Na obronkih bogatega vinorodnega okoliša gornjih Slovenskih Goric je bilo pred tremi leti opaziti precej žalostno podobo zidanice v Zgornjih Vrtičah, ki stoji na enem najlepših razglednih gričkov v Zgornji Kungoti. Samotno je propadala, toda njena lastnika Igor in Petra Leber sta prepoznala njeno vrednost. S temeljito prenovo je dve leti pred svojo 400. obletnico zidanica dobila razkošno preobleko in postala butični hotel z notranjim bazenom in velnesom z imenom HIŠA 1624.

»Zidanica s poznorenesančnimi elementi iz začetka 17. stoletja ima najvišjo spomeniško zaščito, status spomenika, zato smo najprej navezali stik z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Želeli smo ji povrniti sijaj, njeno prvotno podobo, ter jo neopazno in nevsiljivo za okolje dopolniti s sodobno prizidavo, v kateri bi uredili sprostitvene prostore za goste. Zidanica je na prvi pogled velika, mogočna, pa vendar je bila notranjost premajhna za uresničitev vseh naših želja, naložba v prenovo pa previsoka, da bi ohranili le obstoječi objekt,« pripovedujeta lastnika Igor in Petra Leber.

Na ZVKDS nad njuno zamislijo o prizidavi sprva niso bili navdušeni, a so jima prisluhnili in razumeli, da se brez tega ne bosta odločila za prenovo. S tehtnimi argumenti sta jih prepričala arhitekta Tomaž Pažek in Gašper Kogelnik iz podjetja Coinhab, ki sta pripravila idejno zasnovo butičnega hotela s štirimi apartmaji, notranjim bazenom in velnesom. »Prizidavo smo predstavili kot poseg, ki utrjuje najbolj dotrajani del objekta in tako preprečuje, da bi se kletni obok porušil. Ker je prizidek umeščen na nasprotno stran od glavnega vhoda in dovolj nizko, da ga ni mogoče videti s sprednje strani, je povsem nemoteč za zgodovinsko podobo objekta,« pojasnjuje Tomaž Pažek.

Igor Leber: »Hiša je bila premajhna, naložba pa prevelika, da bi bila upravičena brez prizidka.«

POVRNITEV PRVOTNE PODOBE V 500 DNEH
Zidanica, ki ima na portalu vklesano letnico 1624, je bila v vseh letih nekajkrat dozidana, prenovljen pa je bil le tisti del, kjer so živeli tedanji lastniki. »Objekt je bil zgrajen kot enostavna dvokapnica, sto let pozneje pa je bil prizidan in tedanjo obliko črke L smo ohranili. Bil je slabo vzdrževan: fasada na severni strani zidanice je začela razpadati, kamni in zidaki so že začeli odpadati z nje,« opisuje arhitekt Tomaž Pažek. »Tudi okna so v njeni dolgi zgodovini večkrat zamenjali, a ne s takimi, ki bi se slogovno ujemala z obdobjem, ko je bila zgrajena. Izjemno ogrožena je bila tudi statika hiše, obok v kleti je namreč začel pokati in bilo je zelo nevarno, da bi se porušil,« pove naš sogovornik.

Pri prenovi so sledili smernicam ZVKDS, zato so odstranili vse neustrezne pozidave iz preteklosti: del stopnišča pri vhodu, leseni križ s sprednje fasade in opornikov z vogala hiše. Ko so odstranili še streho in stavbno pohištvo, so ostali samo še nosilni zidovi.

Pri obnovi hiše so uporabili predvsem gradivo, ki se je uporabljalo za gradnjo zidanice v začetku 17. stoletja. »Prevladujejo les, steklo in beton. Umetnih materialov ni,« poudarja Pažek. Ker fasadna termoizolacija ni primerna za zgodovinske objekte, so na novo izolirali streho med špirovci, kjer je izguba energije največja, in vgradili izolativna okna.

Obnovitvena dela so se začela med epidemijo, ki je zarezala tudi v gradbeništvo, zato so trčili na prvi težavi: draginjo in pomanjkanje gradiva za gradnjo. Kljub temu so s preudarnim načrtovanjem prenovo dokončali v 500 dneh.

