Štiri društva so med svojimi članicami izbrale kandidatko za kmetico leta in jo z velikim ponosom in močno podporo prijavila na letošnji izbor, ki ga tradicionalno prireja Zveza kmetic Slovenije v Zagorju ob Savi. Čeprav je že znano, da je nosilka žlahtnega naziva za letošnje leto Belokranjka Marija Škof, predstavljamo tudi življenjske zgodbe preostalih treh.

KMETICA LETA 2021: Marija Škof, članica DKŽ Metlika
66-letna Marija Škof je odraščala na vinogradniški kmetiji. Po šoli se je zaposlila v tovarni v bližnjem mestu in bila prva od štirih otrok, ki je zapustila dom. Ljubezen jo je odpeljala v vas, kjer so kmetije, ki so prav tako usmerjene v vinogradništvo. Po poroki je prišla »za ta mlado« na domačijo svojega moža, ki je izhajal iz številčne družine. Da bosta skupaj nadaljevala delo, poskrbela za moževa starša in si ustvarila svojo družino, sta obljubila pred sorodniki in Bogom. Mlada zakonca sta si želela potomcev. Marija je povila tri, dva sinova in hčerko, ter je babica šestim vnukom. Žal tega veselja ne more deliti s svojim možem.

Marija Škof, kmetica leta 2021

Z možem sta hodila v službo in delala na kmetiji, ki je takrat štela 5000 trt, krmili pa so 10 glav živine in prašiče. Marijino življenje pa je nenadoma pretresla nesreča. Mož se je vračal z dela in kruta nesreča je preprečila, da bi prišel domov. Prometna nesreča se je zgodila daleč od doma, žena, otroci in njegova mama so ga čakali zaman. Namesto načrtovanega dela v vinogradu so imeli pogreb. Marija ni vedela, kako naj potolaži sebe ob tako kruti izgubi moža po trinajstih letih zakona. Kako naj otrokom pove, da je njihov oče odšel za vedno in da so jim ostali le spomini. V sebi je našla moč, da je zmogla. Že nekaj let pred moževo nesrečo je pustila službo. Delo na kmetiji in skrb za družino je postala njena služba, ki jo je z veseljem opravljala.

Že kot dekle se je vključila v delo aktiva kmečkih žena, ki se je pozneje preimenoval v društvo. Pela je v mladinskem pevskem zboru. Vedno pripravljena pomagati drugim in delati v družbi se je vključila v delo krajevne skupnosti, dva mandata je bila članica sveta. Dva mandata je bila predsednica Krajevnega odbora Rdečega križa. Za dolgoletno sodelovanje in delo v organizaciji Rdečega križa je prejela zlato priznanje Rdečega križa Slovenije. Včlanila se je v društvo vinogradnikov, kjer je bila tri mandate podpredsednica, sedaj pa je že tretji mandat članica nadzornega odbora. Pet mandatov je bila tudi članica upravnega odbora, tri mandate pa nadzornega v kmetijski zadrugi, kateri tudi sama prodaja grozdje. Že od mladih let je v pastoralnem svetu in poje v cerkvenem zboru.

Minevala so leta, Marija pa je delala in to uspešno. Vseh 8000 trt je skrbno negovala, kot mati neguje svoje otroke. Bila je vesela, kadar so ji dajale obilen pridelek, in jokala, ko se je neusmiljena narava znesla nad njimi. Skrbela je za taščo, ki jih je zapustila tri leta po moževi smrti, šolala otroke in se razdajala z delom v društvih in krajevni skupnosti. Njen dom je bil vedno odprt za vse moževe brate in sestre, ki so si svoje domove ustvarili širom sveta, a se še vedno radi vračajo na domačijo. Tudi Marija je dobrodošla pri njih. Kar nekajkrat je poletela »čez lužo« k njim na obisk. Tudi na obisku so njene pridne roke pripravljale potice, štrudlje in v tujem svetu pričarale domačo kuhinjo. Povsod je bila s svojo prisotnostjo, poštenostjo in pridnim delom dobrodošla. Kot ženska je znala rešiti in pomagati pri marsikaterem zapletu s svojimi nasveti. Deset let je bila predsednica Društva kmečkih žena Metlika, štiri mandate podpredsednica, že osmi mandat je članica upravnega odbora društva. Med njenim predsedovanjem je društvo napredovalo. Bila je v veliko podporo in pomoč pri pridobivanju certifikata za EU zaščiteno jed belokranjska pogača. Marija je tudi članica komisije za notranjo presojo in izvajalka delavnic za pripravo belokranjske pogače. Njeno delo in aktivnosti v društvih so opazili tudi na občini in ji podelili občinsko plaketo.

