Bela krajina, stisnjena med Gorjance in reko Kolpo, slovi po domačnosti in gostoljubnosti, sloves te pokrajine po svetu nosijo izvrstna belokranjska vina in belokranjska pogača, od lani pa tudi Marija Škof, 19. nosilka častnega in laskavega naziva kmetica leta.

Marija Škof, 19. izbranka, v družbi predhodnic.

Marijo Škof, predano vinogradnico z Boldraža, so za ta naziv predlagale kolegice iz Društva kmečkih žena Metlika. To je bila njihova četrta kandidatka na izboru za kmetico leta in prva, ki se je v domači kraj vrnila z nagrado Zveze kmetic Slovenije. Ta jo podeli tisti kandidatki, ki je za kmečki stan ter razvoj kmetijstva in podeželja naredila veliko v domačem kraju, regiji in širše, in ne le na domači kmetiji. Da je bilo veselje ob razglasitvi v Zagorju ob Savi septembra lani nepopisno, je odveč pisati. »Če kdo, potem si prav naša Marija zasluži to lovoriko,« so bile enotne in ponosne Metličanke. Obljubile so, da bodo nekdanji predsednici društva stale ob strani in ji pomagale tudi pri vseh njenih obveznostih, ki jih je dobila skupaj z nazivom. Obljubo so držale! Največji organizacijski zalogaj je bil za Marijo sprejem stanovskih kolegic iz vse Slovenije, ki so ga Metličanke spretno združile še z dvema jubilejema: 45. obletnico društva in 20. obletnico ljudskih pevk Stezice.

Okoli poldneva so se v Metliki začeli zbirati avtomobili z vsemi registrskimi tablicami. Zbralo se je okoli 50 kmetic iz vse Slovenije, med njimi tudi nekaj Marijinih predhodnic. Najdaljšo pot so morale prevoziti Korošice, ki so za malo več kot 200 kilometrov zaradi obvoza in postankov porabile več kot pet ur. A so bile ob koncu dneva vesele, da niso ostale doma. Belokranjke so namreč pripravile zares bogat program in potrdile to, po čemer Bela krajina slovi že stoletja: v deželi belih brez, zelenega Jurija in vinske vigredi so doma srčni in gostoljubni ljudje.

Belokranjske pogače so članice metliškega društva pekle kar sproti.

POGAČA, MUZEJ IN TRI FARE
V Hiši dobrot Metlika v starem trškem jedru je dišalo po topli belokranjski pogači, ki so jo članice metliškega društva pripravljale v tamkajšnji kuhinji. »Odtrgajte si košček, drage gospe, in dobrodošle pri nas,« je bila nasmejana in dobre volje Škofova, ko je gostjam ponujala nizko krušno pogačo, s katero v Beli krajini sprejmejo vsakega gosta. Prav med Marijinim predsedovanjem društvu so belokranjsko pogačo zaščitile kot zajamčeno tradicionalno posebnost v EU. Pogača s sedmimi zarezami po dolgem in še počez, po vrhu posuta s kumino in grobo zmleto soljo, je izvrstna sama, a tudi domačih mesnin in izvrstne kapljice metliške črnine ali belokranjskega belega se gostje niso branile!

Darila za kmetico leta.

Sproščeno druženje so za kratek čas prekinili pozdravi gostov: župana Občine Metlika Darka Zevnika, ki je kmeticam leta podaril rože, predsednice DKŽ Metlika Mojce Mežnaršič in predsednice ZKS Irene Ule. Nato pa se je druščina sprehodila do Belokranjskega muzeja Metlika na metliški grad, kjer so Metličanke pri vhodu pripravile retrospektivo njihovega društvenega dogajanja v vseh letih delovanja. Skupaj so si ogledale kratek film Podobe Bele krajine in se vodeno sprehodile po arheoloških, kulturnozgodovinskih in etnoloških muzejskih zbirkah. V treh belokranjskih občinah – Metliki, Črnomlju in Semiču – se prepletajo različne narodnosti in kulture, ki živijo druga z drugim v sozvočju, ohranjajo pa vsaka svojo tradicijo, običaje in izročilo. Vse to daje Beli krajini svojevrsten značaj.

