Tako bliskovito kot se spreminjajo navade turistov, se spreminja le malokaj. Že nekaj let je opazen odmik od množičnega turizma k bolj osebnim, pri stnim in trajnostnim potovanjem, saj udobna postelja in ponudba na dlani za turiste nista več dovolj mikavni. Želijo si doživetij, raziskovanja kraja in kulture, lokalnih dobrot in pristnih okusov ter prijaznih in nasmejanih obrazov. Ne glede na to, ali prihajajo iz sosednjega kraja ali z drugega konca sveta, se želijo počutiti dobrodošle. Te odlike so pri vrhu želja današnjih turistov in na vrhu lestvice vrednot ponudbe Domačije Kovačnik v Planici nad Framom.

POGLEJTE kratko VIDEO predstavitev kmetije.

»Pred leti so nam gosti rekli, da je pri nas tako lepo, da se počutijo kot v nebesih, in tedaj je to postal naš slogan: Nebesa na Pohorju, kjer za udobje naših gostov skrbimo vsi člani družine,« pove Barbara Štern, ki vodi turistični del kmetije. Z izvrstno kulinarično ponudbo in pravimi promocijskimi prijemi je Domačijo Kovačnik umestila v sam vrh turistične ponudbe slovenskega podeželja, zato so izjemno obiskani vse leto. »Veseli smo vsakega gosta, mnogi se k nam vračajo že desetletja. Včasih jih hudomušno vprašam: ‘Kaj se nas še niste naveličali?’ pa izstrelijo kot iz topa: ‘Nikoli!’ Ena beseda, ki mi lahko polepša tudi najbolj naporen dan,« iskreno pove.

Trud družine Štern ni neopažen, saj so prejemniki številnih priznanj, teh se kar malce bojijo, nadaljuje naša sogovornica: »Zdi se nam, da se moramo še bolj truditi, da opravičimo sloves, ki nam ga pripisujejo.« Barbara je pogosto v ospredju med člani družine, saj je tista, ki skrbi za stike z javnostjo – od gostov do novinarjev, a njihove priljubljenosti še zdaleč ne pripisuje le sebi. Tu so še vsi preostali družinski člani, ki kot uigran orkester od jutra do večera postorijo vse, da so gostje zadovoljni, kmetija urejena, pridelki pravi čas posejani in pospravljeni, police prodajalne pa polne domačih dobrot.

SRCE DOMAČIJE JE KUHINJA
Če je zgodba zanimiva, ni težko nadaljevati s pisanjem knjige. Prvih sedemindvajset poglavij sta spisala tast Janez in tašča Angelca, od leta 2008 pa zgodbo Kovačnikove domačije snujeta z možem Danilom ob podpori vse družine. »Nikoli mi ne zmanjka idej, kaj bi še lahko postorili, da bi bili še boljši. Ni dovolj, da dobro kuhamo in smo prijazni, vsak detajl je pomemben, ko gradiš celostno podobo domačije. Gost, ki pride prvič k nam, si v trenutku ustvari vtis, zato mora biti vse premišljeno in na svojem mestu.« Za to skrbi Barbara, medtem ko okolico domačije urejata Danilo in sin Aljaž. Tudi skrb za krave dojilje, prašiče ter 36 hektarjev veliko posest je v rokah moških. Kar pa ne pomeni, da nista spretna tudi v kuhinji in predvsem pri strežbi. Gospodar Danilo je glavni pri predelavi mesa: pohorskih bunk, suhih salam in kiblflajša, »odkar se nama je pred tremi leti pridružila najmlajša Ana, pa Danilo zamesi tudi kruh,« ga pohvali žena, ki skupaj s taščo Angelco večino dneva preživi za štedilnikom. »Babi Angelca daleč naokrog slovi po odlični pohorski gibanci, tudi vse tradicionalne pohorske jedi, kot so pohorski pisker, pečenka, gobova juha z ajdovimi žganci in še mnoge druge, so njena skrb. Jaz pa pripravljam jedi s sodobnim pridihom z veliko zelenjave in zelišč z domačega vrta ter jedi za goste s posebnimi prehranskimi omejitvami. Velik poudarek namenjamo zdravemu načinu prehranjevanja, sestavine so le sezonske. Ker vsega ne zmoremo pridelati in predelati sami, kupujemo živila s sosednjih kmetij in iz lokalnega okolja. S sodelovanjem pa smo ustvarili lastno oskrbno verigo z živili, v kateri pridobimo vsi – gosti, pridelovalci in mi.«

Še dve prikupni Kovačnikovi dekleti moramo omeniti. Julija, srednja hči, je otrok narave in velika ljubiteljica živali, zato jo v kuhinji le redko srečamo. Raje je med svojimi živalmi: konjem Malajko, konjičkom Marsijem, zajčki, kokošmi, kozo, ovnom … Kadar je le mogoče, z Malajko galopirata po pohorskih gozdovih okoli domačije, na velikem travniku pa preskakujeta ovire. Julija je že od malega navihana in duhovita animatorka gostov, njena ljubezen do živali pa je nalezljiva, saj ji pri ogledih sledijo tako najmlajši kot tisti malce starejši. Najmlajša članica Kovačnikovega orkestra je Kaja, Aljaževa izbranka, ki ima podobno zgodbo kot Barbara. »Tako kot jaz tudi Kaja ni odraščala na kmetiji. K nam je prišla brez znanja iz kuharstva, a moram reči, da me je silno presenetila. Zdaj je že čisto ‘naša’ in se je popolnoma vživela v naš ritem, zelo rada kuha in je med našimi gosti. Ko je Kaja spoznala našega Aljaža, se je pred dvema letoma odločila prepisati iz oblikovalske fakultete na Višjo gostinsko šolo v Mariboru, ki jo je izbral tudi Aljaž. Skupaj bosta s šolanjem nadaljevala in pridobila enako izobrazbo kot jaz: diplomiran organizator(-ka) turizma. V njej vidim pravo Kovačnico, kar me še posebej veseli, saj ves čas gradimo na tesnih odnosih z našimi gosti, ki jim želimo nuditi več, kot jim lahko ponudi hotel – naš čas, naš dom, našo hrano in naše iskreno gostoljubje,« konča naš pogovor Barbara Štern.