Vseslovenski projekt kvačkanja občinskih grbov se je končal. Dvesto enajst kvačkaric in en moški je skupaj na tisoče ur spretno prepletalo niti, da bo vsaka slovenska občina dobila svojega. Projekt je navdušil tudi Gelco Zidar iz Zibike, ki je kvačkala grb domače občine Šmarje pri Jelšah.

»Takoj, ko sem izvedela za projekt Slovenija kvačka, sem se prijavila. Imela sem srečo, da sem bila tudi izbrana, saj je bilo zanimanje za sodelovanje izjemno. Mesta so se hitro polnila, čast kvačkanja grbov pa je dobilo le 212 prijavljenih. Toliko, kolikor je v Sloveniji občin,« nam pojasni naša sogovornica. Doda še, da mnoge njene ročnodelske kolegice iz Društva kmetic Ajda, ki skupaj že več kot dve desetletji v zimskih mesecih vezejo in ustvarjajo različna ročna dela, niso imele te sreče. 

GRB DOMAČE OBČINE
Čeprav je Gelca mojstrica mnogih tehnik vezenja, kvačkanja in pletenja, je bilo kvačkanje grba zanjo poseben izziv. »Prvič sem se srečala s povsem novo tehniko kvačkanja, ki se imenuje »od kota do kota«. Nikoli prej je nisem uporabila. Napotki Jadranke Smiljić, pobudnice in vodje projekta, so bili zato zelo dragoceni. Ko mi je pokazala novi način, pa sem takoj osvojila tudi to tehniko. Vsi sodelujoči smo dobili tudi podrobna navodila kvačkanja za vsako vrstico grba posebej. Moja navodila imajo deset strani. Natančno jim je treba slediti, šteti zanke in vrstice. Tu ni bližnjic, saj se vsaka napaka pozna na končnem izdelku.«

Posebno zadovoljstvo je obšlo Gelco, ko je izvedela, da bo delala grb domače občine. »V Zibiki živim že 52 let, zelo dobro poznam naš grb. Ima obliko ščita, ki je razdeljen na štiri polja. V zgornjem levem polju in spodnjem desnem so po diagonalni vzporedno bele in modre črte. V zgornjem desnem polju je grb rodbine Gaisruckov, lastnikov gradu Jelše v Šmarju, v rumeni in modri barvi, na sredini tega polja pa sta spojena dva bivolja rogova. V rumenem polju je rog modre barve, v modrem pa rumene. V spodnjem levem rumenem polju pa je jelševa vejica s tremi listi,« nam ga podrobno opiše.  Prav tak je tudi kvačkan grb, obrobljen pa je z rdečo volno. Za spretno Gelco vzorec ni bil preveč zahteven, čeprav so v njem prepletene volnene niti šestih različnih barv in je vzorec precej razgiban. »Skupaj sem porabila okoli 2,5 kilograma volne, grb pa je nastajal približno 100 ur. Ko sem ga začela delati, kvačk kar nisemmogla odložiti. Izrabila sem prav vsako priložnost za kvačkanje, saj sem ga želela čim prej končati. Med poslušanjem narodno-zabavne glasbe so ure hitro minevale, tako prijetno mi je bilo,« nam iskreno pove. Žal ji je, da projekt ne bi bil vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot največja skupina, ki kvačka hkrati, kot je bilo zamišljeno. »Izkazalo se je, da je za svetovni rekord treba narediti vsaj tisoč izdelkov, zato bo vsak med nami naredil še po štiri druge izdelke. Jaz sem naredila blazine, ki so barvno usklajene z grbom,« pove Gelca.

Gelca Zidar: »Ročna dela mi pomenijo življenje. Nič me ne veseli toliko
kot prepletanje nitk na mnoge načine. To delam, ko sem dobre ali slabe volje. Najraje pa vsak dan.«

NIČ ME NE VESELI BOLJ
Gelca se je z vezenjem in vezeninami srečala že zelo zgodaj in ta ljubezen jo spremlja vse življenje. »Med tremi sestrami sem samo jaz podedovala mamino ljubezen, ki je še pri 90. letih kvačkala in pletla. Bila sem še otrok, ko sem naredila prtičke za nočno omarico, kot dekle pa sem si že sama z vezenjem okrasila svoja oblačila,« se spominja. »Moj dar je opazila že moja draga učiteljica v osnovni šoli, ki me je spodbujala k ustvarjanju. Zadnjih dvajset let je to moje največje veselje. Hvaležna sem, da mi roke zelo dobro služijo, tudi očal še ne potrebujem za delo. Iskreno vam povem, da lahko ure in ure presedim ob vezenju. Le redko pride dan, ko ne vezem, kvačkam ali nekaj ustvarjam.«

