Pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. In med pogovorom z Anito Ule mi prav ta pregovor neprestano šviga po glavi. Njen pogled na življenje in razumevanje vloge ženske na kmetiji me namreč spomni na njeno mamo Ireno, dolgoletno predsednico Zveze kmetic Slovenije, ki poudarja, da ženska na kmetiji ni samo za štedilnik in v hlev, ampak mora biti slišana, njeno mnenje pa upoštevano.

To razmišljanje je privzgojila tudi hčerki, ki je uspešna pri vsem, česar se loti. Čeprav je Anita komaj vstopila v tretje desetletje življenja, so njeni dosežki zavidljivi: ob službi pripravlja doktorat, hkrati je mlada prevzemnica kmetije in nepogrešljiva pomoč na domači kmetiji, velika ljubiteljica živali in narave, mama, partnerica, gospodinja, prijateljica in še mnogo več.

Prelistajete in s klikom na naslovnico naročite knjigo BOLEZNI GOVEDA IN DROBNICE. 

Seveda me zanima, kako zmore usklajevati vse obveznosti, ki jih ima, in Anita z nasmeškom iskreno odgovori: »Uletove ženske se znamo hitro obrniti in dobro zorganizirati, zato lahko v kratkem času naredimo ogromno. Pri nas je vedno več dela kot imamo časa. Verjetno pa pomaga tudi to, da vse, kar delam, delam z veseljem. Nikoli mi ni nič težko narediti.« Ker jo poznam tako dolgo kot njeno mamo, vem, da je bila taka že kot otrok. »Res je,« pritrdi. »Morda sem hitreje odrasla kot sovrstniki zaradi razmer v naši družini. S starši in bratom Andrejem živimo v Podlipovici, na mamini rojstni domačiji v Zabrezniku pa je živel njen oče. Tam živi tudi teta, a je bila veliko let v tujini. Zato sta obe kmetiji pravzaprav kot ena, vsi smo delali vse na obeh. Ker je bil ata, moj dedek, nepokreten, sem veliko časa preživela z njim in skrbela zanj od četrtega razreda do konca osnovne šole. Spomnim se poletnih počitnic, ko me je mami zjutraj zbudila in me na poti v službo peljala k njemu, da je imel družbo in sem mu pripravila kaj za pojest. Velikokrat sem pri njem tudi prespala. Ko se spomnim tistega časa, bi morda kdo pomislil, da sem imela drugačno otroštvo od večine otrok, jaz pa nikoli nisem imela občutka, da sem za karkoli prikrajšana. Tudi jaz sem hodila k pevskemu zboru, na vaje baleta, v glasbeno šolo …, z mamo sva hodili na koncerte, v gledališče …« našteva.

MEDICINA ALI ZOOTEHNIKA
Kadar je bila pri atu, je včasih za uro ali dve pobegnila k ovcam, ki so se pasle okoli kmetije v Zabrezniku. »Ata je bil v skrbeh zame, jaz pa sem tako uživala pri ovcah, da sem pozabila na čas. Med njimi sem se počutila mirno in še vedno se rada umaknem od ponorelega sveta k njim, da se sprostim in razbremenim svoje misli,« pripoveduje. Pravi, da ji je bilo kmetijstvo položeno v zibko in da sta jo starša vedno vzgajala, da se ne sme sramovati svojih korenin. »Vedno sem ponosno povedala, da živim na kmetiji. Zato sem kmalu vedela, da bom vse življenje povezana s kmetijstvom, nisem pa vedela, kako.« Po gimnaziji je tehtala med medicino in zootehniko: »Ker so ata obiskovali zdravniki, sem spoznala njihov poklic. Všeč mi je bil, a sem na koncu vseeno izbrala zootehniko. Zdelo se mi je, da je delo z živalmi lažje kot z ljudmi. Če živalim nekaj daš, ti to tudi vračajo. V tem norem svetu pa z ljudmi ni lahko delati.« Kaj pa veterina, jo vprašam. »Ta pa me ni nikoli mikala. Bolj kot zdravljenje živali me zanima preventiva: kaj lahko kmet stori sam, da ne potrebuje veterinarja,« odgovori na kratko. Študij je uspešno končala in nadaljevala z magisterijem, trenutno pa pripravlja doktorat. 

