Svetovni dan zemlje. Mediji so polni statistik in potrebnih aktivnosti za bolj vzdržno potrošništvo in trajnostno gospodarstvo. Vsaj te dni. In to nas doseže, še preden se zavemo visokega ogljičnega odtisa, ki se mu dandanes skorajda ni mogoče izogniti. Toda to ne pomeni, da ga ni moč zmanjšati. In če ga vsak zmanjša malo, ga skupaj lahko zmanjšamo veliko.

Ampak najprej spet usvojimo osnove. Tiste, ki učijo zmernosti. Pa naj si bo to pri hrani, pri prevoženih poteh, dobrinah, brez katerih ne moremo (ker so osnovne ali pa so nam pač ljube). Verjamem, da si zmernost vsak predstavlja malo drugače, toda relativnost definicije postavlja absolutno tolmačenje, da svoj odtis zmanjšaš tako, da razmisliš o potrebnosti nepotrebnega potrošništva. Na to iz več vidikov opozori modri stari rek: »Nismo tako bogati, da bi kupovali poceni.«

Vse to pa z zavedanjem, da če ima predpono zeleno, še ne pomeni, da je trajnostno. Morda si s tem, da smo nekaj umestili med zeleno, »poncijevopilatsko« umijemo roke. Vendar naš odtis s tem ne neha obstajati. Zeleni električni avtomobili, čigar proizvodnja je zelo okoljsko dvomljiva, baterije pa se kopičijo nekje na drugem koncu sveta. Vetrne elektrarne, ki so okoljsko obremenjujoče zaradi potrebnih infrastrukturnih poti, odstranitve vseh dreves, ki manjšajo njihov potencial, in spet pokopališče vetrnih elektrarn nekje daleč stran. Daleč od oči, daleč od srca, pravijo … Včasih ima ravno zeleno najbolj rdeč odtis. Smotrno uporabljajmo naravne vire.

In če smo že daleč. Tja gremo tudi po hrano. Medtem ko imamo doma zdravo, lokalno, kakovostno hrano, z ne zelo okoljskimi trajekti in letali pripeljemo vse, kar nam srce poželi, »od tam daleč nekje«. Krčenje pragozdov, postavljanje pravil naravi, popolnoma drugačna socialna komponenta … Tudi bio, eko. Odtis je vedno večji in vedno globlji.

Zagotovo je utopično postavljati omejitve pri vožnji z avtomobilom, pri zadovoljevanju potreb, ki so sekundarnega pomena, pri dopustu, pri uporabi interneta (čeprav bi bila korist še kje drugje, če bi ga znali kdaj omejiti), pri vedno bolj redki kavi ali pivu s prijatelji … Rešitev je mnogo bližje, kot bi si mislili. Morda že pri sosedu, ki redi govedo, nekaj vasi stran, kjer na kmetiji predelujejo mleko, ob poti je njiva, na kateri ima kmet kar nekaj solate, če malo zavijem, pa na hribu vidim sadovnjake z jabolki. Tabla za prodajo bučnega olja, medu, jajcemat, moka … Morda bližnja tržnica. Saj vem, da vedno ni dosegljivo. Ker se nam mudi, ker je za ta mesec naš proračun že zelo na tesnem, pa še polovica ni mimo, toda velikokrat se da. Tudi v trgovskem centru, kjer se slovensko poreklo kar malo izgubi (ali pa pozabi) ob obilici vsega in ga je treba zavedno poiskati.

Če podpremo lokalnega kmeta, s tem ne znižamo samo svojega ogljičnega odtisa, temveč tudi njegovega. In pripomoremo k investiranju v trajnostno kmetijstvo (ki si ga vsi tako zelo želimo), to je najmanj, kar lahko naredimo. Pomisliš kdaj na to?

Velike mozaike sestavljajo najmanjši koščki. Poberi tisto pločevinko, tudi če ni tvoja. Zapri vodo. Ugasni luč. Recikliraj. Poskusi porabiti vso hrano. Uporabljaj naravne materiale, če se da. Glejmo televizijo skupaj. Izštekaj polnilnik iz vtičnice, ko ni v uporabi. Opomni svoje najbližje pa tiste, ki ti niso tako zelo blizu. Vsak šteje.

Šele ko bomo spoznali, da dan zemlje ni samo en dan v letu, temveč je to vsak dan, se bomo zavedali, kako pomemben je vsak naš korak. Pa tudi če se nam zdi majhen, zanemarljiv in nepomemben.

Kolumno pripravlja: ZSPM