»Ob težkih preizkušnjah v življenju in pri kmetovanju nam včasih zmanjka volje in moči. Počutimo se nemočni in izčrpani, ne vidimo poti pred sabo. S takimi občutki smo se verjetno srečali že vsi, pomembno je, da jim znamo prisluhniti in kadar je treba, poiskati tudi pomoč, « je uvodoma povedala Dominika Klavž iz ZSPM. Tudi tokrat je ZSPM izbrala dve izjemni gostji: Nataša Kramberger je iskreno izpovedala svoje doživljanje nemoči pri delu na kmetiji, dr. Lilijana Šprah pa je mlade seznanila, kako prepoznajo stres in se z njim spopadejo. 

OMIN NASVET
V življenju Nataše Kramberger se prepletata dve na videz zelo različni področji – kmetijstvo in kultura: »Moj osnovni poklic je novinarstvo oz. pisateljevanje, sem samozaposlena v kulturi, a se povsod predstavljam kot književnica in kmetica.« 

Nataša Kramberger je pisateljica, avtorica romana Nebesa v robidah, za katerega je leta 2010 prejela evropsko nagrado za književnost, in navdušena ekološka kmetovalka iz Jurovskega Dola.

Nataša je odraščala na vasi, v malem stanovanju edinega bloka v vasi. Morala bi hoditi v vrtec, a je vsakič, ko je bila blizu njega, zbolela. »Tako mami ni preostalo drugega, kot da me pelje k omi in dedku na kmetijo. Do sedmega leta sem veliko časa preživela z omo, ki je kmetovala na majhni kmetiji, v osnovni šoli pa me je objel svet znanja in radovednosti, « pripoveduje. Kmalu je vedela, da bo pisateljica in naredila je vse, da bi svoje sanje uresničila. Pri 17 letih je zmagala na natečaju s kratko zgodbo in za nagrado dobila priložnost, da izda knjigo. Nastal je njen prvi roman Nebesa v robidah, preselila se je v Berlin in zaživela daleč od domače vasice kot novinarka in pisateljica … Njene sanje so se uresničevale natanko tako, ko si je želela. Potem pa šok: v treh mesecih je zgubila oba dedka in babico. Takrat se ji je podrl svet: »Naenkrat nisem znala ne naprej ne nazaj. Bila sem na vrhuncu svojih moči, jaz pa nisem mogla spregovoriti niti besede, kaj šele, da bi napisala roman.«

Iz svoje nemoči je razvila projekt Polne vreče z odb. Iz dedkovih srajc je začela šivati vreče za knjige, nakupovanje … in vsako opremila s svojo zgodbo o tem, kaj je bilo nekoč blago, iz katerega je sešita vreča. Tako je Nataša prebrodila svojo ustvarjaln  blokado. »Zgodbice so bile mali koraki k pisateljevanju, hkrati pa sem ob vrnitvi spet našla stik z domačim krajem in okoljem.« Vključila se je v lokalno skupnost, lokalno kmetijstvo in pomagala graditi temelje Zadruge Dobrina. »To so bili moji prvi stiki z lokalnim kmetijstvom. Zares kmetica pa sem postala leta 2015, ko je mama po dveh letih od nakupa kmetije ugotovila, da sama ne zmore,« pripoveduje. »Kmetija ni imela vode niti elektrike. Ni imela niti postelje, edina nepremičnina na tej kmetiji je bila »štala«, ki je spominjala na kup kamenja. Travniški sadovnjak je bil preraščen, drevesa polna bele omele. Še danes ne vem, zakaj se je moja mama odločila za ta nakup,« pripoveduje. Po treh mesecih dela na tej kmetiji je bila Nataša psihično in fizično izčrpana. »Vsak mi je solil pamet, kako naj kaj naredim, jaz pa sem delala po svoje, da jim dokažem, da zmorem in znam,« iskreno prizna. Ko ji je dvakrat v dveh letih pozeba vzela vse, kar je posadila oz. posejala, je bila na robu predaje. 

Ko je bila tik pred tem, da obupa in si prizna, da teoretično ekološko kmetijstvo sicer obvlada, praktično pa ne, ji je pomagal pogovor z omo: »‘Znaš prosit’, me je vprašala. ‘Znam,’ sem ji odgovorila, ona pa: ‘Potem pa prosi.’ Spoznala sem, da z mano ni nič narobe, ker vsega ne znam, saj so ljudje, ki mi lahko pomagajo, če jih znam prosit. Od takrat naprej gnjavim vsakega, ki pride mimo, na vse možne načine,« šaljivo pripoveduje. Od takrat Nataša sprašuje – veliko in o vsem, kar jo muči. »Ne sramujmo se svojih slabosti, izrazimo svojo nemoč. Če ne bomo prosili za pomoč, je ne bomo dobili. Postanimo mojstri sodelovanja: s tistimi, za katere se nam zdi, da jih potrebujemo, in tudi s tistimi, za katere nam nikoli na kraj pameti ni padlo, da bi jih kadarkoli lahko potrebovali ali bi nam lahko pomagali, nas spodbudili. Govorimo med sabo in z drugimi, sprašujmo in se izobražujmo, berimo in širimo svoja obzorja na različnih področjih,« je svojo osebno izkušnjo delila gostja.

