Za nekaj več kot 74.200 dijakov so se po nenavadnem šolskem letu, ki je na preizkušnjo postavilo celotni šolski sistem, predvsem pa starše in otroke, začele težko pričakovane počitnice. Mestni otroci bodo dva meseca brezskrbno uživali, mladi s kmetij pa bodo poprijeli za delo – tega je poleti na kmetiji največ.

Fizično zahtevno delo in pomanjkanje prostega časa sta razloga, zaradi katerih se mladi ne odločajo za vpis v srednješolske izobraževalne programe s področja kmetijstva. To kažejo ankete med osnovnošolci, pritrjujejo pa tudi številke. V pravkar končanem šolskem letu so bili v vse letnike štiriletnega programa Kmetijsko-podjetniški tehnik vpisani komaj 404 dijaki na sedmih srednjih šolah po Sloveniji. Klavrno stanje se bo nadaljevalo tudi jeseni – na 224 razpisanih mest se je letos prijavilo le 92 kandidatov.

Razredi v tem programu se vztrajno krčijo že desetletje, šole pa so nemočne pri obračanju trenda kljub mnogim naporom, temeljiti prenovi izobraževalnih programov in promociji poklica kmeta kot poklica prihodnosti. Da je stanje zaskrbljujoče, so se na nedavnem omizju Mladi in kmetijstvo: izobraževanje, ključni izzivi in konkretne rešitve, na Ptuju strinjali predstavniki šol, nevladnih organizacij in šolskega ministrstva ter se spraševali, kako se bomo pomaknili s konca lestvice evropskih držav z najnižjim deležem mladih gospodarjev na kmetijah, če se bo stanje nadaljevalo. S štirimi odstotki smo skupaj z Italijo in Ciprom pri repu te lestvice kljub finančni podpori za mlade kmete – prevzemnike, ki je na voljo od leta 2007 v okviru Skupne kmetijske politike.

Nesporno je, da z rastjo prebivalstva po svetu rastejo tudi potrebe po hrani. Države, kjer prebivalstvo skokovito narašča, se resno sprašujejo, kako bodo prehranile svoje prebivalce, nam pa se še vedno zdi hrana samoumevna dobrina, ki je v izobilju na voljo na vsakem koraku. Poslovne priložnosti na svojih kmetijah prepoznajo in uresničujejo tudi mladi, a se vseeno raje odločajo za druge izobraževalne programe, ki naj bi jim bolj koristili na kmetiji, saj do poklica kmeta lahko pridejo po bližnjici – z opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo. 

Mnogi bi krivdo za to stanje radi pripisali biotehniškim šolam, češ da predajajo zastarelo znanje in premalo praktičnega znanja, da prepočasi sledijo tehnološkim spremembam in razvoju, ki je hitrejši kot kdaj koli prej. Šole priznavajo, da je marsikatera napredna kmetija bolje podkovana z znanjem in opremljenostjo, kot so njihova šolska posestva. Zato si že več let vztrajno prizadevajo, da bi jim prisluhnila država, a so pri tem neuspešni. Pristojni namreč ocenjujejo, da je šolanje za poklic kmeta enakovredno šolanju gimnazijca – za oba nameni enak znesek na dijaka, čeprav sta za šolanje gimnazijca dovolj »tabla in kreda«, za kmeta pa najmanj vrhunsko opremljeno šolsko posestvo. Za to pa šole nikoli niso in ne bodo imele dovolj lastnih finančnih sredstev, saj jim je delo na posestvu v veliko veselje, vzdrževanje pa veliko finančno breme. 

Na ptujskem omizju je bilo slišati več predlogov, kako pokrpati odprto rano v kmetijskem šolstvu. Ena od možnosti je štipendiranje, uvrstitev poklica med deficitarne poklice, za katere je bil pred leti ustanovljen štipendijski sklad, do ugodnosti, ki jih izobrazba prinese mladim kmetom na razpisih in prenove izobraževalnih programov ter dviga ugleda kmeta v družbi. Da je rešitev dosti bolj preprosta, je menil le Roman Žveglič, predsednik KGZS. »Vpis se bo povečal, ko se bo kmetijstvo splačalo,« je bil kratek in jedrnat. Dokler bo razlika v ceni hrane od kmetije do trgovine na plečih kmeta, bomo mlade težko nagovorili in prepričali, naj izberejo ta poklic. Nihče ne dvomi, da so v kmetijstvu priložnosti za nova delovna mesta, pri odločitvi pa pretehtajo številke – mladi na kmetijstvo gledajo kot na gospodarsko panogo. Dokler bodo kmetje garali za drobiž, pa je težko pričakovati, da bo enkratna finančna injekcija države za mlade prevzemnike dovolj velika spodbuda, da bodo ti prevzemali odgovornost do svoje kmetije in do sodržavljanov.