Življenje prinaša vzpone in padce, toda bolj to, kolikokrat pademo, je pomembno, da se znova poberemo. Tudi naši sogovornici življenje ni prizanašalo, saj je hrabro sprejela vse bridke preizkušnje, ki pa ji niso izbrisale nasmeha z obraza niti njenega notranjega klica, ki ji prišepetuje, naj vendar ne misli samo na sebe, temveč pomaga tistim, ki so se sami znašli na preizkušnji. Takim, ki pri tem rabijo oporo, prijazno besedo, toplo dlan in pravi nasvet, da znova vstanejo. Hvaležni so lahko tisti, ki na njihovo pot pripelje Natašo Privošnik.

Najino srečanje bi se moralo vrteti o njenem osupljivem življenju, opisanem v knjigi Je moje življenje gora, toda pogovor je stekel povsem drugam. Nataša je po poklicu profesorica defektologije za motnje vedenja in osebnosti, zaradi svoje bolezni pa je invalidsko upokojena. Lani je postala predsednica Medobčinskega društva invalidov šestih občin, samo prejšnji mesec je opravila skoraj 200 ur prostovoljnega dela. Čeprav kipi od energije in si želi postoriti tisoč in eno stvar, odpraviti tisoč in eno krivico, jo telo opozarja, da vsega ne zmore postoriti takoj. Da glava zmore več kot telo.

Toda Natašina vztrajnost ne popušča, korak za korakom pomika kolesje v pravo stvar. Njen značaj je pač tak, da, ko nekaj začne, ne odneha. Pri tem je ne vodi le trma, temveč njena iskrena srčnost in dobrota. Njena pozitivna energija pa ji na pot pripelje prave ljudi ob pravem času. Posebno prijateljstvo se je spletlo naključno, sadovi prijateljstva pa se že kažejo. »Doma sem na začetku Šempetra v Savinjski dolini. To je majhen kraj, vsi se vsaj na videz poznamo. Težko sem skrila začudenje, ko mi je Marta Rojnik namignila, naj se včlanim v društvo, ki ga vodi. Marta je takoj opazila moje nelagodje, pa me je prehitela z odgovorom, da ne rabim imeti kmetije in kmetovati, še preden sem jo sama vprašala, kaj naj med njimi – podeželskimi ženami – počnem,« dragoceno prijateljstvo opisuje Nataša. »Nisem vedela, kakšno vlogo bom imela v društvu in kaj bom počela. Seveda mi kmetovanje ni tuje, čeprav se nisem preživljala z delom na kmetiji. Sem pa pomagala na kmetiji moževih staršev v Drešinji vasi, kjer so pridelali več kot 80 ton zelja na leto. Vseeno sem se spraševala, kaj lahko jaz – mestna žena – doprinesem društvu podeželskih žena. Marta me je pomirila, češ, da to ni pomembno, da se bodo stvari odvile same. Da je bolj pomembno druženje, skupnost in to, da grem kdaj zdoma.«

Pred dvema letoma, tik pred občnim zborom društva, je Nataša tudi uradno postala članica. »Tako toplo so me sprejele medse. Opazovala sem jih: Kakšna sreča je sijala z obrazov teh žensk! Kako skrbno so se uredile za srečanje in všeč mi je bilo, da so bile postrežene. Morda se to nekomu ne zdi nič posebnega, toda to so ženske, ki vsak dan iz leta v leto skrbijo za to, da imajo družina in drugi vse. Pri tem pa nase pogosto pozabijo. Zato jim društvo veliko pomeni, Marta pa je predsednica, ki zna svoje ženske pocrkljat – vedno jih s čim preseneti, da jim polepša dan,« svoj prvi stik z Društvom podeželskih žena občine Žalec opisuje sogovornica. »Biti članica takega stanovskega društva je zame velik privilegij.«

Od tedaj je Nataša aktivno vpeta v društvo: »V našem društvu si lahko to, kar si, in tak, kot si. Začela sem fotografirati, objavljati novičke o dogajanju na družbenem omrežju Facebook. To je bila moja prva socialna vključenost v društvo po možganski operaciji in po dolgotrajnem okrevanju sem med podeželskimi ženskami znova oživela. Čeprav sem po naravi družabna, sem dve leti po operaciji posvetila okrevanju, težko sem znova našla stik z ljudmi. Toda v društvu me ženske niso nič silile, sprejele so me tako, kot sem. Nisem bila edini ‘outsider’, še nekaj drugih članic ni s kmetije. Zame je bilo marsikaj, kar sem videla in izvedela, novo. Toda z navdušenjem sem srkala njihovo znanje in potešila svojo vedoželjnost.

