Prihajajo administrativne poenostavitve, kar bo po mnenju vlade Republike Slovenije omogočilo kmetom boljši dostop do finančnih sredstev, in to naj bi bil korak k udejanjanju dela protestnih zahtev. Tako nekako je bilo razumeti sporočilo v medijih. Seveda ne gre samo za odločitev naših predstavnikov vlade, kajti še ne dolgo nazaj so nam prav isti razlagali, zakaj so potrebne večje in višje sankcije. Te direktive prihajajo iz Bruslja in verjetno močno želijo biti populistične, kajti navsezadnje so pred vrati evropske volitve. Ali bo to res imelo pozitivne vplive, pa je seveda drugo vprašanje.

Sem še mlad kmet in sem bil takšne ideje vesel, seveda gre pri tem še za mojo naivnost, kajti oče, ki mi je nedolgo nazaj predal kmetijo, mi je rekel: »Ideje o zmanjšanju administracije so nam na koncu prinesle samo še več administracije, zagotovo pa ne lažje dostopnosti do sredstev.« In še kako ima prav. To njegovo razmišljanje potrjujejo na našem kmetijskem ministrstvu predvsem z idejami o spremembi strateškega načrta. Tam o pomembnosti in lažjem dostopanju do sredstev za manjše kmete ni več kaj slišati. Kajti zdaj je najbolj pomembno, da se povišajo sredstva za velike in kmetijska podjetja. Pri tem se mi resno postavlja vprašanje, kaj bodo namenili nam, malim. Morda nič, kajti zdaj, ko za nas odpravljajo administrativne ovire, moramo biti srečni in sprejemljivi do tega, da investicijska sredstva pripadajo velikim. Torej nič novega, ohranjamo kmetijsko politiko, ki smo jo poznali zadnjih deset ali več let. Bodimo brez strategije in jo hkrati gradimo z dnevno politiko oz. prilagajajmo kmetijsko politiko posameznikom, ki seveda zelo spretno prepričujejo naše odločevalce. Ob takšnih dejanjih me včasih misel zanese tudi do naših nevladnih predstavnikov, ki so podpisali sporazum, ki je prinesel utišanje kmeta in seveda čakanje in upanje, da bo nekoč boljše. Upam samo, da imajo podpisniki mirno in čisto vest, kajti iz dejanj je razbrati, da so bili peljani žejni čez vodo, hkrati pa so pri marsikateremu kmetu izgubili še zaupanje. Ampak oni že vedo, morda pa je bilo to edino pravilno v danem trenutku.

Čas gre naprej in kmetje bomo morali preživeti. Na kak način, pa bo očitno prepuščeno vsakemu posamezniku. Moja pot je takšna, da mi je upanje o preživetju iz prihodkov s kmetije umrlo. Nič hudega, kmetje smo navajeni delati in ne živeti na računih drugih. Ob vsem dogajanju in upanju sem prav srečen in zadovoljen, da imam poleg kmetije še službo, ki mi prinaša redne prihodke in vso socialno varnost. Morda kdo meni, da to ni pravilno in da si ne zaslužim biti kmet ali da sem morda celo »kavč« kmet. Kaj reči na to? Popolnoma je razumeti takšno razmišljanje, kajti marsikateri kmet si s svojim delom ne more izplačati plače, kaj šele drugim članom družine, ki morda prav tako delajo na kmetiji. Del strategije kmetijske politike bi moral temeljiti tudi na tem področju, kajti če bomo morali sprejeti pogoje socialne pogojenosti (torej novo sankcioniranje), potem je še kako pomembno, da država s strategijo pristopi tudi k reševanju socialne politike kmetov. Morda nepredstavljivo, ampak vredno razmišljanja, kaj bi pomenilo, da bi si kmet lahko izplačal plačo, pa čeprav samo minimalno slovensko plačo.

Slovenski kmet je drugačen kmet, je kmet, ki velikokrat za svoje delo ne zahteva plačila, ne zahteva regresa in ne zahteva dopusta, žal velikokrat tudi bolniškega staleža ne. Slovenski kmetje smo ljudje, ki ohranjamo svojo identiteto, skrbimo za svojo dediščino in jo prenašamo na svoje prihodnje rodove. Hkrati pa postaja tudi slovenski kmet vedno bolj izobražen in podjeten, zato bo svoje priložnosti iskal (tudi) zunaj svoje kmetije. Sam bom svojo kmetijo še obdeloval poleg svoje službe, kajti ko opravljaš delo s srcem, ostajaš tudi zadovoljen, vendar z grenkim priokusom, ali bom to znal prenesti tudi na svoje naslednike.

AtbokQR OgUdBdoLRrS EVaI