Malce južneje od Oplotnice je največji zaselek Malahorna, kjer tik ob cesti privablja pogled očarljiva Domačija Forbar. Njena okolica je urejena, domačijo krasi cvetje, drobni detajli na hiši pa razkrijejo, da je to domačija s tradicijo. Čeprav sta staro domačijo gospodar Simeon Črešnar in njegova žena Marija porušila, sta tudi pri sodobnem objektu, namenjenem turistični dejavnosti na kmetiji, ohranila stik s preteklostjo.
Zgodba o razvoju turistične dejavnosti pa je seveda vzniknila iz kmetijstva, ki je še danes njihova glavna dejavnost. Obdelujejo 16 hektarjev, polovica zemlje je lastne, negujejo še sedem hektarjev gozda in 70 arov vinograda ter redijo krave molznice pasme simental in vzrejajo prašiče. Za delo poprimejo kar tri generacije na kmetiji.

Ko sta zakonca kmetijo prevzela, sta dolgo razmišljala, kako bi vse dejavnosti na kmetiji prepletla, pridelkom in izdelkom s kmetije pa dala dodano vrednost. »Pri staležu goveje živine nas omejuje hlev, zato sva vedela, da prireje mleka ne moreva večati tudi zaradi nihanj v odkupni ceni mleka. Ker smo samooskrbni z govejim in svinjskim mesom ter zelenjavo in sva oba vpeta v gostinstvo, je bila rešitev na dlani,« pove gospodar.

TRADICIONALNE POHORSKE JEDI
Njuna ideja je skupaj z gradnjo objekta zorela več let, saj so večino del opravili sami. Prve goste pa sta Simeon in Marija sprejela leta 2016. Od takrat se je glas o izvrstnih Marijinih jedeh hitro razširili med ljudmi. »Ker želimo ohraniti domačnost in ponuditi gostom le najboljše, večino živil za naše jedi pridelamo sami ali pa so iz lokalnega okolja. Zato lahko sprejemamo le večje skupine najavljenih gostov,« pove Simeon Črešnar.
Njuna želja je, da goste razvajata s pristnimi pohorskimi jedmi, ki jih lahko najdemo le še malo kje, čeprav si zaslužijo sodobno preobleko.

Ker so Pohorci znani po tem, da radi dobro jejo in da gosta ne pustijo lačnega, je ugodje ob dobri hrani in vinski kapljici način druženja, čemur sledijo tudi na Domačiji Forbar. Črešnarjeva sta se že pred leti pridružila projektu Okusi Rogle, ki povezuje lokalne ponudnike kulinaričnih storitev z lokalnimi pridelovalci in rokodelci, kar jima je pomagalo tudi pri promociji njune nove dejavnosti.

AJDOVI PIŠKOTI KOT DARILO
Prva ovira, na katero sta trčila zagnana zakonca, je bila epidemija. »Čez noč smo ostali brez pomembnega vira prihodka, zato se je bilo treba hitro prilagoditi in poiskati nekaj, kar bomo lahko ponudili kupcem. Posejali smo tatarsko ajdo in sorto darja. Že prva letina je bila dobra, okoli tone in pol zrnja. Pred dvema letoma smo preuredili gospodarsko poslopje za mletje ajde na kamen,« pripoveduje Simeon, ki mu je delo mlinarja v veliko veselje. Marija, sicer izvrstna kuharica, pa je iz domače ajde začela peči piškote. »Strinjala sva se, da tako okusni in ročno narejeni piškoti ne sodijo v vrečke, ampak v posebno embalažo. Polnimo jih v steklene kozarce, ki piškote varujejo tudi pred tem, da bi se zdrobili. Nekaj kozarcev svežih piškotov je vedno na voljo v vitrini pri vhodu v domačijo. Vsak jih opazi, zaradi všečne embalaže pa so postali priljubljeno darilo,« ponosno pove Marija. Iz ajde sta razvila še druge izdelke: ajdov čaj, drobno pecivo, Marija pa peče tudi izvrsten ajdov kruh. Poleg prodaje na domu so njihovi izdelki tudi na policah nekaterih manjših prodajaln in zadružnih trgovin.