Zanimivo je, da imajo v Podlipovici govejo živino, v Zabrezniku pa drobnico, Anita pa je magistrirala iz prašičereje. Nasmehne se in pojasni: »Res je. Govedo in ovce so mi domači, s prašiči pa nisem imela izkušenj. Ker mami in teta (prof. dr. Milena Kovač, o. a.) delata na področju prašičereje na Biotehniški fakulteti na Rodici pri Domžalah, jih v resnici ne smemo imeti, ker obiskujeta prašičerejske kmetije in bi bilo tveganje za prenos bolezni med prašiči preveliko. Ker sem jih želela bolje spoznati, sem tri mesece delala na farmi prašičev v Klinji vasi pri Kočevju, na kateri vzrejajo plemenski podmladek za obnovo črede svinj in komercialne križance za nadaljnje pitanje. Praktično znanje se mi zdi zelo pomembno, da podkrepiš teoretičnega in si pri svetovanju na kmetijah bolj verodostojen. Teta je bila tudi eden od mentorjev pri moji magistrski nalogi, v kateri sem raziskovala, kako pogoji reje vplivajo na rast merjascev. Iskreno moram povedati, da je bila do mene strožja kot do drugih študentov, prav nobenih privilegijev nisem imela zaradi sorodstvenih vezi.«

NAMESTO V SLUŽBO V PREDELAVO MLEKA
Za mlado, perspektivno in zagnano magistro pa službe ni bilo. »Nisem bila obupana, ampak razočarana. Pravijo, da na mladih svet stoji, a tako težko dobimo priložnost, da to tudi pokažemo in se dokažemo. Takrat so mi svetovali, naj zaprosim za socialno pomoč. Meni pa se je zdelo sramotno, da bi živela na račun države, če lahko ponudim svoje znanje in prispevam k razvoju in napredku na svojem področju. Službo mi dajte, ne socialne pomoči,« ostro pove. Ker nikakor ni vajena sedeti križem rok niti jamrati, se je takrat bolj posvetila predelavi mleka na domači kmetiji: »Že med študijem sem se navdušila za predelavo mleka, saj se mi je zdela edina prava rešitev, s katero bi lahko omilili drastičen padec odkupne cene mleka. Mama in brat sta me podprla, očeta pa je bilo kar težko prepričati. Danes je ponosen na naše izdelke. Pogoji v zasavskem hribovju so namreč težji, stroški prireje pa višji kot na ravnini, zato bi brez dodane vrednosti z našim mlekom težko preživeli. Tudi brat Andrej je razmišljal, kako bolje unovčiti mleko, zato smo na njegovo pobudo že leta 2009 postavili mlekomat v središču Zagorja in še vedno stoji tam, s predelavo pa smo začeli kmalu po tem. Ob odprtju mlekomata smo obiskovalce pogostili z jogurti in drugimi mlečnimi izdelki, ki smo jih delali zase. Všeč so jim bili, spraševali so, kje jih lahko kupijo, zato smo v garaži domače hiše uredili prostor za predelavo, nosilka dejavnosti pa sem jaz,« pove.

Na domači kmetiji v Podlipovici je bila pobudnica dopolnilne
dejavnosti predelave mleka.

Anita se je pozneje zaposlila na Biotehniški fakulteti na Katedri za znanosti o rejah živali na Oddelku za zootehniko, a še vedno predeluje mleko. »Če ne bi dobila službe, bi povečali količino mleka v predelavi, tako pa smo ohranili obseg, ki ga zmoremo opraviti sami. Izdelujemo jogurte, skuto, mladi sir, kislo smetano, maslo in še kaj. Pri delu se izmenjujeva z mami, če je treba pa vskoči tudi brat Andrej. Za razvoz izdelkov večinoma skrbim jaz, ob sobotah dopoldan pa jih prodajamo na tržnici: jaz v Zagorju, mami v Trbovljah.«

Anita Ule: »Pri nas še vedno prevladuje prepričanje, da je tuje boljše. Bolj cenimo strokovnjake iz tujine kot domače. Raje kupimo uvoženo hrano kot domačo. Morda je uvožena hrana cenejša, toda – ali je primerljiva tudi po  kakovosti? Razumem, da mora človek z minimalno plačo misliti na vsak evro, da pride čez mesec, žalostno pa je, da ljudje, ki si lahko privoščijo drag avto, kupujejo najbolj ceneno hrano. Mar ne razumejo, da je cena povezana s  akovostjo? Zato je prav, da so tudi kakšne prehranske afere in se ljudje začnejo spraševati, od kje in kako pride hrana v trgovino.«

KMETUJE OB SLUŽBI
Anitina želja je vedno bila, da se zaposli. Vedela je, da bo na domači kmetiji, veliki 14 hektarjev, ostal brat Andrej. »S študijem sem prišla tako daleč, da se v prihodnje vidim v akademskih vodah. Mislim, da je slovensko kmetijstvo podhranjeno z znanjem, pogrešam tesnejše sodelovanje stroke in svetovalnih služb. Če bi delali z roko v roki, bi bili premiki hitrejši, napredek pa vidnejši. V resnici pa smo včasih na različnih bregovih na škodo naših kmetov in kmetijstva. To me žalosti, zato si želim to preseči,« razmišlja sogovornica, ki končuje doktorat iz genomske selekcije pri črno-beli pasmi govedi. 

