Ob robu Ljubljanskega barja na Vrhniki je naselje Mirke, tam pa kmetija Švigelj, znana zelenjadarska kmetija s tradicijo. Srce kmetije je Veronika Švigelj, ki je z zemljo povezana že od otroštva. Pravi, da jo delo na kmetiji osrečuje in čeprav je že blizu upokojitve, še nikoli ni pomislila, da bi svojo motiko postavila v kot.

Ljubezen do zemlje je v njej rasla že od otroštva, saj je ob stari mami začutila, da je kmetovanje njeno poslanstvo. »Stara mama je bila zelo napredna za tisti čas, imela je drevesnico in vse je prodala sama. Kaj ti pomaga imeti najboljši izdelek, če ga ne znaš prodati,« je bila lekcija, ki si jo je Veronika najbolj zapolnila in jo je tudi najbolj usvojila. V življenju se je preskusila v marsičem, a jo le kmetovanje zares osrečuje. »Včasih smo redili prašiče, jih prodajali in imeli predelavo mesa. Hkrati pa sem vzgajala sadike za zelenjavo in jih prodajala v vrhniški kmetijski zadrugi. Takrat jih še nismo prodajali v lončkih ali platojih, ampak sem napuljene sadike na prodajno mesto pripeljala kar v vedrih,« se začetkov spominja naša sogovornica. Pred desetimi leti pa so živali zapustile hlev, osnovna dejavnost pa je postala vzgoja ekoloških sadik zelenjave, ki je še vedno glavna dejavnost v spomladanskem času, nato pa se Veronika bolj posveti pridelavi štirih glavnih pridelkov: česna, čebule, zelja in repe. Vsa rastejo v sozvočju z naravo in so pridelana po ekoloških načelih.

Z EKOLOŠKIM CERTIFIKATOM DO VIŠJE CENE
Kmetija z domačim imenom pri Gerdinčku ima skupaj 11 hektarjev, pri čemer so dobri trije hektarji odmerjeni za pridelavo žita in zelenjave. »Ponosno povem, da imam že sedem let ekološki certifikat. To je oznaka, ki mi zelo veliko pomeni. Je tudi velika zaščita za kupce, saj jim zagotavlja, da kupujejo izdelek najvišje prehranske vrednosti in kakovosti. Ekološki certifikat mi omogoča tudi prodajo po najvišji ceni, zato mi birokracija, nad katero vsi tarnajo, ni odveč. Zame je celo izziv, da tudi v teh letih zmorem temu slediti sama,« iskreno pove nasmejana Veronika.

Veronika je delo prilagodila svojemu ritmu in močeh. Na kmetiji dela večinoma sama, ji pa ob večjih delovnih konicah priskočijo na pomoč domači. »Imam tri otroke, vsi so predani zemlji, a visoko izobraženi in v službah. Želijo si, da se kmetija ohrani, zato me pri delu podpirajo,« pravi Veronika. Počitka skoraj ne pozna, saj je izbrala dejavnosti tako, da je z delom zaposlena v vseh letnih časih: »Spomladi je prioriteta pridelava ekoloških sadik zelenjave. Včasih sem jih prodajala na vrhniški tržnici, pa je to postalo fizično prenaporno in časovno potratno. Z leti sem se naučila, da moram delati tako, da ohranim tudi sebe,« prizna. Zato tesneje sodeluje in prodaja v kmetijskih zadrugah in javnih zavodih. »Veliko strank pride po sadike tudi na kmetijo, saj nas poznajo. Moj rastlinjak, v katerem vzgajam sadike, stoji tik ob lokalni cesti, kjer je ogromno vrtičkarjev, ki se ustavljajo pri meni. Kot vidite, nimamo nobene table pred kmetijo, ki bi privabljala ljudi, pa vseeno vse prodamo. Večina se vrača k nam vsako leto, saj vedo, da so moje ekološke sadike najboljše. Ponosna sem tudi na sodelovanje z Jernejo Jošar, ki pomaga ljudem načrtovati zelenjavne vrtičke. Ker širi svoje poslovanje, z njim raste tudi prodaja mojih sadik,« ponosno pove.

Veronika Švigelj: »Delam tako, da naredim čim več, prodam po čim višji ceni in pri tem čim bolje ohranim sebe in svoje zdravje, da mi bo še dolgo služilo.«

ŠTIRI GLAVNE ZELENJADNICE
Izbor ponudbe na kmetiji Švigelj ni naključen, ampak premišljen: »Ne vidim smisla v pridelavi paradižnika in paprike, ker je z obema veliko dela, dozorita pa takrat, ko imajo vsi tega na pretek. Zato vem, da bi jih težko prodala po primerni ceni. Raje sem se odločila za pridelke z višjo dodano vrednostjo in možnostjo daljšega skladiščenja, da jih lahko prodajam čim dlje: ekološki česen, čebulo, zelje in repo.« Zaradi kolobarja sejejo tudi žita: piro, kamut in tritikalo, a so količine moke zares butične, zato jih posebej ne promovira.