Nataša Kramberger: »Nismo sami in ne rabimo vedeti vsega, biti mojstri za vse, čeprav naše delo od nas to zahteva. Vedno lahko koga pokličemo in vprašamo za nasvet, ali najdemo koga, ki nam lahko pomaga.«

MOTNJE MODERNE DOBE
Kako pomembno je prisluhniti sebi in svojim občutkom ter dojemanju položaja, ki nas bremeni iz dneva v dan bolj, pa je spregovorila dr. Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta SRC SAZU, ki proučuje duševne stiske tudi na podeželju in v kmečkem okolju.

Podatki iz zdravstvenih registrov in raziskav kažejo, da je kar 70 % obiskov pri zdravniku povezanih z izpostavljenostjo prekomernemu stresu, 60 % ljudi dela ne glede na zdravstveno stanje, 41 % zaposlenih je na bolniškem staležu zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu. 

DVOJNI OBRAZ STRESA
Duševne stiske imenuje tudi motnje moderne dobe, saj imajo vse skupni izvor: stres. Stres ima dvojni obraz: lahko nas poživlja, spodbuja, da opravimo stvari bolje, hitreje in učinkoviteje, lahko pa nas tudi ubija, če ga je preveč, če traja predolgo in nimamo obdobij, da bi se regenerirali, si odpočili. Opozarja, da je stres priročen obešalnik, na katerega radi obesimo vse, kar nas moti in nam ni všeč. »Stres ni to, kar se nam dogaja, ampak je naš odziv na neko okoliščino. Je naše občutenje, naša reakcija, naše počutje, ko se znajdemo v stresni situaciji. Stres je stanje napetosti, ki se pojavi, kadar je pred nami preveč zahtev iz okolja, ki jim nismo kos, ali kadar doživimo ali smo priča dogodku, ki ga zaznamo kot ogrožajočega ali neprijetnega.« Ni vsak stres enak, poudarja predavateljica: »Nekateri temeljito pretresejo naše življenje npr. naravne katastrofe, izguba službe, izguba bližnjih … vir stresa pa so lahko tudi pozitivne stvari v življenju, kot sta poroka in rojstvo.« Nikakor pa ne smemo spregledati opozorilnih znakov stresa.

Naše telo nam z različnimi opozorilnimi znaki pove, kdaj smo v stresnih  okoliščinah: imamo zategnjene mišice, podivjano srce, potne in mrzle roke, suha usta … Stres doživljamo tudi na čustveni ravni, kot jezo, azdražljivost, tesnobo, depresijo … pri vedenju: pomanjkanje volje, raztresenost, neorganiziranost … in na ravni kognitivnih funkcij.

Stres postane nevaren za naše zdravje, kadar je stresnih dražljajev preveč, so premočni ali trajajo predolgo in nimamo možnosti regeneracije. »Če nismo dobro opremljeni za soočanje s stresom in obvladovanjem, se pojavijo zdravstvene težave. Prekomerni stres ali negativni stres je izjemno škodljiv in vodi v različne zdravstvene težave.« Zadnja stopnja stresa je izgorelost, ki se ne pojavi takoj, za njen nastanek sta potrebna večletni prekomerni čustveni in telesni napor.

Odpornost na stres lahko povečamo z različnimi tehnikami sproščanja, pri katerih sprostimo telo, um in dihanje, uravnoteženo prehrano, z redno telesno vadbo in s kakovostnim spancem. Pomaga tudi delo za druge – dobrodelnost, ki ima protistresni učinek ter pozitivno mišljenje o sebi: pohvalimo se, si čestitajmo za dobro opravljeno delo. Vzemimo si čas zase in si napolnimo baterije do konca in se tako pripravimo na nove izzive. 

»Duševne stiske so pri nas še vedno stigmatizirane. Ljudje si ne upajo poiskati pomoči, saj jih je strah diskriminacije in socialne izključenosti,« ugotavlja dr. Šprahova. Mnogi jih dojemajo kot znak šibkosti, slabosti in norosti. To prepričanje je zmotno, je poudarila predavateljica, saj je ta stanja mogoče uspešno zdraviti. Prvi korak pa je seveda ta, da poiščemo pomoč.