Svoboda do kmetovanja
Sprašujem se, ali še obstaja svoboda do kmetovanja? Moje razmišljanje pravi, da zagotovo ne več,
kajti vse več je strokovnjakov, ki se izredno spoznajo na kmetijstvo. V različnih medijih še vedno beremo,
kako kmetijstvo uničuje naravo, le posamezniki iz različnih okoljevarstvenih nevladnih organizacij so tisti, ki to
rešujejo.
Morda je celo res, da svoboda do kmetovanja ne obstaja več, od kar so v kmetijstvu tako imenovane subvencije, ki pa jih veliko ljudi razume napačno. Nemalokrat je slišati, da jih kmetje dobijo. Ali jih res dobijo? Ali pa je ozadje vendarle drugačno, vendar ga politika nikoli ni znala, ali pa še bolj verjetno, ni želela razložiti, saj je razdor med kmeti in različnimi samooklicanimi strokovnjaki za kmetijstvo za različne politike še kako priročen.
Veliko je tudi tistih, ki sicer želijo pomagati kmetom, so pa seveda politiki in radi govorijo o strateškem načrtu kot da je to edina pot za ohranitev slovenskega kmeta. Morda je moje razmišljanje napačno, ko razmišljam, ali so tako imenovane subvencije tiste, ki rešujejo prehransko varnost. Menim namreč, da niso, kajti vsaj v Sloveniji je tako, da politika želi, da se kmetje prilagodijo subvencijam ob vsakokratni spremembi programskega obdobja. Menim, da je to izredno narobe, kajti država mora imeti strategijo kmetijstva, kateri se prilagaja subvencije. To pa pomeni, da so kmetije stabilne in varne pred vsemi vplivi, ki dejansko ogrožajo prehransko varnost.
V Sloveniji je potrebno še veliko postoriti pred subvencijami, ključno pa je, ali se politika res zaveda pomena prehranske varnosti. Tukaj spet ne morem mimo vprašanja, ali je kmet v Sloveniji svoboden? Ko se pogovarjamo kmetje med seboj, jih veliko meni, da se kmetje ne vključujejo v ukrepe in raje kmetijo vodijo strateško, torej kot pravi pregovor »kruh si je potrebno prislužiti«. Če je to kmečka pamet, potem bi veljalo, da jo politika prevzame in začne razumeti, da bo svoboden kmet poskrbel, da prehranska varnost ne bo ogrožena. Prav tako pa bo poskrbljeno za naravo, kot je bilo to že desetletja, saj je kmet vedno ohranjal naravo. Seveda imajo okoljski avanturisti v Sloveniji s tem težave, kajti pridobiti veliko denarja je mogoče le tako, da govoriš, da je narava v Sloveniji ogrožena, oni pa jo bodo s svojim delovanjem rešili. Potrebno je priznati, da jim je to kar uspelo in to blatenje kmetijstva je kmete pripeljalo na ulice. Ko se zaradi denarja jemlje svoboda drugim,
je reakcija na to še kako upravičena.
Še vedno potekajo pogajanja kmetov na ministrstvu za kmetijstvo, kjer še vedno poteka prepričevanje vodilnih, da je svobodno kmetijstvo vendarle boljše kot izmišljeni režimi kmetovanja in strogo sankcioniranje kmetov. Vsekakor se je v zgodovini pokazalo, da je svobodno in prostovoljno izvajanje ukrepov na katerem koli področju vedno prineslo več uspešnih rezultatov kot vladanje s palico.
Smo v času žetve, torej času, ki bi kmetu moral prinesti veselje in potrošniku zavedanje, da kruh v naslednjem letu bo. Se znamo tega veseliti? Kmetje še ne kažemo veselja, kajti odkupne cene so daleč pod pokritjem stroškov. Nič ni več slišati, kako bo država kupila slovensko pšenico v okviru blagovnih rezerv, mlinarji razlagajo, da imajo polne silose, cene pšenice padajo, potrošnik pa še vedno kupuje drag kruh. Vam je ta zgodba znana? To je namreč zgodba slovenskega kmeta ali drugače povedano negotovost, ki pa ni svobodna. Žal nam je vsiljena.
Kolumno pripravlja: ZSPM