TOPLE ZEMELJSKE BARVE
Nasprotna utež zunanji zgodovinski podobi objekta so štirje sodobno opremljeni apartmaji: tla in pohištvo so iz hrastovega lesa, v kopalnici je uporabljena keramika teraco, ki spominja na kamen, pika na i pa so unikatni leseni kosi pohištva. »Želeli smo, da gost začuti toplino in domačnost takoj, ko vstopi v objekt, hkrati pa takoj vidi, da je v zgodovinskem objektu. Zato je del stene pri notranjem stopnišču ostal ‘odprt’, torej neometan in je vidno kamenje, iz katerega je objekt zgrajen. Tudi v apartmajih so notranje stene neravne – take so namreč značilne za obdobje, v katerem je bila hiša zgrajena,« pojasni Petra Leber.

Barve fasade so takšne kot nekoč, ugotovili so jih z rekonstrukcijo prvotnega stanja, nadaljujejo se tudi pri pohištvenih elementih v vseh štirih apartmajih. »Izbrali smo tople zemeljske barve, saj iz zemlje raste trta, ki je značilna za to območje in je glavna dejavnost družine Leber. Ti toni zmehčajo mogočno zunanjost stavbe, sobam pa dajo prijetno toplino,« poudari arhitekt.

Stavbno pohištvo in okna ter okenske police so izdelani iz macesna, notranja oprema in pohištvo pa iz hrastovega lesa.

PRIZIDEK, KI SE ZLIJE Z OKOLJEM
Južno stran objekta ovija na novo postavljen in sodobno oblikovan prizidek, v katerem so bazen, jedilnica, prostor za počitek, masažo in savna. »ZVKD je novemu prizidku najprej nasprotoval, a smo jih prepričali z nizko umestitvijo, ki ne posega v fasado objekta, ampak se ji subtilno pripne v predelu, ki je bil prej pod zemljo. S tem kaže, da je podrejen prvotnemu objektu in je že na prvi pogled vidna ločnica med starim in novim. Zgrajen je tako, da ga lahko kadarkoli odstranimo, ne da bi pri tem posegli v zgodovinski objekt,« pojasni Tomaž Pažek.

»Medtem ko ima objekt manjša zgodovinska okna, ima so dobno oblikovani prizidek panoramsko zasteklitev, ki iz jedilnice in bazena razkriva čudovite poglede na okolico z vinogradi. Čeprav v notranjosti, imamo občutek, da smo neskončno povezani z okoljem. Steklo deluje kot zaslon, saj na njem odsevajo okoliški vinogradi. Minimalistično oblikovanje prizidka poudarijo tudi profili, ki nosijo veliko panoramsko zasteklitev, saj so ti v barvi zemlje in se prav tako zlijejo z okolico in fasado objekta,« pojasnjuje Tomaž Pažek.

NOTRANJI BAZEN IN VELNES
Lastnika sta želela v Hiši 1624 urediti »butične toplice«, v katerih bi se gostje lahko razvajali vse leto. »Zato smo najdlje razmišljali o najbolj primerni umestitvi bazena. Zunanji bazen bi lahko uporabljali le nekaj mesecev na leto, zato smo se raje odločili za notranji bazen. Tako smo podaljšali atraktivnost naše turistične ponudbe na vse leto,« poudarja Petra Leber.

»Bazen je minimalističen, prekrit je s črnimi mozaik ploščicami. V prostoru ni drugih motečih elementov, saj smo želeli vso pozornost usmeriti v panoramsko zasteklitev, naravo. S tem ko smo dvignili vodo nad rob bazena, pa smo skrili stični rob pri zasteklitvi in ustvarili občutek neskončnosti in plavanja v naravi,« pojasnjuje arhitekt.

Tudi v prostoru z bazenom so le naravni materiali: po tleh so ploščice v videzu kamna, stene so iz vidnega betona, strop pa prekrivajo lesene deščice, ki vizualno spominjajo na silhueto obrnjenih obokov, značilnih za vinske kleti.
Poleg štirih apartmajev, ki so oštevilčeni z letnico hiše, torej 1, 6, 2 in 4, je ob steno stopnišča v kleti umeščena in osvetljena vinska galerija ponudbe Vina Leber – s tem se Hiša 1624 povezuje s poglavitno dejavnostjo družine Leber, vinogradništvom in vinarstvom.

Tomaž Pažek: »Poglavitno vodilo pri prenovi je bilo, da ohranimo objekt povsem tak, kot je bil nekoč, prizidek pa pripojimo, kolikor je le mogoče nemoteče. To smo dosegli z nizko umestitvijo, s katero nismo posegli v fasado objekta.«

Fotografije: arhiv družine Leber, Tadej Bernik in Coinhab