Ko smo pred devetnajstimi leti pri Zvezi kmetic Slovenije med svojimi članicami začeli iskati osebo, ki je s svojim delom pustila neizbrisen pečat na kmetiji, v domačem okolju in širše, izbranki pa podelili naziv kmetice leta, nismo vedeli, da se bodo med njimi stkale tesne prijateljske vezi. Njihova skupna srečanja so postala tradicija, saj se kmetice leta srečajo vsako leto najmanj enkrat. V letošnjem letu so se kljub epidemiji uspele srečati dvakrat. Ker so postale prave prijateljice, izrabijo tudi okrogle obletnice za skupna druženja. 

Rade se srečujejo pri njih doma, si ob tem ogledajo še kakšno znamenitost kraja, kjer so, rade tudi poklepetajo in predebatirajo aktualno dogajanje. Letos so se jezile nad neodgovornostjo posameznikov, ki se ne zavedajo tega grozečega virusa, nekatere so ga prebolele in ugotavljajo, da žal pušča neprijetne posledice. Med pogostimi temami njihovih pogovorov je tudi delovanje društev, seveda pa tudi kmetijstvo in kmetijska politika, položaj žensk, pravice žensk, za katere so se borile ves čas, pa še sedaj marsičesa niso dosegle. 

Vse pozivajo tudi mlajše, naj se jim pridružijo, saj se v društvu za vsako najde
kaj zanimivega. Iz izkušenj namreč vedo, da je skupaj lažje načrtovati življenje na podeželju. Vsekakor pa so ponosne, da so postale kmetice leta, saj je njihovo delo pustilo pečat, in vsem, ki so »orale« ledino, se resnično lahko zahvalimo, da nam je v društveni dejavnosti tudi zaradi njihovega dela lažje. Devetnajst kmetic leta smo že izvolili, čakamo na dvajseto.

Pripravila: Irena Ule