrova. Zbirko bogatijo ročna dela, ki so dajala toplino skromnim kostelskim domovom.

Postelja, skrinja za nevestino balo iz češnjevega lesa in zibelka iz začetka 20. stoletja. Zibelka je delo domačega mojstra in nekoliko večja, kot je bilo običajno. V njej sta lahko spala dva otroka – enoletnik in novorojenček. V grajski zbirki je tudi veliko čudovitih ročnih del in vezenin ter ročno tkanega platna.

BABIČINA KUHINJA V KOČI
Ker so bili odzivi na zbirko Sledi časa v kostelskem gradu zelo dobri in so avtorice prejele številne pohvale, so se odločile nadaljevati s svojim poslanstvom zbiranja in oživljanja starih predmetov. »Kako napredujemo z obnovo predmetov, smo ves čas delile na društveni strani na družbenem omrežju Facebooku. Odzivi so bili neverjetni! Si lahko mislite, da so naše objave dosegle nekaj tisoč in vse do 12.000 ljudi, kar se nam zdi izjemno. Ljudje z vseh koncev in krajev so podprli naše delo, nekateri so se nam pridružili, nam kaj podarili. To nam je dalo elan za naprej,« navdušeno pripoveduje pobudnica projekta.

Ker v gradu niso imele možnosti, da bi širile zbirko, so iskale novo lokacijo. »Našle smo jo tik pod gradom, v nekdanjem središču družabnega življenja v Kostelu – leseni hiši, ki stoji v Trgu ob vznožju kostelskega grajskega griča. Od nekdaj se je imenovala Koča in tako ji rečemo še danes. Njena zlata leta so bila od odprtja leta 1952 do konca sedemdesetih let. Svojevrsten dokument o tedanjem življenju sta vpisna knjiga in knjiga spominov, ki sta se ohranili, in ju je hčerka prejšnje lastnice Koče podarila zdajšnjim. Vpisna knjiga odstira življenje tistega časa, v njej so poleg pohval o naravnih lepotah kraja in prijaznosti domačinov tudi zapisi, ki jih ne bi pričakovali: od osmrtnic do ženitnih oglasov,« pove Skendrova.

V babičini kuhinji je prijetno domače.

Po zaprtju je Koča desetletja zapuščena žalostno propadala, pred propadom pa jo je rešila družina ene od članic društva in jo dala v uporabo društvu. »Skupaj jo urejamo po prvotni podobi znotraj in zunaj,« pove Cimpričeva, ki se veseli novega prostora in prostranega vrta z mogočnimi divjimi kostanji s čudovitim pogledom proti gradu, kjer se bodo članice društva lahko srečevale.

Srce vsake hiše je kuhinja, ki daje domu toplino, občutek domačnosti in varnosti, zato bo to osrednji prostor tudi v Koči. »Opremljena je z nekoliko mlajšimi predmeti, kot so tisti na gradu, večina je iz sredine petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila Koča postavljena, in na katerega imamo nostalgične spomine tudi članice. Našim vnukom želimo prikazali, kako smo živeli mi, ko smo bili otroci, in tisti pred nami,« pojasni Skendrova.

Najstarejši predmet v babičini kuhinji je miza iz sredine 19. stoletja, stara okoli 170 let, najmlajši pa iz začetka šestdesetih let. »Vse večje in nepogrešljive kose pohištva v kuhinji nam je podaril gospod, ki je kupil staro hišo na Stelniku. Ta je bila dolgo zapuščena in izropana, a tatovi niso odnesli najbolj dragocenih in najstarejših predmetov stare kostelske kuhinje: kredence in ‘kište’ za drva, klopi in stolov,« šaljivo pove naša sogovornica. Ker je večina pohištva iz iste hiše, se to časovno in slogovno ujema in dopolnjuje. Rešile so nekaj predmetov še iz druge hiše, ki so jo kmalu po tem porušili.

