NOVEMBRSKA NOSTALGIJA

Zgodba Šolska malica je zgodba ozračja: polna je jesenskega otožja, čudovitih barv listja in žalosti za tistimi, ki so odšli. V takem okolju minevanja in nostalgije se na pokopališču srečata nekdanja vaščanka Irena, ki se je priložnostno vrnila domov iz Ljubljane, kjer zdaj živi, in njena upokojena učiteljica. V njunem pogovoru se tke zgodba. Ne umirajo in odhajajo le ljudje, molk se je naselil tudi v opuščene hiše in pustota v stare sadovnjake, iz katerih nihče več ne pobira sadja, ki je bilo nekoč za malico otrokom v bližnji šoli. Le še veter se ujame v stara hruševa drevesa, na katerih še visi nekaj sadežev.
Vlasta Kunej

Zdelo se je, da se je veter za trenutek ujel pod stare hruške, ki so bile že osute listja, nekaj sadežev pa se je še zibalo in se upiralo gravitaciji. Irena je obstala in zajemala v pogled barvno razkošje v grapi pod pokopališčem, kjer se je gozd strnil in vase jemal nekdanje senožeti. Tiho je premišljala, kako je bilo tam spodaj, ko so ženske še grabile seno, zdaj je pa leskovje in zadaj že šilijo smreke v oblačno nebo. Sivina je dala barvam lepšo podlago, je ugotavljala. Še sveče prižgem, pa bo, si je rekla, spet počepnila, poravnala cvetni aranžma in si dolgo, tako čepe, šepetala, zakaj, zakaj. Vsi moji ste tu, vsi … Samotne solze so ji zdrsnile na cvetje, kakor da je to neka pradavna rosa žalosti in nemirne neutolažljivosti. Nenadoma se ji je zazdelo, da je na pesku zaslišala korake, okorne, počasne, vendar na neki način odločne. Vzravnala se je, si popravila plašč in ruto na vratu, v roki pa je še kar držala vžigalnik s podaljškom. Starejša ženska v rjavem dolgem plašču, v starinskih škornjih in z ruto, trdno zavezano pod brado, da je tisti pisani vozel deloval kot metulj, je stala v sosednji vrsti. V roki je držala rdečo svečo, drugo roko, preko katere ji je visela staromodna rjava torbica, je tiščala v žep. Zdaj se je Irena spomnila, da je to upokojena učiteljica, na hitro je izračunala, koliko je že stara – je že čez devetdeset, je domislila. Včasih sta poklepetali o današnji šoli, o moderni pedagogiki, kje drugje kot na pokopališču.

»Dober dan, gospa Ivanka,« ji je Irena toplo rekla, s tisto spoštljivo vljudnostjo, ki jo zahteva vaška pripravljenost za komuniciranje.

»O, dober, dober, še kar toplo je. Pa sem si rekla, grem na sprehod in nesem svečo svojemu Jožetu, že pet let je tu,« je prikimala ženska in si nekoliko popravila ruto. »Veste, sem razmišljala, čigavi ste. Pa ne morem prav dognati. Menda ste mi enkrat že povedali, samo, saj veste, stari ljudje pozabljamo,« je bila ženska pripravljena na zgovornost.

»Iz sosednje vasi sem, iz Osredka, Balantova, Majdina,« ji je Irena rekla.

»O Balantove punce, se jih spomnim,« se je razgovorila ženska, se prestopila in odložila svečo, da je še drugo roko vtaknila v žep, ker je čez pokopališče potegnila tista severna sapa, ki nosi v sebi mrzla rezila zime in reže, reže, na tej notranjski planoti.

»Ja, tri so bile, najstarejša je bila Lojzka, potem Ludvika in moja mama Majda. No, pa še Lojz je bil. Pa so že vsi mrtvi, vsi, samo še jaz sem v tisti hiši, mislim, skrbim zanjo. Živim v Ljubljani, saj veste,« ji je Irena rekla in odložila motiko v cekar, kjer je imela še druge drobnarije.

»Ja, tri so bile. O, kako se jih spomnim. Vse lepo napravljene, snažne, živahne, klepetave. Učile so se kakor kdaj. Se ve, na taki kmetiji je bilo veliko dela. So bile pa vse tri zelo plemenite. Naj vam zaupam, moja sošolka je bila prav vaša mama Majda,« je prikimala ženska.

»A res?« se je začudila Irena. Na hitro je preračunala, koliko bi bila mama stara, če bi … Pa bo že držalo, je ugotavljala.

»Res, res,« je ženska pokimala in si spet nekoliko popravila ruto.

»To so bili drugi časi, kaj?« je Irena rekla v zadregi, da bi izvedela še kaj.

»Prekleto drugi, tik pred vojno … Ja, jaz sem bila iz revne, lahko bi rekli, kajžarske družine. Lačna sem bila, lačna. In vaša mama je od doma nosila malico tudi zame, tako da boste vedeli. Vedno se je našel kos kruha, krhlji, jabolko, tudi ocvirki, zaviti v papir, pa kruh. Tiste malice, draga moja, tiste malice so mi do danes ostale v spominu. In ta dogodek sem opisala, rada kaj napišem, v lokalnem časopisu. Ga boste že še dobili, saj se znajdete. Je tudi v elektronski obliki. Napisala sem sestavek z naslovom Šolska malica. In prav tako je bila darežljiva Lojzka, Ludvika pa tudi. Vaša stara mama je imela veliko srce, veliko, reva … Pa so ji ubili moža za prazen nič, zaradi govoric, naznanja. Bog se usmili, kakšni časi so bili. Balantove punce so bile res plemenite. Pa so reve že vse onkraj,« je zavzdihnila ženska.

