Živila, namenjena prodaji, morajo biti opremljena s predpisanimi oznakami, ki potrošnika informirajo o njegovi vsebini in sestavi, pa tudi o izvoru in uporabi. Kako se znajti med evropsko in slovensko zakonodajo ter vsemi nacionalnimi pravilniki, ki urejajo označevanje kmetijskih proizvodov, je bila tema aprilskega spletnega seminarja Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM).

Strnjeno predstavitev obširne teme je pripravila Tamara Srdarev z GZS, Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, ki je izčrpno in na preprost način predstavila zakonodajne osnove za označevanje živil, nacionalne pravilnike ter obvezne podatke na deklaraciji, označevanje države porekla in kraja izvora ter možnost navajanja prehranskih in zdravstvenih trditev.

Poleg evropske uredbe o označevanju živil (Uredba (EU) št. 1169/2011), ki velja za vse države članice Evropske unije, moramo poznati in upoštevati tudi nacionalne pravilnike o kakovosti kmetijskih pridelkov in živil, ki jih pri nas predpisuje MKGP. S predpisi o kakovosti minister predpisuje način pridelave, lastnosti in sestavine, prevoz in skladiščenje … ter poimenovanje in označevanje. Pravilniki s področja kakovosti za posamezne skupine izdelkov se spreminjajo, zato jih je treba redno spremljati, svetuje sogovornica. Nadzor nad kmetijskimi proizvodi, tudi pravilno označevanje, pa izvaja UVHVVR.

Zakonodajni predpisi so objavljeni na spletni strani Uradnega lista RS in na spletni strani Pravno-informacijskega sistema RS (www.pisRS.si), kjer lahko brezplačno dostopate do zakonodajnih in drugih javnih dokumentov državnih organov in nosilcev javnih pooblastil ter dokumentov, ki jih izdajo institucije Evropske unije in Sveta Evrope.

OBVEZNE IN PROSTOVOLJNE OZNAČBE
Živila ne kupujemo le po všečnosti embalaže, ampak smo vse bolj pozorni tudi na sestavine in njihov izvor ter njegovo prehransko in hranilno vrednost. Prvi stik potrošnika s proizvajalcem živila so označbe na njem, na podlagi katerih se odločimo za nakup. Katere informacije na deklaraciji so obvezne in katere so prostovoljne in z njimi želimo nekaj poudariti oz. izpostaviti (prehranske in zdravstvene trditve), so mladi kmetje podrobno izvedeli prav v spletnem seminarju.

Na živilih, ki niso predpakirana, je obvezno treba navesti ime živila, nosilca živilske dejavnosti, državo porekla ali kraj izvora (za meso) ter podatke o alergenih in ali je bilo živilo pred prodajo zamrznjeno in se prodaja kot odtaljeno.

Poleg imena izdelka je treba na deklaraciji navesti sestavine, in sicer padajoče, glede na maso v izdelku. Če je sestavine manj kot 2 % v celotni masi končnega izdelka, teh ni treba navesti na deklaraciji. Sestavine, ki jih zaradi učinkov na zdravje obravnavamo posebej, na primer aditive, pa navajamo z imenom kategorije ter njegovim imenom ali številko E, zapisana pa morajo biti poudarjeno, da se razlikujejo od preostalega besedila – po črkah ali barvi. Pojasnila je še razliko pri označevanju alergenov z »vsebuje« in »lahko vsebuje«, slednji se nanaša na možnost nenamerne prisotnosti alergena v živilu. Seveda pa so pri označevanju dopustne tudi posebnosti, zato je poudarila, da je treba za vsako živilo natančno pregledati vse pravilnike, da so označbe zares pravilne. Pri nekaterih živilih sestavin ni treba navajati, to so sveže sadje in zelenjava ter krompir, gazirana voda, fermentiran kis, mlečni izdelki: sir, maslo, fermentirano mleko in smetana, ki jim ni bila dodana nobena druga sestavina, razen bistvenih sestavin za njihovo izdelavo in sol, živila iz ene same sestavine in alkoholne pijače z več kot 1,2 % alkohola. Opredelila je pojem sestavljene sestavine, ki pomeni sestavino, ki je sama proizvod več kot ene sestavine, tak primer je suha salama ali kisle kumarice.

Del obvezne označbe je tudi neto količina živila, izražena v litrih, centilitrih, kilogramih ali gramih. Pri navajanju datuma uporabe so na voljo tri možnosti označbe: porabiti do, uporabno najmanj do ali uporabno najmanj do konca … Seveda so tudi pri tem izjeme za sveže sadje in zelenjavo, krompir, nekatere alkoholne pijače, pekovsko ali slaščičarsko pecivo …

Udeleženci so izvedeli še, kdaj in kako je treba navesti pogoje shranjevanja in navodila za uporabo do označevanja hranilne vrednosti na predpakiranih izdelkih, ki je postalo obvezno decembra 2016. Te pa ni treba navesti na osnovnih in nepredelanih živilih (npr. žita in moka), čaju, kavi, soli, kisu ter živilih zelo majhnih pakiranj. Iz obveznega označevanja so izvzeta tudi obrtno proizvedena živila, ki jih proizvajalec majhnih količin dobavlja neposredno končnemu kupcu in se prodajajo lokalno, denimo v prodajalni na kmetiji. Kadar je na označbi živila napisana prehranska ali zdravstvena trditev, ki se nanaša na določeno hranilo, pa postane navedba hranilne vrednosti živila obvezna.

Hranilna vrednost vključuje energijsko vrednost in povprečno vsebnost maščob (in posebej nasičenih), ogljikovih hidratov (in posebej sladkorjev), beljakovin in soli. Gre za povprečne vrednosti teh hranil v gramih na 100 gramov ali 100 mililitrov živila. Pri izračunu hranilne vrednosti zakonodaja dopušča dva načina: analizo živila ali povzemanje iz podatkovnih baz, kot so na primer aplikacija UVHVVR in IJS na www.prehranskeoznacbe.si, Odprta platforma za klinično prehrano – www.opkp.si – ali s Slovenskimi prehranskimi tabelami ali EuroFIR (www.eurofir.org).

Evropska zakonodaja določa, kdaj se lahko uporabijo prostovoljne prehranske in zdravstvene trditve ter katere prehranske trditve je dovoljeno uporabiti; katere zdravstvene trditve so bile odobrene ali zavrnjene, pa najdemo v EU registru prehranskih in zdravstvenih trditev. Zdravstvene trditve so prepovedane na alkoholnih pijačah z več kot 1,2 % alkohola, pri teh so dovoljene zgolj prehranske trditve. To je le kratek povzetek osnovnega označevanja živil, ki kmetom povzroča nemalo preglavic, saj je razumevanje zakonodaje in pravilnikov precej zahtevno. Zato so bila tudi vprašanja mladih kmetov ob koncu spletnega seminarja konkretna, saj se sami pogosto ne znajdejo med vsemi zahtevami in nehote pride do kakšne pomanjkljivosti. Spletni seminar si lahko ogledate na Facebook strani ZSPM.