Življenja brez slikanja si na zna zamisliti, saj je vse svoje življenje neločljivo povezana z njim. »Slikanje je moje največje veselje v vseh življenjskih obdobjih. Nikoli, prav nikoli ga nisem potisnila na stran,« pripoveduje likovna umetnica Desanka Kreča iz Izlak.

Najin pogovor se začne v oddaljenem času in drugem kraju, a spomini na otroštvo so še vedno zelo živi. »Zelo rada sem risala že kot otrok, čeprav takrat še nisem vedela, da imam v sebi dragoceni dar, ki ni dan mnogim, in lahko upodobim tisto, kar vidim ali želim,« steče najin pogovor. Med pogovorom se vrneva v leto 1945 in koledar, ki je takrat visel na steni domače hiše: »Pritegnila me je slika zasneženega gozda, jaz pa sem ta motiv narisala po svoje, s svojimi otroškimi očmi. To je moja prva risba, ki se je spomnim. Doma nisem veliko risala, ampak predvsem v šoli, kjer so nas izvrstni pedagogi znali motivirati in navdušiti za likovno umetnost,« pripoveduje. Njen talent je počasi vrel na plano, prvi ga je opazil njen razrednik v osnovni šoli, ki je njeno staro mamo prepričal, naj gre na sprejemne izpite na srednjo šolo v Novem sadu. Desanka se je namreč rodila slovenskim staršem v Vojvodini, kjer je služboval njen stari ata, po poklicu rudar.

Na sprejemne izpite na srednjo šolo uporabne umetnosti je šla Desanka za ves teden. »Vsak dan smo imeli različne preskuse. Risali smo tihožitje: vrč s suhim cvetom, poleg je bila šatuljica in sadje, na voljo smo imeli samo svinčnik. S platna smo morali z vodenimi barvicami prerisati motiv iz narave: potok, drevo in v ozadju planine, iz časopisnega papirja smo delali trganko …, nazadnje pa je vsak dobil kepo gline na lesenem stojalu, iz katere smo morali samo z rokami oblikovati obraz svojega soseda. Ob meni je stal markanten fant z izrazitimi obraznimi potezami: udrtimi očmi, velikim nosom in špičasto brado … Joj, kako naj prikažem njegov obraz, sem v strahu pomislila. In komaj sem začela, že me je profesor prekinil. Kar na jok mi je šlo, ker nisem vedela, zakaj,« opisuje. 

To je bil zelo naporen teden, saj nihče ni vedel, kako dobro mu gre in ali bo sprejet. »Vsi so le tiho hodili med nami in nas opazovali pri delu,« opisuje sogovornica. Med vsemi kandidati so jih izbrali le deset, med njimi tudi Desanko. 

To je bila petletna šola, ki je bila v nekdanji skupni državi izjemno cenjena. »Po prvem letniku, v katerem smo dobili splošna znanja o umetnosti in vseh različnih tehnikah likovnega izražanja, so nas usmerili v področje, na katerem smo bili najboljši. Tiste, ki so risali ostre poteze, so usmerili na arhitekturo. Tisti, ki je veliko govoril in malo naredil, je pristal na pedagoški smeri. Tisti, ki je uporabljal veliko barv, je bil primeren za tekstil. Tisti, ki je uporabljal le dve barvi, pa za grafiko. Meni so predlagali smer keramika, ki sem jo tudi uspešno končala, « opisuje sogovornica. Možnosti za nadaljnje šolanje na slikarski akademiji ni imela, saj je v tem času umrl stari oče in je bil za družino to prevelik finančni zalogaj. 

IZ RAVNINE MED HRIBE
Desanka se je sprva nameravala zaposliti v vojvodinskem muzeju kot kustosinja, a je usoda želela drugače. »Delovno mesto je dobil nekdo drug, meni pa se je ponudila priložnost za delo v Sloveniji. To je zelo razveselilo mojo staro mamo, ki si je zelo želela vrnitve v svojo domovino. Službo naj bi dobila v Libojah, a se je izkazalo, da zame nimajo stanovanja, in tako sem pristala na Izlakah v podjetju Keramika Izlake,« pripoveduje. Selitev v zagorsko dolino je bila za Desanko pravi šok, saj je Vojvodina ravna, tu pa so jo z vseh strani obdajali hribi: »Nisem mogla verjeti, da ne vidim obzorja pred sabo in sem zaprta v kotlini. Prvič sem videla tak kraj, a sem se novega okolju kmalu privadila in danes mi je tu najlepše.« V tovarni na Izlakah je ostala eno leto, nato pa se je zaposlila v laboratoriju Rudnika Zagorje, kjer je delala do upokojitve. Vmes se je v Slovenijo vrnila še stara mama, ki je živela le še kratek čas, a je dočakala poroko svoje vnukinje. 

VEDNO JE NAŠLA ČAS ZA SLIKANJE
Čeprav je opravljala zahteven poklic, bila skrbna mama in ljubeča žena, je vedno našla tudi čas za svoj konjiček – slikanje. Že med šolanjem je usvojila različne tehnike slikanja, ki jih še vedno zelo rada uporablja, zato je razpon njenih umetniških del izjemno bogat: od grafik, oglja, pastela, laviranega tuša, akvarelov, akrila, olja … »Izberem tisto tehniko, ki se mi zdi najprimernejša. Zelo rada imam tehniko monotipijo in lavirano risanje ter prelivajoče se barve. Po tem sem najbolj znana,« nam pove.

Mož Alojz jo je pri tem vedno podpiral in bil tudi njen najbolj iskreni kritik. Desanka pa je vsak prosti trenutek izkoristila za ustvarjanje, pa ne samo risanje, oblikovala je glino, slikala na svilo, izdelovala nakit …, in sodelovanje na številnih slikarskih dogodkih.

