Mine dan, teden, leto, desetletje. Sedim, pišem in strnem svoje misli. Se tudi tebi zdi, da nas čas prehiteva? Da smo dneve (in noči) preslepljeni od nenehnih obvestil, vojnih grozot, novih čudnih pijač, odstopov ministrov, novih uredb, zakonov. Da ne utegnemo (za)dihati?

Šla sem na sprehod v gozd. Opazovala sem jesensko listje, ki se z vrtinčenjem v vetru poslavlja od drevesa, kot bi mu pomahalo v slovo. Listi blestijo v najrazličnejših odtenkih rdeče, rjave, rumene, oranžne. Poslavljajo se v toplih odtenkih, čeprav bodo razpadli na tisoče majhnih koščkov.

In čeprav bo listje na tleh strohnelo, bo drevo na spomlad ponovno na novo ozelenelo. Z novimi zelenimi listi, s katerimi bo drevo zadihalo s polnimi pljuči, si priskrbelo potrebne hranilne snovi, hkrati pa nam ustvarilo kisik za dihanje.

Tudi ti odvrzi svoje skrbi, stvari, ki jih ne moreš spremeniti, mnenja okolice, na katera ne moreš vplivati, dogodke, ki jih ne moreš prikrojiti, ljudi in odnose, ki jih ne moreš prilagoditi. V teh jesensko-zimskih mesecih razmisli, kako boš na spomladi zacvetel – predrugačil svoje misli, načrte in ideje, da boš zadihal s polnimi pljuči.

Ne pozabi, preden bo minilo življenje, začni živeti.

Kolumno pripravlja: ZSPM