Z žarom v očeh nam zaupa, da je srečna, ko veze. »To je čas zame, za ustvarjanje nečesa lepega, kar z velikim veseljem podarim in s tem koga razveselim. Vesela sem, da je spet več ljudi, ki cenijo ročna dela. Bilo je obdobje, ko so raje kupovali cenene strojno narejene izdelke, naši izdelki niso bili nič vredni,« nam pove. Da bi svoje tkanine, požlahtnjene z mnogimi vzorci, prodajala, ni nikoli pomislila. »To lahko delaš le iz ljubezni, ročnega dela se ne da ovrednotiti in mu natakniti ceno. Mi pa zelo veliko pomeni, če obdarjenci okrasijo svoje domove z mojimi izdelki in ti ne končajo nekje na dnu predala. Mnogim prijateljem sem izvezla prtičke, pa posteljnino, tudi zavese, kar jim srce poželi,« ponosno pove Gelca.

Na leto naredi vsaj 100 novih izdelkov. »Imam jih vsepovsod. Tudi praznično smrečico okrasimo s kvačkanimi snežinkami in angelčki, ki jih poškrobim, da ohranijo obliko. Mehko moko pomešam z vodo, pristavim na štedilnik, da zavre in postane zmes lepljiva. Razredčim jo s hladno vodo in v to zmes namočim vsak okrasek, nato ga raztegnem na stiroporu, da ohrani obliko,« nam zaupa naša sogovornica. Vsako leto je na praznični mizi tudi nov prt. 

Z vezenjem, pravi, se navajamo mnogih dobrih lastnosti: potrpežljivosti, pa natančnosti in estetike pri združevanju različnih barv. »Barvna skladnost je zelo pomembna, da se izrazi lepota vzorca. Pri vezenih cvetovih je včasih samo v enem skromnem cvetu več različnih odtenkov iste barve, a na prvi pogled tega niti ne opazimo. Tako je tudi prav, barve se morajo nevsiljivo prelivati,« nas poduči. Sama ima najraje umirjene barvne tone, take, ki se čim bolj približajo odtenkom cvetov v naravi. 

Nekaj izdelkov ji je še posebej dragocenih, od njih se ne more ločiti. Pokaže nam bombažni prtiček z izvezenim žitnim klasjem, makovimi cvetovi, ivanjščicami in plavico. »Toliko živih barv je na njem, pa tako lepo se ujamejo. Ta vzorec je star vsaj 80 let, pa še vedno je tako čudovit, « navdušeno pove Gelca, ki ima doma zajetno zbirko knjig in revij za ročna dela, kjer črpa navdih za nove vzorce. »Samo pogledam in že vem, kaj bom naredila. Rada bi povedala, da sem samouk in nikoli nisem hodila na kakšen tečaj. Mnoge to preseneti, ker sem zares izpopolnila vse tehnike. Tudi zadnja stran vezenine mora biti lepa. Vse nitke je treba skriti, da je prtiček gladek in nima izboklin. To mojstrice ročnih del najprej preverijo,« nam izda.

Se kdaj naveliča ročnih del, jo previdno vprašam. »Nikoli!« izstreli. »Le med dvomesečnim okrevanjem po težki operaciji mi ni bilo do tega dela. Če se naveličam kvačkanja, pa nadaljujem z vezenjem,« se zasmeji. »To je veselje, je strast in tudi razlog za druženje. Močno pogrešam skupna druženja pri naši predsednici Francki Javeršek, kjer smo se zbirale ročnodelke iz društva Ajda. Zdaj nam je korona to preprečila in ustvarja vsaka sama doma. Kaj novega bo nastalo, bomo tako kot vsako leto pokazale na našem občnem zboru in ob praznovanju 45-letnice društva. To bi morale obeležiti že letos, a smo tudi ta dogodek pomaknile na naslednje leto. Kadarkoli bo, bomo vesele, da bomo po toliko mesecih spet vse skupaj,« konča naš pogovor Gelca Zidar.