Otroci so odrasli, omogočila jim je študij in so uspešni v življenju. Čeprav so si že ustvarili svoje družine, jih še vedno rada razveseli s svojimi dobrotami in radi prihajajo v njeno zavetje. Srednji sin – agronom je prevzel kmetijo, pustil službo in povečal vinograde. Imajo pet hektarjev vinogradov, v njih raste 21.000 trt, na dveh hektarjih rastejo buče, na enem pa aronija. Posadili so tudi 60 orehov. Živinorejo so opustili, za domače potrebe pa še vedno redijo prašiče in krmijo kokoši.

Čeprav je gospodar kmetije sin, Marija še vedno dela med trtami. Z veseljem spoznava nove prijeme in posodobitve, ki jih uvaja sin. Veseli se vsakega uspeha in širjenja kmetije. Čeprav je prehodila težko pot, je s trdim delom in dobro voljo uspela. Dobre volje in prijazne besede ima vedno in za vsakega. »Lepo je biti v njeni družbi, saj je okoli nje vedno veselo in sproščeno vzdušje, kljub težavam, ki jih je premagovala v življenju,« so zapisale njene predlagateljice.

ANGELA DEČAR
DK ZARJA Slovenske Konjice – Zreče
56-letna Angela Dečar je prva štiri leta svojega življenja preživela v Hošnici pri Poljčanah, nato se je družina preselila v Zgornje Laže pri Ločah na kmetijo stare mame. Dve leti pozneje ji je umrl oče, na kmetiji je ostala z mamo in staro mamo. Po osnovni šoli je šolanje nadaljevala na Srednji gostinski šoli v Celju in postala kuharica. V službo ni hodila nikoli, saj je bilo na kmetiji vedno veliko dela.

Ljubezen svojega življenja je našla v domačem kraju in se pri 18 letih poročila. Mož Rajko je bil zaposlen, Angela pa je kmetovala, a ni bila kmečko zavarovana. Obdelujejo okoli 13 hektarjev, polovica je lastnih površin, preostalo pa v najemu. Kmetija je na območju OMD. Glavna panoga je živinoreja. Imajo 14 krav molznic, 9 telic, 10 svinj in okoli 40 kokoši nesnic, zadnjih nekaj let pa tudi 17 panjev čebel. Mleko oddajajo že več kot 50 let, povprečno od 80.000 do 90.000 litrov na leto. Z možem sta v celoti obnovila hlev, zgradila hišo in posodobila strojno mehanizacijo. Angela je spretna pri delu s traktorjem in vsemi priključki, pa tudi motika in grablje ji niso tuje.

Z možem imata hčerki, Majo in Jernejo. Maja z družino živi doma in vsi pomagajo na kmetiji.

Angela je že v rani mladosti okusila trdo kmečko delo, saj je bilo brez moške roke na kmetiji težko. Z vztrajnostjo, delavnostjo in odločnostjo pa je premagala še tako veliko težavo. Da ji čut do sočloveka ni v breme, je pokazala, ko je skrbela za nepokretno staro mamo in pozneje še za mamo. Vsa leta vzorno poslovno sodelujejo s Kmetijsko zadrugo Slovenske Konjice, za kar so leta 2018 dobili priznanje. Je aktivna članica Društva kmetic Zarja Slovenske Konjice – Zreče in članica Društva čebelarjev Loče. Izvrstno peče najrazličnejše vrste kruha v krušni peči, pecivo, potice, sončnice … Njena specialiteta je jabolčna potica. S svojimi dobrotami ne sodeluje na tekmovanjih, saj peče za dušo in tiste, ki cenijo njeno delo, zato veliko dobrot tudi podari. Rada pomaga sosedom in znancem pri peki, delu na polju, vinogradu, košnji ali telitvi. Svoj prosti čas najraje preživi v prijetni družbi, na sprehodih, kvačka, plete, šiva in razvaja svojih šest vnukov. Skrbi za njihovo varstvo in je njihova »taksi služba«. V veliko veselje so ji tudi rože, še posebej irisi, ki jih obožuje in krasijo njihovo domačijo. »Je glasna, odločna in poštena, zato jo cenimo, spoštujemo in je naša kmetica leta,« so ob prijavi zapisale njene predlagateljice.

VERA LUKAN
DPŽ Tuhinjske doline
DPŽ Tuhinjske doline je za naziv kmetice leta predlagalo 64-letno Vero Lukan iz Češnjic v Tuhinjski dolini. Vera je odraščala na srednje veliki kmetiji v Čanju pri Blanci. Starša s tremi otroki sta v povojnih časih težko preživljala družino, ko pa jim je bila leta 1960 požgana domačija, je oče odšel s trebuhom za kruhom po svetu. Delo si je našel v Nemčiji, kjer je ostal do upokojitve, mama pa je s tremi otroki ostala doma. Skupaj so skrbeli za dom in kmetijo. Prvi je v svet odšel brat, Vera pa se je po končani osnovni šoli zaposlila v 20 kilometrov oddaljenem podjetju in delala kot šivilja. Zaposlila se je tudi sestra, a ostala doma in prevzela kmetijo. Vera se še vedno rada vrača na rojstno domačijo.