Lahko verjamete, da sem odraščala ob hmeljišču in da poznam vonj hmelja, toda šele v društvu sem prvič spoznala ‘drobovje’ dela hmeljarjev. Marta je bila začudena, ‘kaj res še nisi imela v roki hmelja?’, me je vprašala. Res ne, sem bila kratka. Pomislila sem, koliko je šele otrok, ki nikoli niso držali v roki hmelja, pa čeprav smo vsi doma iz Savinjske doline, doline zelenega zlata. Takoj se mi je porodila zamisel, da bi morali na kmetije povabiti najmlajše, saj imajo otroci čedalje manj stika s praktičnim poukom, naravo, okolico, v kateri živijo. Zakaj naše izobraževalne ustanove tega ne opazijo, saj je izkustveno učenje najboljše?« sem se spraševala. Postala sem zunanja opazovalka vsega, kar počnejo kmečke ženske. Kar se je njim zdelo vsakdanje in samoumevno, je bilo zame nekaj novega, zanimivega. Navdušilo me je, kaj vse znajo in zmorejo, da se dopolnjujejo in si pomagajo.«

Nataša je hitro odkrila, da imajo veliko skupnih tem, o katerih lahko odkrito spregovorijo. »Videla sem, da so naše stiske podobne, čeprav prihajamo iz drugačnega okolja. Da se počutijo varne v svojem domačem okolju, v birokratskem kolesju pa se ne znajdejo najbolje. Ne vedo, na katera vrata potrkati, kam se obrniti po pomoč. Kmečke ženske so, tako kot mi, invalidi, pogosto potisnjene na rob. V naših pogovorih sem mimogrede spoznala, da ženske ne poznajo svojih pravic, da ne vedo, kam se obrniti po pomoč. Sama zelo dobro poznam to kolesje, zato sem začela razmišljati, kako lahko pomagam. Sama menim, da bi moral vsak razmišljati tako – vsak bi se moral vprašati, kaj lahko stori za sočloveka, kako mu lahko pomaga s tem, kar ve in zna. In vprašati bi se morali tudi to, zakaj tisti, ki so pristojni za ta področja, zatajijo.«

ZAKAJ BI SE SRAMOVALI BOLEZNI

»Lani sem postala predsednica Medobčinskega društva invalidov Žalec, v katerem je okoli 1800 invalidov vseh stopenj in kategorij iz šestih občin. Telesne okvare so zelo pogoste tudi pri kmetih in kmeticah, kjer pa je govoriti o tem še vedno tabu. Še vedno je slabšalno biti bolan, saj imajo ljudje občutek, da zato niso nič več vredni, koristni na kmetiji. Hudo mi je, ko vidim, da ljudje težko in s sramom govorijo o tem. Težko priznajo, da nečesa ne zmorejo, težko se soočijo s prirojenimi boleznimi. Še težje prosijo za pomoč, mnogi je ne znajo niti poiskati. Vse to smo želeli izpostaviti na omizju v Žalcu letos spomladi, na katerem smo se dotaknile pravic žensk na kmetiji in sistemskih pomanjkljivosti pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.

Več mesecev smo se pripravljale nanjo, bile na terenu z Marto in Dragico Mirnik, da smo se seznanile z resničnimi težavami ljudi. Bile smo zgrožene, da to področje ni sistemsko urejeno. Menim, da je to diskriminacija velikega dela populacije, ki skrbi za to, da imamo na mizi domačo, kakovostno hrano. Imam ničelno toleranco do nasilja in tovrstnih vrzeli v pravilnikih in zakonih,« jasno pove Privošnikova.

