»Dnevi so spet daljši, svetlejši, toplejši in vse okoli nas bujno brsti ter zeleni. Povsod je čutiti novo življenje, saj se je zima umaknila pomladi in z velikim veseljem se pripravljamo na največji krščanski praznik, veliko noč. Ta bo letos drugačen, kar pa ne pomeni, da ga ne moremo notranje doživeti. S prazniki je pri nas povezanih veliko lepih običajev in verovanj. Z mnogimi navadami in šegami iz roda v rod ohranjamo vez s preteklostjo, naši prazniki so zato lepši in prijetnejši,« pravi naša sogovornica.

HALOŠKI PRESMEC

Po štiridesetdnevnem strogem postu, ki se je začel s pepelnično sredo, smo vsi nestrpno pričakovali cvetno nedeljo. »V soboto pred cvetno nedeljo smo po različnih slovenskih pokrajinah izdelovali presmece ali butare. Tudi letos je bilo tako, le da smo jih izdelovali na domačih dvoriščih in ne vsi vaščani skupaj. Prvič, od kar pomnim, jih nismo blagoslovili v cerkvi,« pove Golubova.

Silva in Ančka, vsaka s svojim haloškim presmecem

V Halozah pripravljajo haloški presmec, za katerega potrebujejo raznovrstno zelenje, od sedem do dvanajst različnih vrst: »mepriko, dren, pušpan, božji drevec, borovnice, ivo oz. vrbo, čremzo in šibe vinske trte, ki se narežejo že na god sv. Vincencija v januarju. Te šibe nato v toplih prostorih in v vazi vzbrstijo in čakajo do velike noči. V presmec se dodajajo tudi oljčne vejice, leska, bršljan, mačice, cvetoče sadno drevje, sadje in trakovi. Iz zelenja pripravimo šopek, ki ga povežemo z vrvico, žico ali trakom. Vsak ga izdela malo po svoje in tudi to je čar praznikov. Presmeci oziroma butare so lahko različno veliki, nekateri jih izdelujejo v velikosti metle in celo večje, prave orjake. Tiste najdaljše in najtežje nosi več mož, manjše presmece pa se nosi po strani na ramenu,« nam je o njihovih običajih povedala sogovornica. V Halozah je navada, da se doma del presmeca zatakne v polja za dobro letino, odnese se ga v hlev za zdravo živino, preostalega pa se zatakne na podstrešju za tram, da varuje hišo pred ognjem in neurjem. »Naši predniki so del presmeca sežgali, kadar se je bližalo neurje. S tem naj bi se obvarovali pred nesrečo,« izvemo.

VELIKONOČNA JEDILA

Pri vsaki hiši se bodo tudi letos pripravljala jedila za velikonočni blagoslov. »Gospodinje bodo mizo obložile s šunko ali kakšnim drugim kosom prekajenega svinjskega mesa, ki ponazarja Kristusovo telo, potico, pečeno v okroglem potičniku, hrenom, pirhi in drugimi dobrotami. »Jajca naj bi bila obarvana rdeče, ki ponazarja kaplje Kristusove krvi ter novo življenje, mi pa jih bomo okrasili tako, kot so jih naše babice. Nabrali bomo cvetlice, deteljico, travo, lističe … jih položili na jajce ter ovili v stare najlonke, jih dobro zavezali in skuhali v vodi skupaj s čebulnimi olupki. Ohlajena jajca nato vzamemo iz nogavice in premažemo z mastjo, da se lepo svetijo,« svetuje Golubova.

Pirhi, kot so jih krasile naše babice

Naša družina se bo zbrala na velikonočnem zajtrku, prvič ob jedeh, ki niso bile blagoslovljene v cerkvi, ampak prek sodobnih medijev – svete maše na televiziji. »Tudi sedem do devet žegnov letos ne bomo pojedli, da bi bili močni vse leto, saj bomo obdani le s svojimi najbližjimi. Pa nič zato, Kljub temu nam vse trenutne omejitve ne morejo vzeti tega, da tudi notranje doživimo ta najlepši krščanski praznik,« naš pogovor konča sogovornica.