Njena glavna dejavnost je kisanje zelja in repe, oboje prodaja v zadružnih trgovinah, najboljših ekoloških trgovinah po Sloveniji in prek mreže Bio s kmetij, ki dostavijo njene izdelke na Primorsko, Gorenjsko ter v javne zavode. Ponosno pove, da kilogram njenega kislega zelja dosega skoraj ceno mesa v trgovini: »En kilogram kislega zelja prodajajo po 4,9 evra. Mnogi mi rečejo, da je to veliko, a ljudje ga kupijo. V njem ni ničesar drugega kot sol, pa veliko mojega truda in ljubezni. Mnoge stranke z raznimi boleznimi mi povejo, da nimajo nikakršnih težav pri uživanju mojega kislega zelja, medtem ko jim druga povzročajo težave. Vesela sem takih odzivov,« prizna. Pomemben prodajni kanal za kislo zelje in repo so tudi javni zavodi, predvsem okoliške šole in vrtci, v zadnjem času pa tudi že prestižne restavracije, ki kuhajo z ekološkimi sestavinami. Drugih prodajnih mest zaenkrat ne išče, saj je omejena s količinami, ki jih lahko ponudi. »Do marca mi že vsega zmanjka, zato ne delam pritiskov na prodajo. Počasi tudi zmanjšujem število trgovinic, ki želijo le majhne količine mojih izdelkov.«

Večji rastlinjak z 200 m2 površine in drugi, polovico manjši tik ob domači hiši, sta ta čas prazna. Bodo pa v njiju kmalu sadike zimskih solatnic, na 20 do 30 arih pa bosta konec novembra že rasla česen in čebula. V rastlinjakih in na treh hektarjih pridela Veronika vse omenjeno, pri čemer en hektar obdela povsem ročno – z motiko. »Seveda mi sin Andrej pomaga s strojnim česanjem in okopalnikom, pri čebuli in česnu pa ne gre brez motike.« Proti škodljivcem se brani z domačimi naravnimi pripravki in ekološkimi. Zelo učinkovit je poparek iz rabarbare ali pelina. Liste rabarbare skuha, pusti stati čez noč, nato tekočino odcedi in z njo prši sadike v rastlinjaku takoj, ko opazi prve metulje.

Nasmejana, zgovorna in še vedno vneta za delo kot nekdaj Veronika potarna, da ji največ težav povzroča vreme, a ne dovoli, da bi ji to vzelo voljo. Letošnje vreme ji res ni bilo naklonjeno, saj je bilo preveč sušno in je morala v najhujši pripeki zalivati pridelek na njivi. Lani, se spominja, pa je bilo leto preveč mokro in ji je pol pridelka čebule vzela moča, čeprav njiva ni na poplavnem območju. »Hudo mi je, ampak zdržim tudi to. Ko pa sem najbolj na tleh, vzamem seme in sejem. Če ne bo zraslo to, bo pa kaj drugega, si rečem,« je odločna. Letos je vročina upočasnila rast zelja, zato je še konec oktobra rasel na njivi. Polovico ga verjetno ne bodo niti pobrali. Zelja in repe pridela od pet do šest ton na leto. Letos je z njive pobrala že tri tone repe, zelja pa bo dosti manj kot lani, le okoli tono in pol.

Veronika Švigelj: »Vsak dan sem na dopustu. Meni je breme iti na dopust. Mladim polagam na srce, da je zemlja dobrina, na kateri se da marsikaj pridelati, prodati in preživeti in to dobro preživeti. Morda ne boste imeli najdražjega avta, a vam bodo ljudje hvaležni, da pridelujete zdravo in kakovostno hrano. Pomembno je, da ste vztrajni in samozavestni. Najprej se moramo ceniti sami, da bi nas lahko cenili tudi drugi.«

Vsaka glava zelja in repe gresta čez njene roke. »Jaz delam počasi in ne hitim, ker se mi ne mudi.« Ob večjih delovnih konicah ji pomagajo tudi domači, prijatelji in zadnje leto tudi »wooferji«. »To so prostovoljci, ki hodijo po svetu in iščejo delo na kmetijah. Imam krasne izkušnje z njimi, saj so to večinoma mladi iz velemesta, ki se želijo povezati z naravo in naučiti delati z zemljo. Ko vidijo, kako uspešna sem pri svojem delu, so navdušeni. Z veseljem sem jih sprejela v svoj dom in z njimi delim svoje znanje. Morda pa se vendarle kdo med njimi navduši za ta poklic.«

Veroniki dajeta moč za delo neizmerna ljubezen do dela in predanost zemlji, zato si želi, da bi ji zdravje še dolgo služilo. »To me izpopolnjuje in osrečuje. Moje poslanstvo ni samo pridelava ekološke zelenjave, ampak da sem vzor mladim: da vidijo, da se z delavnostjo, vztrajnostjo in inovativnostjo dobro živi tudi na manjši kmetiji. Ker imam že pet vnukov, verjamem, da bo tudi kdo med njimi spoznal, da je delo z zemljo in za ljudi nekaj najlepšega,« konča svoje misli Veronika Švigelj.