Rejka pasme ovc teksel

»Po drugi strani pa sem vedno govorila, da bom tudi kmetovala. Tako smo se v družini dogovorili, da prevzamem kmetijo v Zabrezniku. Strinjala se je tudi teta, ki živi tam, dala mi je svoj del rojstne domačije. Ker je kmetija majhna, obsega štiri hektarje, ne bi mogla živeti le od nje, hkrati pa ni prevelika, da ne bi mogla kmetovati ob službi. Tako je kmetija zaenkrat moj hobi. Tam imamo 39 ovc pasme teksel, ki izhaja iz Nizozemske. Za prodajo vzrejamo plemenjake za gospodarsko križanje z drugimi pasmami ovc. V Sloveniji ni veliko rejcev te  asme, saj so ovce bolj omišičene in imajo zato težje jagnjitve, vse več pa je križanj z našo avtohtono jezersko-solčavsko pasmo.« 

Anita Ule: »Vajena sem delati prav vse na kmetiji – in četudi je fizično naporno, najdem v tem zadovoljstvo.«

Anita je razpeta med obema kmetijama, ki sta oddaljeni slabih 10 minut vožnje, saj živi v Podlipovici, skoraj vsak dan pa je tudi v Zabrezniku: »Če bi imela možnost, bi dan podaljšala vsaj za nekaj ur. Vedno mi kakšna ura  manjka. Sama sebi ponavljam, da bo lažje, ko bom opravila doktorat. A to je samo slaba tolažba, ker vem, da bo potem prišlo kaj drugega. V resnici brezdelja ne poznam, zato ne razumem melanholije med mladimi, ki bi morali prekipevati od energije, pa iščejo pomoč države. Ni mi všeč, da sistem socialne države mnogi izkoriščajo, na delovnih mestih pa pregorevamo, ker smo kadrovsko podhranjeni. Moja služba se ne konča po osmih urah, nosim jo tudi domov, ko razmišljam, kako bi lahko kaj naredila. Med epidemijo delam od doma, zato imam delovni dan raztegnjen skozi ves dan, a se ne pritožujem. Nobena druga situacija mi ne bi omogočila, da bi preživela toliko časa s hčerko Pio in partnerjem Žigo. Pia je vedno z mano, saj želim, da jo spontano vključimo v delo in življenje na kmetiji. Rada bi ji privzgojila vrednote, ki sta jih nama z bratom dala starša: spoštljiv odnos do zemlje in živali in da nikoli ne bo čutila, da je podložnik zemlje in dela. Vzgoja največ prispeva k razvoju naše osebnosti in pri nas je bila vzgoja drugačna kot na večini kmetij. Spomnim se sošolke iz srednje šole, ki nam štiri leta ni upala povedati, da je s kmetije, ker jo je bilo sram. Upam, da se tudi tako ukoreninjena kmečka trdoglavost spreminja in da starši ne govorijo več svojim otrokom: ‘če ne boš dober za učit, boš pa kmetoval’. Danes na kmetiji potrebuješ več znanja kot kadarkoli prej.«

VLOGA ŽENSKE NA KMETIJI
Pogovor končava z vlogo ženske na kmetiji. »Včasih so ženske samo stregle vse okoli sebe, družini je bilo vse samoumevno, nihče jih ni spoštoval ali cenil njihovega dela. V naši družini ni bilo nikoli tako. Spoštujemo drug drugega in iz tega izhaja tudi osebno zadovoljstvo. Mislim, da je prav zaradi tega zaničljivega odnosa do žensk in ujetosti med štiri stene domače kmetije začela moja mami povezovati kmečke ženske. Najprej v domačem kraju, pozneje pri Zvezi kmetic Slovenije. Z društvi so kmečke ženske zaživele. Rada sem z njimi, tudi mami sem z veseljem pomagala na prireditvah, kmečkih igrah, spremljala, kaj dela. Priznam, da se dolgo nisem zavedala, kako pomembno poslanstvo v resnici opravlja in kako cenjena je med kmeticami, saj je bila zame vedno samo  ama.
Spominjam pa se, da je bila kar naenkrat veliko od doma. Pa smo se tudi tega privadili, saj jo vsi v družini podpiramo. Zdaj, ko sem tudi sama mama, razumem, zakaj se tako bori za kmečke ženske. Žal mi je, da društva usihajo,  da mlada dekleta ne vidijo smisla v njih. S tem se ne izgublja le družabno življenje po vaseh, temveč tudi naša kultura, identiteta in dediščina.«

Anita Ule: »Ženske razmišljamo širše kot moški, saj želimo oplemenititi in čim bolje izkoristiti vse, kar nam je na voljo. Moškim pa se zdi, da se napredek vidi le z nakupom novega traktorja.«