Poleg stalne in občasnih razstav, ki so na ogled v gradu, muzej skrbi tudi za razstave na drugih lokacijah, med drugim tudi v Galeriji Kambič. V njej je dragocena donacija Metličana, akademika prof. dr. Vinka Kambiča in njegove soproge primadone Vilme Bukovec, ki obsega več kot 230 predmetov, med njimi največ umetniških del, razstavljenih v prvem in drugem nadstropju galerije, v pritličju pa je navdušujoča razstava Koupa avtorice Jožice Brodarič. Ta si je zamislila hišni tekstil, namizni program in pohištvo, ki temelji na belokranjski kulturni in etnološki dediščini. Tradicionalne motive z belokranjskih vezenin in pisanic je na sodoben način prenesla na uporabne izdelke za dom, ki so jih izdelala priznana slovenska podjetja in vse redkejši belokranjski rokodelci.

Naslednji belokranjski biser, ki so si ga ženske ogledale, je najpomembnejše romarsko središče v Beli krajini – Tri fare v Rosalnicah. »Nihče ne ve, zakaj so znotraj visokega pokopališkega obzidja stisnjene kar tri cerkve, « je kar uvodoma povedal župnik Primož Bertalanič, nato pa podrobno predstavil vse tri. Opazili smo, da je posebnost treh cerkva tudi ta, da dve nimata zvonika. Le srednja cerkev Glej, človek privablja vernike z zvonjenjem, najbolj množično tja romajo konec avgusta ob sv. Jerneju. V tej so zapele ljudske pevke Stezice, ki se jim je pri petju pridružila tudi kmetica leta.

GLAVNA JE TRTA, IMAJO ŠE BUČE IN SADJE
Iz Rosalnic se je karavana odpeljala le nekaj kilometrov stran, na Boldraž, kjer so doma Škofovi. Na »domačem« terenu je imela svoj kratek nagovor tudi Marija, ki je strnila svojo življenjsko pot. »Na Boldraž sem prišla pred 46 leti, a kmalu ostala sama s tremi otroki. Mož se je smrtno ponesrečil daleč od doma,« je bila iskrena. Marija je žalost premagovala z delom na kmetiji. Odločila se je prodati živino, povečati vinograde in se posvetiti trti. Vsako trto pozna in neguje kot svoje otroke in, čeprav je kmetijo že pred desetimi leti predala sinu Andreju, je pri delu v vinogradu nepogrešljiva. Starejši sin Jani z družino živi le streljaj od doma, hčerka Katja z družino pa v Novem mestu. Ni bilo težko opaziti, kako tesno je povezana družina, saj so mami Mariji pri sprejemu pomagali vsi domači in društvene prijateljice.

Marija s sinovoma: Janijem in Andrejem, manjkala je hčerka Katja.

Čeprav je vinogradništvo vodilna panoga, se je Andrej odločil še za pridelavo buč oljnic, aronije ter sliv in kakija. Marija je ponosna, da je sin tako vnet za kmetijstvo in delo, ob tem pa še predsednik vinogradniškega društva. »Težko je bilo prepustiti vajeti, priznam, a Andrej razvija kmetijo v pravo smer. Ponosna sem nanj. Opazujem stanje v kmetijstvu in vidim, da ljudje hodijo v službo, da lahko zasluženi denar vlagajo v kmetijo. To ni prav in tako ne bo šlo naprej,« je opozorila kmetica leta. Kolegice so ji pritrdile, a so se raje posvetile prijetnejšim temam, saj je bilo srečanje vendar dan za veselje in sprostitev, in ne za resnejše razprave.

Ljudske pevke Stezice so glasilke ogrevale v Treh farah za večerni veliki nastop.

Po izvrstnem kosilu, slanih in sladkih dobrotah, ki jih je že zgodaj zjutraj spekla Marija, ter Škofovih vinih, so si gostje lahko ogledale izjemno urejeno domačijo, Andrej pa je odprl tudi njihovo vinsko klet. Ker ure tečejo hitreje, kadar nam je lepo, je prišel čas slovesa prehitro. V stari leseni belokranjski hiši iz 18. stoletja v Radovici je že čakal strog učitelj šole Bistra buča, da »učence« potipa, kako dobro so si zapomnili nekaj zgodovinskih dejstev o tej pokrajini, njeni kulturi, noši, glasbilih in kulinaričnih posebnostih. Učitelj, ki še vedno prisega na palico in klečanje na koruzi, je učno uro začinil s humorjem, na koncu pa vsem »učencem« razdelil spričevala, ki dokazujejo, da so napeli ušesa pri ogledih čez dan in Belo krajino poznajo malce bolje, kot so jo.

Šolska vrata so se za tisti dan zaprla, gostje so se poslovile in odpeljale proti svojim domovom, Metličanke pa na prireditev, ki so jo ob 45. obletnici društva in 20. obletnici ljudskih pevk pripravile na metliškem gradu.