Poročila se je pri devetnajstih letih in se preselila k možu v Češnjice pod Menino planino. Ker sta na kmetiji pomagala tudi njena tašča in tast, se je zaposlila v Svilanitu v Kamniku. Z možem sta si ustvarila družino. Rodili so se jima sinova in hči. Vsi so se že izšolali, zaposlili in si ustvarili družino. Vero razveseljujejo že trije vnuki. Z leti sta tašča in tast zbolela in obnemogla, zadnja leta svojega življenja sta preživela v postelji. Čeprav sta zakonca včasih težko usklajevala delo na kmetiji in skrb za bolne starše, sta ju skrbno negovala do konca. Razmere v Svilanitu so Vero pripeljale do odločitve, da ostane doma. Eno leto je bila brez zaposlitve in se je za ta čas kmečko zavarovala, nato pa se je ponovno zaposlila v podjetju v Trzinu, kjer je ostala do upokojitve. Ob delu je pomagala na kmetiji, ki obsega 44 hektarjev gozda in 20 hektarjev travnikov in pašnikov. Pred leti sta z možem skrbela za 40 glav živine, odkar pa sta ostala sama, zmanjšujeta število živali. Zgradila sta si hišo in dokupila kmetijske stroje, da sta si z njimi olajšala delo. Vera je ustanovna članica Aktiva kmečkih žena Tuhinjske doline, ki se je pozneje preimenoval v DPŽ Tuhinjske doline, v katerem je bila nekaj let tudi članica upravnega odbora in poverjenica v svoji vasi. Rada se udeležuje različnih tečajev, predavanj, srečanj, sestankov. Ob prostem času rada gobari, peče pecivo, pripravlja ozimnico, kvačka, plete in izdeluje rožice iz najlonskih nogavic. Kadar ji dopušča čas, se z veseljem druži s prijateljicami, s katerimi si izmenjujejo znanje in ustvarjalne zamisli.

Je tudi članica Športnega društva Češnjice, udeležuje se njihovih srečanj in priskoči na pomoč pri organizaciji društvenih dogodkov. Navdušuje jo tudi vožnja z motorjem, z možem se občasno odpeljeta na krajši izlet.

MARJETA ANTONIJA VALAS
Kulturno društvo podeželskih žena Gornjega Posočja
74-letna Marjeta Antonija Valas živi na manjši kmetiji v vasi Srpenica v občini Bovec. Na domači kmetiji živi že od rojstva. Zgodaj, še kot otrok, je izgubila mamo, odraščala je ob očetu in starejši sestri.

Kmetijo je prevzela leta 1990 po pokojnem očetu. Kmetija spada v gorsko območje, med hribovske kmetije, in je usmerjena v živinorejo. Trenutno redijo pet krav dojilj, nekdaj pa so redili do šest krav molznic in oddajali mleko v Mlekarno Planika v Kobarid. Njivske površine obdelujejo le za lastne potrebe. Že vrsto let kmetujejo po ekoloških načelih in so vključeni v ukrep KOPOP – opustili so silažo, redijo avtohtono pasmo domačih živali – cikasto govedo. 

Čeprav Marjeta vse življenje dela na kmetiji, nikoli ni bila zavarovana kot kmetica. Zavarovana je bila po možu Radošu, ki je bil zaposlen. Z možem sta ves čas skrbela za razvoj in posodabljanje domače kmetije. Zdaj jima pri kmetovanju pridno pomaga sin Gorazd z družino.

Že 45 let je vključena v organizirano delovanje kmečkih žena. Ko je bil leta 1976 ustanovljen aktiv kmečkih žena, je bila med prvimi, ki se je vključila vanj in bila v njem vsa leta aktivna. Leta 1997 se je aktiv preoblikoval v Društvo podeželskih žena Gornjega Posočja. Marjeta je bila predsednica društva od leta 2006 do leta 2014. Po predaji predsedniške funkcije mlajši naslednici je ostala aktivna še naprej. S svojim znanjem in izkušnjami še vedno rada pomaga pri delovanju društva. Marjeta se s ponosom in zadovoljstvom ozira na prehojeno pot, saj ji je uspelo ohraniti očetovo kmetijo, ki jo bodo še naprej radi obdelovali in zanjo skrbeli tudi njeni potomci.