Marija Horvat iz Mlajtincev, ki je pred kratkim praznovala častitljivih 90 let, je svoje življenje posvetila delu na kmetiji. Kar 55 let je bila tudi zbiralka mleka, njen konjiček pa je pletenje cekarjev iz ličja. Pred 90 leti se je v kmečki družini v Noršincih pri Murski Soboti rodila Marija. Že kot mlado dekle je okusila delo na kmetiji in se leta 1952 poročila z Jožefom. Preselila se je k njemu na kmetijo v Mlajtince. Ustvarila sta si topel dom in povila sina Jožefa, ki je Mariji na jesen življenja v veliko pomoč in oporo. Marija je bila kratek čas zaposlena v Rakičanu na sedanji biotehniški šoli, kjer je opravljala dela na vrtu. Po vojni je bilo veliko pomanjkanje in revščina, a zakonca Horvat sta bila vztrajna, pridna in marljiva in s trdim delom sta preživljala družino. Na kmetiji jima dela nikoli ni zmanjkalo, takrat so večino dela opravili še ročno. Zemljo so orali s kravjo vprego, dokler k hiši ni prišel traktor s priključki, ki jim je olajšal delo. V hlevu so redili krave molznice, govedo, prašiče in perutnino, zato so bili s hrano samooskrbni, kupili so le najnujnejše. Mleko so oddajali Pomurskim mlekarnam, pšenico in rž z domačih polj pa so zanje zmleli v mlinu v Beltincih, viške so prodali. Znani so bili tudi po pridelavi paprike, ki so jo prodajali na mariborski tržnici. V bogojinskih goricah so imeli vinograd, v katerem so predvsem za domačo uporabo pridelali odlično vinsko kapljico.

Iz krušne peči je večkrat zadišalo po kruhu, vrtankah, posolankah in drugih pekovskih izdelkih, ki jih je pripravljala Marija. Bila je dobra kuharica, rada je kuhala domače kmečke jedi, iz njene kuhinje pa je sladko dišalo tudi po zavitkih, prekmurski gibanici in raznovrstnem drobnem pecivu. Za peko v krušni peči si je vsako leto pripravila šope šibja, še lansko leto je za domačo uporabo pripravila 300 bremen šibja. Marija je bila kar 55 let zbiralka mleka. Najprej je mleko od kmetov zbirala na svoji domačiji, na kateri so imeli urejeno mlekarno, pozneje pa so Pomurske mlekarne zgradile novo mlekarno v vaško-gasilskem domu v Mlajtincih. Marija se spominja, da so takrat kmetje iz Mlajtincev in Lukačevcev vsak dan namolzli in v mlekarno prinesli do 1000 litrov mleka. Časi so prinesli svoje in danes so se vrata mlekarne v Mlajtincih zaprla, v vasi pa ni več goveje živine. Na ta čas jo vežejo lepi spomini, saj so se zbiralke mleka odpravile tudi na skupen strokovni izlet po Sloveniji, si med drugim ogledale kmetije in zbiralnice mleka ter druge zanimivosti, povezane z njihovim delom. Nadvse ljubo pa je bilo Mariji pletenje cekarjev in drugih ročnih izdelkov iz domačega ličja. Družina je vrsto let sejala koruzo, da je Marija iz koruznega ličja izdelovala cekarje za domačo uporabo, nekaj jih je podarila znancem, svojcem in prijateljem. Večji del njenih ročno pletenih unikatnih izdelkov pa je prodajala v trgovino v Murski Soboti.

V Bogojini, kjer imajo vinograd, se je Marija večkrat srečala s pokojnim mariborskim škof dr. Jožefom Smejem, ki ga je izjemno cenila in spoštovala. Ko je bila še pri močeh, je skupaj z ostalimi verniki iz domače župnije večkrat romala po slovenskih romarskih svetiščih. V družni Horvat so molitev in obiskovanje svetih maš od nekdaj del njihovega življenja, med epidemijo pa svete maše Marija najraje spremlja prek televizijskega ekrana. Vnjihovi družini se velikokrat sliši tudi domača ljudska in cerkvena pesem, Marija najraje poje Marijine pesmi. Čeprav je Marija že 37 let vdova, za njo na jesen življenja skrbi sin z družino, sama pa je ponosna na tri vnuke in šest pravnukov. Marija je vesela, da ji kljub devetim križem zdravje dobro služi, kljub častitljivim letom pa še vedno rada kaj postori na vrtu in poklepeta s svojimi domačimi in prijatelji.

Jože Žerdin