Te dni v prelepem cvetličnem parku Mozirski gaj cvetijo tulipani v vseh odtenkih mavrice in najrazličnejših oblik. Okoli 200 tisoč čebulic so jeseni posadili vrtnarji, a sadov njihovega skrbnega dela letos ne bodo občudovali številni obiskovalci, ki tako radi prihajajo v Mozirje. Gaj zaradi pandemije ostaja zaprt.

»Po 42 letih od odprtja Mozirskega gaja letošnje spomladanske razstave ne bodo občudovali obiskovalci. Ta privilegij imamo le zaposleni,« nam pove Maja Horvat, predstavnica Mozirskega gaja. Opiše nam, kako so se že marca prve začele prebujati narcise, ki s svojo rumeno barvo spominjajo na prve pomladne žarke sonca. Takrat bi moral park odpreti svoja vrata, a jim je to preprečila višja sila. »Še pred zaprtjem smo zasadili več kot tri tisoč dodatnih mačeh, ki so že zacvetele, in skupaj s cvetočimi tulipani je ta čas za obisk gaja najlepši. Izguba je velika, pravi Horvatova. Ne le z ekonomskega vidika, saj je strošek čebulnic okoli 25 tisoč evrov, tudi skrbno delo in načrtovane aktivnosti so padli v vodo. Park namreč prav v času od odprtja pa do konca maja obišče okrog 35 tisoč obiskovalcev. Park je postal prepoznaven po številnih spremljevalnih dogodkih. Vse bolj zahtevne obiskovalce ne privablja samo cvetje, v ta prelepi gaj se radi vračajo predvsem zaradi edinstvenega doživetja. »Trudimo se, da vsako leto razveseljujemo z novostmi in tako smo letos načrtovali poslikavo treh velikanskih pirhov za veliko noč. Ti že stojijo v parku, a še čakajo na lepšo podobo,« nam razkrije Horvatova. Na Hrvaškem čakajo tri pravljične hiške, ki bodo svoje stalno mesto dobile v Začarani vasi. »Ta je nastala ob praznovanju našega 40. rojstnega dne pred dvema letoma. Sicer je najbolj razveselila naše najmlajše obiskovalce, vendar navdušuje tudi odrasle. V majcenih hiškah domujejo čarobne vile in druga fantazijska bitja, otroci pa zelo radi pokukajo v njihova domovanja. V parku skrbimo, da stanovalci vasi vsako leto dobijo kakšnega novega soseda,« se pošali naša sogovornica. Ravno v tem letu pa so v Mozirskem gaju investirali tudi v izgradnjo novega otroškega igrišča.

Na mestu, kjer je danes lepo urejen Mozirski gaj, je bila nekoč gmajna, v kateri so domačini pasli živino. Ko so ti opustili pašo, je dobrih pet hektarjev velik pašnik preraslo gosto grmičevje, mesto pa je postalo divje odlagališče odpadkov. Društvo vrtnarjev Slovenije je s številnimi domačini in prostovoljci očistilo površine, Ribiška družina Mozirje pa je na vzhodnem delu gmajne uredila ribnik, ob njem pa postavila svoj dom. Nekoč žalostna podoba je iz leta v leto postajala lepša predvsem po zaslugi številnih prostovoljcev in delovnih akcij, na katerih so redčili zaraslo in manj estetsko drevje ter urejali nove cvetlične grede. Kmalu so postavili več etnografskih objektov, da bi obiskovalcem pričarali podobo podeželskega življenja nekoč.

MUZEJ NA PROSTEM

Mozirski gaj pa ni le hortikulturni park, je tudi muzej na prostem, saj se na površini dobrih sedmih hektarjev nahaja več etnografskih objektov, ki prikazujejo, kako so živeli in delali naši dedki in babice.

V parku je najstarejša mozirska hiša, ki je med redkimi stavbami preživela uničujoč požar v Mozirju pred več kot 240 leti. V gaju sta tudi dve kašči častitljive starosti, obe iz prve polovice 18. stoletja. Prva je tik ob vhodu in je nekoč stala v Podteru na kmetiji Komšak. Tam se danes skriva tudi miniaturna božična vas, ki so jo ustvarili partnerji Mozirskega gaja iz podjetja Time4Tales & Travel. Druga kašča z vrezano letnico 1731 je postavljena blizu ribiškega doma, nekoč pa je stala na kmetiji Globst v Primožu nad Ljubnim ob Savinji. V bližini kmečke hiše stoji kovačnica na vodno kolo, ki so jo postavili zgornjesavinjski obrtniki. Delavnice, v katerih so kovači kovali orodje, so bile na tem območju v preteklosti zelo pogoste, najbolj cenjeno pa je bilo njihovo gozdarsko orodje. Ker je Zgornja Savinjska dolina bogata z vodotoki, cenene vodne sile niso izrabljali le na kovačijah, ampak tudi na žagah in številnih mlinih. Tudi v gaju sta žaga venecijanka na vodni pogon s Pečevnikove domačije v Skornem in vodni mlin. Okoliške kmetije so imele praviloma vsaka svoj vodni mlin, izdelovali pa so jih za to posebej usposobljeni tesarji. Vodni mlin, ki stoji ob strugi v Mozirskem gaju, je nekoč stal ob gornjem toku Ljubije na Pleški domačiji v Šmihelu nad Mozirjem.

Med novejšimi popestritvami gaja sta 18 metrov visok lesen razgledni stolp, iz katerega je čudovit razgled na lepo urejen park ter na čakre, ki so zasajene ob njegovem vznožju, in največji uglašeni vetrni zvončki v Evropi, ki jih je izdelal Anton Petek, ki izdeluje tudi piščali. Horvatova upa, da bodo vse našteto in opisano obiskovalci kmalu lahko videli tudi v živo, saj je gaj privlačen v vseh letnih časih. »Nismo se še odločili, kako bo s poletnimi zasaditvami. Vsekakor si želimo, da se razmere umirijo in bi lahko odprli že sredi maja, sicer pa vsaj jeseni, ko se obeta jubilejno deseto tekmovanje v iskanju najtežje buče. Ob koncu leta si želimo pričarati tudi peto božično bajko z več kot milijon in pol lučkami, ki bodo razsvetljevale hladne zimske dni.

Fotografije: Maja Horvat in arhiv Mozirskega gaja

Vabljeni na virtualni spomladanski sprehod po Mozirskem gaju.