»Vse je rešljivo, toda, kje so tisti, ki bi morali te pomanjkljivosti opaziti in jih rešiti. Skrbi me, zakaj je država pri tem zatajila. Vsak, ki je zaposlen na delovnem mestu, kjer bi tem ljudem lahko pomagal, bi se moram vprašati ali ta oseba res prejema vso denarno pomoč, ki mu pripada? Če mu ne, pa bi se moral vprašati, zakaj ne in kje je sistem zatajil. Njihovo poslanstvo bi moralo biti skrb za dobrobit vsakega državljana.«

Nataša svoje poslanstvo vidi v tem, da pomaga ljudem pri pripravi vlog za uveljavljanje teh pravic. »Mnogim se to zdi nepotrebno, saj smo v času, ko so informacije dostopne bolj kot kadar koli prej. Toda to ne drži povsem. Mnogi starejši ljudje se ne znajdejo, ne znajo iskati po spletu in elektronsko izpolnjevati vlog, nimajo možnosti, da jih natisnejo … Vsega tega moraš biti vešč, in opažam, da je to meni povsem lahko, drugim pa se zdi izjemo zahtevno in zapleteno. Vem, da so to mikro koraki, a srčno verjamem, da so to koraki v pravo smer,« je vztrajna Nataša, ki je z omizjem v Žalcu sprožila razpravo o tem, kar bi moralo biti na mizah odločevalcev že davno jasno in rešeno.

S HRIBČKA NA HRIB, S HRIBA NA GORO

Zakaj je v njej toliko borbenosti in hrabrosti, dobro vedo tisti, ki Natašino življenjsko zgodbo poznajo. Tudi to brez tančice skrivnosti deli z bralci. Tako se je najin pogovor končal tam, kjer bi se moral v resnici začeti – pri njeni knjigi. »Težko govorim o knjigi, ker se mi je v življenju zgodilo več, kot bi kdo verjel, da se lahko zgodi enemu človeku: več operacij srca in možganov, mnogo zdravstvenih zapletov, prebolela sem raka, ugrabitev, hurikan …« našteva Nataša. »Živemu človeku se res lahko zgodi marsikaj. Prišli so trenutki, ko sem se smilila sama sebi, ko so mi solze kar lile po licih in se mi je zdelo življenje grozovito hudo, toda vedno znova sem videla, da je drugim še težje. Malo pa nas ve, da je v človeku neizmerna moč, ki nam pomaga premagati marsikaj.«

Njeno življenjsko pot in vse borbe je po Natašinem pripovedovanju in na podlagi več kot 90 kronoloških albumov in dnevnikov ter pisem iz Amerike, kjer je delala, zapisala Irena Štusej. Knjiga je nastajala štiri leta, lani pa je prvi izvod knjige prva dobila v roke Nataša. »Knjige nisem želela prebrati prej, Ireni sem povsem zaupala. Ko sem obrnila zadnji listi v knjigi, sem jokala za Natašo. Doživela sem jo kot lik in ne kot sebe,« čustveno opisuje Nataša, ki si želi, da bi bralci knjigo sprejeli kot priročnik za samopomoč.

Veliko solza bo prelitih ob branju njene zgodbe, hkrati pa Nataša verjame, da bodo v njej mnogi našli spodbudo in moč, da zmagajo v svojih bitkah. »S hribčka splezaš na hrib in s hriba na vrh gore, če si upaš in predvsem zaupaš. Do 51. leta si nisem mislila, da zmorem priti na najnižji hribček, kaj šele splezati kam višje. Z malimi koraki in trdno voljo sem zagrizla v ta izziv in premagala tudi ta strah. Hvaležna sem Marti Rojnik, moji prijateljici pri plezalnih podvigih, da sem osvojila tudi vrhove visokogorja. Lani poleti sem se udeležila prvega mednarodnega paraplezalnega tekmovanja na Tirolskem in se vrnila s tretjim mestom v ženski kategoriji,« ponosno pove sogovornica, ki v svojem besedišču nima besed »ne morem, ne znam, ne
ljubi se mi«.

Fotografija: osebni arhiv