V novem kraju je bila že leta 1971 povabljena na desetdnevno slikarsko kolonijo Izlake – Zagorje, ki slovi kot najstarejša slovenska slikarska kolonija. Leta 1982 se je pridružila Društvu revirskih likovnikov Relik Trbovlje, v katerem je aktivna že skoraj štiri desetletja. Ko se je društvo Relik včlanilo v Zvezo likovnih društev Slovenije (ZLDS), ki je bilo ustanovljeno leta 1998 v Trbovljah, je z njimi začela sodelovati tudi Desanka, nekaj let je bila tudi v njihovem upravnem odboru. ZLDS prireja tematske razstave po vsej Sloveniji, na katerih s svojimi deli sodeluje tudi Desanka. »Vsako leto ZLDS razpiše temo in to je za umetnika vedno izziv. Nekatere teme so mi bližje, druge manj, a se lotim vsega. Včasih je treba stopiti iz svojih okvirov, narisati kaj novega, kar bogati tudi umetnika,« je prepričana. 

Desanka Kreča: »Prav nikoli nisem risala na silo, tako preprosto ne gre. Umetnik mora začutiti navdih, biti primerno razpoložen in umirjen, ko stopi pred slikarsko platno. Le takrat lahko nastane umetnina z dušo.«

Z velikim veseljem se je udeležila mnogih slikarskih kolonij in Extempore po vsej Sloveniji, sodelovala na več kot 160 skupinskih razstavah članov društva Relik ter svoja dela samostojno razstavila na več kot 100 razstavah. S svojimi ilustracijami je obogatila tudi več knjig, največ svojih del pa podarila. Nagrad, priznanj in certifikatov, ki jih je prejela v svoji dolgoletni slikarski karieri, je toliko, da bi vse težko našteli. Nekaj pa je vendarle posebno dragocenih. Izjemno počaščena je bila, ko je v domači občini leta 2007 ob kulturnem prazniku prejela priznanje dr. Slavka Gruma: »To je najvišje priznanje, ki ga podeljuje občina za dosežene uspehe na kulturno-umetniškem področju. Čeprav sem znana po več krajih Slovenije, mi zelo veliko pomeni, da so moje delo prepoznali tudi v domačem okolju, « iskreno pove. Tri leta pozneje – leta 2010 – pa je na zaključni razstavi ZLDS prejela tri certifikate in najvišje priznanje, ki ga podeljuje Zveza društev likovnih umetnikov, zlato  paleto za realizem.

SPOMIN ZA PRIHODNJE RODOVE
Ko jo vprašam, kaj jo najbolj navdahne za risanje, z odgovorom niti malo ne okleva: »Narava in kulturna dediščina.« Rada upodablja stare domačije, ki jih je že načel čas, pa kozolce in sakralne objekte. »Te slike ohranjajo spomin na preteklost prihodnjim rodovom,« nam kratko pojasni. Narisala je tudi vse cerkve v domačem kraju in mnoge druge ter pred leti pripravila samostojno razstavo Znamenja na Slovenskem, ki je bila zelo lepo sprejeta med ljudmi. »Nikoli pa mi ni bilo pretirano pri srcu risanje cvetja in tihožitij, pa tudi portretov sem narisala zelo malo,« nam izda.

Nagrajena slika z natečaja Zveze kmetic Slovenije

Po upokojitvi, ko je imela kar naenkrat več časa, se je pridružila še Društvu kmetic, žena in deklet na podeželju Izlake – Mlinše – Kolovrat. Sprva je želela biti le njihov podporni član, ker izjemno ceni delo pridnih kmečkih žensk, ki ohranjajo naše podeželje urejeno in v težkih pogojih pridelujejo hrano, hkrati pa še bogatijo družabno življenje na vasi, pa jo je soseda nagovorila, naj gre z njimi na izlet. »To je bil nepozaben izlet na Madžarsko in prav lepo so me sprejele medse, čeprav doma nimam niti piščeta,« se pošali. »Nas pa povezuje skrb za naš kraj, podeželje in tradicijo. Vedno poskušam pomagati s tem, kar znam – slikanjem. Za naše pevsko društvo Klasek sem narisalo naslovnico zgoščenke, ki so jo izdale – klasje, seveda. Pa naš društveni zbornik ob 15-letnici društva krasijo moje risbe, pa tudi v zbirki pesmi Prisluhnite nam, v kateri so zbrane pesmi kmetic iz vse Slovenije, so našle prostor moje risbe. Tudi razstave so prijaznejše, če je na stenah nekaj slik motivov iz narave, podeželja in kmečkega življenja. Naša predsednica me tudi vsako leto povabi in spomni na likovni natečaj Zveze kmetic Slovenije, ki poteka z  zborom kmetice leta. To je zares svečan dogodek in vesela sem, da sem del tega praznovanja. Tam so razstavljene vse risbe, ki si jih z zanimanjem ogledajo kmetice iz vse Slovenije ter drugi ugledni gostje na tem dogodku. Prejeti priznanje na odru pred številnim občinstvom pa je vsako leto nepozabno doživetje,« opisuje.

Nagrajena slika z natečaja Zveze kmetic Slovenije

Ustvarjalni nemir je nikoli ni zapustil in tudi v jeseni svojega življenja je njena želja po risanju še vedno goreča. »Da bi bila le zdrava in bi lahko risala. Življenja brez slikanja si ne znam zamisliti. Vsako risbo delam z velikim veseljem, zato je v vsaki tudi delček mene,« konča najin pogovor sogovornica.

Fotografije: osebni arhiv