Majhne, srednje in velike kmetije. Kje je sploh merilo? Potreba ali bolje rečeno želja po obdelovanju čim več kmetijske zemlje pa vse bolj narašča. Predvsem pri velikih kmetijah in te bi postajale večje in večje. In obenem se ravno te najbolj borijo za ukinitev najemnih pogodb kmetijskim podjetjem, ki sedaj obdelujejo zemljišča Republike Slovenije. Seveda ob tem boju potrebujejo tudi nas manjše in male kmete, kajti izgledati mora, da nas je veliko.

V zadnjem času je moč spremljati, kako je kmetijska zemljišča izgubilo podjetje KG Lendava na enem koncu Slovenije in kako je kmetijska zemljišča izgubilo podjetje KŽ Kranj na drugem koncu Slovenije. Morda vse lepo in prav in čisto po slovensko: kdor ima več, mu je treba vzeti in dati nam, ki imamo manj. Zanimiva zgodba. Predvsem za mene, ki sem mlad kmet, in zagotovo ne spadam med velike, sem bolj med srednjimi na začetku, kajti obdelujem 14 hektarjev kmetijskih zemljišč. Pri nas se veliko govori o dostopnosti, oz. bolje rečeno nedostopnosti, kmetijskih zemljišč mladih kmetov. Da, veliko se govori, kajti sedaj, ko bo morda prišlo do razdelitve omenjenih zemljišč, pa nas tisti »veliki« več ne potrebujejo nas, mladih, malih kmetov, kajti sedaj gre zares in to zemljo hočejo oni zase. In kakšen bi bil rezultat takšne razdelitve? Iz enega podjetja bi nastali dve ali tri podjetja oz. »družinske kmetije«, ki pa morajo imeti vse ugodnosti, ki so pa predvsem vstran od načina poslovanja podjetij.

Morda sem preveč kritičen in se marsikdo ne bo strinjal z menoj. Zakaj bi se pa, če še vedno obstaja upanje, da bomo vsi dobili dodatna zemljišča. Verjamem pa še v eno stvar, in sicer si upam trditi, da so kmetijske subvencije tisti razlog pri velikih, zakaj še več in več. Slovenija je namreč ena redkih držav, ki še ni spoznala, da kopičenje sredstev pri posameznikih ne pomeni prehranske varnosti, temveč »bogatenje« posameznikov. Razdrobljenost slovenskih kmetij, od majhnih do tistih, ki imajo več sto hektarjev, narekuje, da bi kmetijska politika morala biti vsaj dvo-, če ne celo trismerna. V mislih imam še kmetije, ki izhajajo iz območij OMD.

Nekaj pa se je vendarle premaknilo pri pripravi Strateškega načrta, ko se je veliko govorilo o tako imenovani »kapici«, torej omejevanju plačil velikim. No, tresla se je gora, rodila se je miš, saj imamo vendarle degresijo. Koliko je prenesla na manjše kmetije, ne vem, meni se prav nič ne pozna. Zato še vedno kmetujem na svojih 14 hektarjih in seveda hodim v službo, kajti nekako je vendarle treba preživeti.
Če se za konec vrnem na delitev kmetijskih zemljišč s strani države, pa sem mnenja, da bolje, da ne počnejo ničesar, vsaj dokler ni jasno začrtana nacionalna kmetijska politika, komu in zakaj dati v obdelavo kmetijska zemljišča. Vsi kmetje, ki bi jo potrebovali, je ne bomo dobili. Mar to pomeni, da smo drugorazredni? Vsem tistim posameznikom, ki imajo velike interese pa v razmislek: ali je res treba za svoj boj izkoriščati nas manjše in male kmete?

Kolumno pripravlja: ZSPM