Mlada prevzemnica kmetije je lani postala Vanja, ki se je k hiši primožila. To se ne zgodi pogosto, pri Lukmanovih pa je bilo tako že pri prejšnji predaji: »Tudi tašča Damijana se je primožila na kmetijo in so ji moževi starši zaupali kmetijo,« nam ponosno pove Vanja. Če sta v družini razumevanje in zaupanje, je to le formalnost, pravi. Čeprav je Vanja glavna »na papirju«, pa so vse pomembnejše odločitve v družini skupne. Mlademu paru, ki si je že ustvaril družinico, pa na kmetiji pomagata še moževa starša. 

Mlada zakonca sta s kmetijo prevzela tudi 14 hektarjev njiv in travnikov ter devet hektarjev gozda. »Prevzela sva tradicionalno živinorejsko kmetijo, na kateri je bil glavni vir prihodka oddaja mleka. Imamo 12 krav molznic, skupaj pa 20 glav govedi in dva konja. Mleko še naprej oddajamo mlekarni Celeia, nekaj pa ga prodamo strankam, ki pridejo k nam, in v osnovno šolo,« nam kmetijo na kratko predstavi Vanja.

PRIREJO MLEKA DOPOLNJUJE POLJEDELSTVO
Ker je kmetija sredi vasi, so zelo utesnjeni in je ne morejo širiti. »Novega hleva ne moremo zgraditi, čeprav bi bilo to nujno, saj je obstoječi že zelo star, živali v njem pa so lahko le v vezani reji,« pripoveduje Vanja. Zato sta s Tadejam začela razmišljati o možnostih, ki jih z danimi površinami in omejitvami nudi kmetija. Odločila sta se za razširitev v poljedelstvo in kmetovanje po načelih biodinamike. »Za biodinamiko sta se navdušila že moževa starša po predavanju Mete Vrhunc z naslovom Odgovornost človeka do sebe, narave in potomcev. Takoj po predavanju sta čez noč prenehala uporabljati mineralna gnojila in FFS na kmetiji,« pove naša sogovornica. To je bilo pred sedmimi leti, od takrat so vse njihove kmetijske površine v ekološki kontroli. »Sejemo piro, ječmen, koruzo, goli oves, ajdo, korenje, rdečo peso, krompir …« našteva Vanja. Z možem si želita ohraniti to, kar imajo, svoje pridelke pa oplemenititi s predelavo in z neposredno prodajo. »Dodana vrednost naših izdelkov pa je ekološka pridelava, « poudari naša sogovornica. S prodajo lastnih izdelkov so tako začeli šele lani, ponujajo žita, kaše, krompir, pa tudi goveje in telečje meso. Vanja si je domislila samopostrežno mizico, na kateri ponudijo viške zelenjave z domačega vrta, kupci pa si jo izberejo sami in plačajo. Tak način prodaje se je pokazal kot zelo dober, z njim pa bodo premostili čas, dokler ne uredijo prodajnega mesta na kmetiji. V prihodnjih letih pa si želita ponudbo razširiti še s sokovi, marmeladami in ozimnico, zato se bo Vanja bolj posvetila predelavi.

Tadej doda, da kmetije in črede ne nameravata večati, saj je v Taboru in okolici veliko dosti večjih rejcev krav molznic, zato z njimi ne moreta tekmovati. »Mleka ne bomo predelovali, ker je to zahtevna dopolnilna dejavnost, pa tudi konkurenca okoli nas je velika,« doda Vanja, diplomirana inženirka živilstva in prehrane, ki bo svoje znanje koristno uporabila pri razvoju novih izdelkov iz domačih surovin. Tadej pa ob kmetovanju z očetom Jankom vodi tudi popoldansko obrt – servis molznih strojev in trgovino z rezervnimi deli.

VOŽNJA S KONJSKO VPREGO
Vanja nam izda, da ju je s Tadejem povezalo konjeništvo, saj sta se spoznala v konjeniškem društvu, oba sta tudi člana Žovneške konjenice. Ko sta svojo ljubezen kronala s poroko, sta si izbrala tudi posebno poročno potovanje. »Nisem si želela v tople kraje, izbrala sva poročno potovanje iz Tabora do Bleda s konjema. Pot so nama organizirali prijatelji, ki so naju mimo asfalta in regionalnih cest vodili do Bleda. Za pot sva porabila pet dni, štiri dni sva jahala, vmes pa sta konja en dan počivala,« izvemo. Prejezdila sta okoli 140 kilometrov, domov pa so se skupaj s konji peljali.

Vožnja s poročno kočijo je za mladoporočenca posebno doživetje. (fotografija: osebni arhiv)

Odkar sta na kmetijo pripeljala dva konja – frizijca in češkega kladrupa, se ukvarjata tudi s prav posebno dejavnostjo. »Iz hobija in ljubezni do konjev sva se z možem začela ukvarjati s prevozi s konjsko vprego,« navdušeno pripoveduje Vanja. Pod okriljem Turističnega društva GUŠT prirejata nekajurne izlete s postanki na okoliških kmetijah in z ogledom domačega kraja za manjše skupine, na njun lojtrnik lahko sprejmeta največ 12 oseb. »Z našima prekrasnima vrancema ponujamo panoramske vožnje z maraton kočijo ali lojtrnikom, vprežena v viktorijansko kočijo pa vozimo tudi poroke in druge svečanosti,« našteva Vanja. Turistični del ponudbe je letos zaradi koronavirusa sicer popolnoma zastal, izpad prihodka pa so nadomestili z boljšo prodajo zelenjave in krompirja. »Mislim, da so se ljudje ob tej krizi zavedli, da je domača hrana veliko vredna. Najraje imamo osebni pristop do ljudi, kupci nas poiščejo največkrat sami, saj vedo, da so pri nas krma in pridelki pridelani po biodinamičnih metodah, brez kemije, « poudarja Vanja.

Na lojtrniku se lahko pelje skupina 12 ljudi. (fotografija: osebni arhiv)

Želja mladega para, ki mu pri delu pomagata tudi Tadejeva starša, da imata čas tudi za svoja otroka Valentino in Anžeta, je, da bo kmetija kljub majhnosti z raznovrstno ponudbo nudila stalen vir dohodka družini. »Naš namen ni širiti kmetije, ampak izkoristiti in povečati potencial, ki nam ga dana kmetija ponuja. Poljščine lahko predelamo v izdelke ali jih porabimo za krmo živali, optimizirali bomo delovni proces, in sicer tako, da bomo zmanjšali čas za opravila v hlevu z ureditvijo pašnega sistema in prosto rejo za naše živali. Večali bomo pridelavo zelenjave, neprodane viške pa predelali za ozimnico. Večji poudarek pa si želiva s Tadejem nameniti turistični ponudbi tudi z obujanjem starih šeg in navad obdelovanja njiv in dela s konji za izobraževalne ustanove,« konča naš pogovor zgovorna sogovornica.