»Ja, tako to pride,« se je Irena zaprla v zamislek, v tisti temni cvet žalosti, ki nikoli zares ne ovene.
»Nobena ni doživela visoke starosti, nobena, čeprav je bil stari Balantov rod trden, tako so pravili, potem pa, ko so Balanta ustrelili, kot da jih je povlekel za seboj. Včasih se mi zdi, da so po teh naših hribih samo še cerkvice in pokopališča. Mladih ni. Če so, so v hišah. Stari pa, večina jih je tukaj, nekaj nas je še na oni strani zidu. Naš čas umira z nami,« je mrmraje dodala gospa Ivanka in se nagnila naprej.
»Vi pa se še kar držite,« ji je polaskala Irena.

»No, oči mi malo pešajo, pa sladkor in take reči. Starost pač. Berem pa še lahko, to že, malo se sprehodim, gledam televizijo, ampak to je, kako naj rečem, to je kot proja, mislim kot ponaredek za pravo kavo. Pogrešam ljudi, pomenke. Saj sem računalniško pismena, pogovarjam se z nekaterimi po teh modernih povezavah, pa smo spet pri ponaredkih, vidite. Na kmetih je že tako, da se pomenek začne in konča z vremenom in revmo, pa še vsi drugi bolezenski znaki, ki si jih zaupamo. Včasih so si ženske vse povedale v trgovini, moški pa v gostilni. Lejte, pa ni ničesar več. Meni sin pripelje, kar potrebujem, drugi, pa, saj veste, vsak po svoje. In ni čudno, če koga srečam, ga tu, na pokopališču. Ampak tu se ne spodobi klepetati kar tja v tri dni. V trgovini je bilo drugače. Se še spomnite naše male trgovine?« je vprašala gospa.

»O ja, se, po moko sem šla, po kvas, kakšen kis, take reči. Ni se toliko hodilo kot danes, ne, tudi po dvakrat. In saj veste, otrok vidi bombone, čokolado, pa ni bilo takega razkošja, ne, tudi še v mojem otroštvu ga ni bilo. Zdaj smo pa vsega siti,« je Irena rekla.

»Omenjali ste bombone. Pa vam povem, ko sem prvič dobila v usta, tiste pekoče pepermintove bombone v zeleno-belih škatlicah, zavojih, ne škatlicah. Bog se usmili, kako sem bila presenečena. O moj bog, saj nisem vedela, ali naj izpljunem ali kar celega požrem. Peklo me je in hladilo. No, ko sem pa šla v Ljubljano študirat, se je pa spet vse obrnilo, denarja ni bilo, štipendija, komaj za stroške, hrana pa, bog se usmili, mlečni riž pa čokoladni prah v domu, kjer sem stanovala – ampak razredčen z vodo, se razume, taki časi so bili. Kruh, o, malo, malo ga je bilo, samo črn, trd, kiselkast. Pa razkuhani makaroni z nekakšno omako. Vse smo preživeli, vse.

No, lepo je bilo malo poklepetati, zdaj pa moram do groba, da se ne prehladim. Saj veste, nam se to hitro zgodi. Se zelo pazim, veste. Nameravam še veliko brati, veliko. Pa tudi kakšne spomine še napišem, o ja. V računalniku jih je … Sin pravi, da jih bo treba urediti in izdati. Če se mu bo ljubilo, pa naj jih. Kaj vse se tam najde. No, saj sem že dolgo na svetu. Moja sestra, tista, ki je v Avstraliji, naša najmlajša, tista tudi piše spomine, bolj tako no. Njena slovenščina ni več prava. Mi pošlje kaj, pa ji popravljam, pa slišiva se, včasih jo tudi vidim. Svet je nenadoma majhen, ljudje pa vsak po svoje, daleč je do ljudi. Tako je. Tako. No, pa srečno,« se je poslovila ženska.

Irena je pobrala cekar, še enkrat vrgla pogled na grob; vse je prav in dobro in tiho. Samo migljaji plamenov, kakor da drhtijo srca umrlih. Sina moram poklicati, da me mimogrede vzame v avto. Nazaj bo treba. Sprehodila se je mimo opuščene šole, ena sama črnina v oknih, plevel, udrta streha. Naslonila se je na trhlo okno in si zamišljala tiste deklice, ki delijo malico, jabolka, krhlje, ocvirke. In bele dokolenke in doma narejene oblekice in speti lasje. Punčke rdečih lic in razposajenih gibov … Vreščave, ko so hodile domov in se lovile skozi gazi … Punčke s kosom kruha in jabolkom … Tako je to bilo, takrat, danes pa … Niti nočem pomisliti, kako so danes otroci izbirčni in že tudi vegani … Nič, sina moram poklicati, da greva nazaj v Ljubljano.

Ko sta se peljala skozi puste vasi, je videla Irena veliko opuščenih sadnih dreves, nihče ne pobira več jabolk, hrušk, včasih pa so jih punčke nosile za malico … Tudi skozi zamete, malo pomrzle, ampak sočne, pa ocvirke, skrbno zavite. Pa si jih bom kupila, danes bodo za malico ocvirki in kruh!

Bojan Bizjak