Nato so začele namensko zbirati še predmete, ki so jim manjkali. »Veliko smo bile na terenu, nekaj ljudi pa se nam je oglasilo kar prek spleta in nam ponudilo predmete, ki so jih hranili doma. Kuhinjo smo tako dopolnile s štedilnikom iz sredine 20. stoletja, ‘nudelbretom’ (desko za mesenje testa), posodami, gospodinjskimi pripomočki za mletje mesa, orehov, mlinčkom za kavo, pražilnikom kavnih zrn, koharjem na špiralo …«.

Mojca Skender: »Starejši postajamo, večjo željo in potrebo čutimo do tistega, kar nas je sooblikovalo – domačega okolja in preteklosti. To postane del naše identitete.« 

V svoji kuhinji bo babica kuhala zeliščni čaj, ga ponudila v debelih porcelanastih ‘šalcah’, da bo še dolgo ostal topel, med tem ko bo na ‘kolmkišti’ ovita s kvačkano odejo ‘štrikala’ volnene nogavice za svoje vnučke. »Svoj kotiček ima tudi dedek. V njem so vsi stari predmeti za britje: malo ogledalce, britev, čopič, milo in usnjen jermen za brušenje britvice,« našteva Mojca. Doda še, da so v Koči predmeti, ki so jih uporabljali po vsej Sloveniji, in ne samo na območju ob Kolpi, zato rade sprejmejo predmete iz drugih krajev in tako dopolnjujejo svojo zbirko. »Imamo stare krožnike, posodje, likalnik na oglje, petrolejko, star radio, ki še vedno brni, star železen jedilni pribor …« V njihovi zbirki je tudi veliko vezenin in ročnih del, zato bo imela njihova ‘babica’ že zavidljivo balo: »Najstarejša prtička sta stoletnika, nekaj vezenin šteje več kot 60 let. Posebej dragoceno je tudi podarjeno staro žensko perilo, ki je prava redkost in dopolnjuje kostelsko pražnjo nošo iz začetka 20. stoletja, osemdeset let stara ‘marela’ in dvesto let stara, ročno kovana grajska ključavnica, ki je bila najdena v ruševinah spodnjega gradu. Ta sicer sodi h grajski zbirki, a bo v Koči varnejša. Ta ključavnica je priklicala še drugo, verjetno istega kovaškega mojstra iz Čabra. Tako imamo zdaj dve,« pove vodja projekta. V Koči bodo na ogled tudi stare razglednice in fotografije iz tistega obdobja: »Ga ni Kostelca, ki ga ne bi vezali spomini nanjo. Mnoge romantični,« izda sogovornica.

NAVDIH DRUGIM
S svojim neprecenljivim in predanim delom, ki je preraslo v njihovo poslanstvo, so članice DKŽ Nežica pomembno prispevale tudi k prepoznavnosti Kostela – kraja, ki je bil vedno nekoliko odmaknjen, pozabljen del naše lepe dežele. Hkrati pa so z ohranjanjem etnološke dediščine dosegle širšo prepoznavnost in si ustvarile zaupanje pri ljudeh. »Predmeti kapljajo k nam iz vse Slovenije,« navdušeno pove Cimpričeva. Ponosno pove, da se je tudi zaradi teh dveh projektov članstvo v društvu močno povečalo: »Pred tremi leti nas je bilo 19, zdaj imamo 11 članic več – skupaj 30. Pridružile so se nam ženske iz drugih krajev po Sloveniji: Kamnika, Ljubljane, sosednje občine Osilnice, Kočevja …, ker podpirajo naše delo. Povezuje nas skrb za ohranjanje in obujanje naše dediščine – kulturne, bivanjske, prehranske in oblačilne ter njene interpretacije. Pomemben sklop naših društvenih aktivnosti pa ostajajo tudi izobraževanja in delavnice.« Sredi pomladi, ko naj bi prag Koče prestopili prvi obiskovalci, bo starejša generacija lahko podoživela otroštvo pri babici in dedku, mladi pa bodo radovedno spoznavali predmete, ki pripovedujejo zgodbo o oddaljenem času, a ne tudi pozabljenem.

Fotografije: Mojca Skender, arhiv društva