Prihaja maj, mesec, ki je po mnenju mnogih najlepši mesec v letu, kajti pomlad se takrat popolnoma prebudi in zacveti. Žal je letos tudi pomlad malo pohitela in marsikje prehitro zacvetela. Prav v teh dneh je morda marsikdo že izgubil upanje v letošnji pridelek. Očitno hitrost vedno znova prinese tudi pozebo. Upajmo, da bo škoda čim manjša.

Pa vendar je 1. maj tudi mednarodni praznik dela, ki se praznuje po večini držav po svetu. Predvsem predstavlja simbol boja za boljše delovne pogoje, pravice delavcev in delavk. Simbolizira vrednote enakosti, solidarnosti in pravičnosti, prav tako pa je opomnik, da nobena pravica ni samoumevna. Slednje o samoumevnosti še kako občutimo tudi kmetje. Da, tista samoumevnost, ki je nas kmete z leti velikokrat pripeljala do razočaranja, kajti pozabili smo, da se je za svoje pravice in tudi dolžnosti treba vedno znova bojevati, seveda pa je ključno, da smo pri tem povezani. Pravijo, da se tako doseže več. Kaj pa smo kmetje v našem boju dosegli? Ali smo bili povezani? O tem nihče več nič ne govori. Osebno me izredno moti, kako je lahko vse tako potihnilo, kaj se je zgodilo? Občutek imam, da smo spet verjeli samoumevnosti, da bo nekdo drug poskrbel za nas. Žal bomo spet razočarani, postali bomo še bolj nepovezani, saj v nas tli misel, kdo vse je kriv, kajti sami nismo ničesar.

Tradicija praznovanja 1. maja v Sloveniji so tudi kresovi. Upam, da ne bodo spet nekateri to razumeli kot prihod Turkov, kajti tako je bilo nedolgo nazaj možno prebirati spletne komentarje. Seveda govorim o kresovih, ki so jih v opomin na nestrinjanje s politiko prižigali kmetje. Zanimivo, kako ima lahko isti plamen drugačna pojmovanja v očeh enega človeka. In to pove veliko. Veliko o tem, kako zelo smo podvrženi subjektivnosti in lastnemu pravu. Kako močna dvojna merila imamo zakoreninjena.

Pomen praznovanja 1. maja smo morda marsikje že pozabili, kajti dela prosti dnevi so postali simbol, ko je prvič, če ne drugič v letu, že treba na morje. Kaj pa kmet? Morda nekateri lahko, žal pa jih večina ne more in razlogi so različni. Zagotovo pa je to čas, ko večina kmetov dela na polju, v vinogradih, sadovnjakih … Kmet v tem času praznuje upanje, da bo letina obilna, kajti tako bo njegovo delo tudi poplačano. Ali bo plačilo pravično, pa je seveda nekaj drugega. Pravično plačilo je zagotovo odraz sodobne družbe, ki bi morala kmetu in kmetijstvu priznati vlogo v zgodovini slovenskega naroda in kmetu povrniti ugled in izraziti spoštovanje.

Zavedati bi se morali, da je kmet nosilec temeljnih vrednot, predvsem pa ga zaznamujejo vztrajnost, skromnost in delavnost. Prav tako je v nenehnem stiku z naravo, jo spoštuje in neguje, kajti navsezadnje je odvisen od nje. Pa vendar izgleda, da se je del družbe odločil, da kmeta zaznamuje kot glavnega krivca za podnebne spremembe. Žal velikokrat temu sledi tudi politika, in takrat kmet za družbo postaja manjvreden. Odziv na takšno sprejemanje kmeta v družbi je seveda očiten: Zakaj bi bil/a kmet/ica? Ali zakaj opravljati delo prekarno? Ali ni bolje poiskati službo in praznovati 1. maj kot drugi? Verjamem, da je takšno razmišljanje popolno legitimno, kajti vsak ima pravico, da se bori za svoje dobro.

Moje dobro je kmetijstvo, tudi če ni vedno dobro. Kljub temu da 1. maja ne bom na morju, pač pa v štali. Kmet nikoli ni bil obravnavan kot delavec, kajti njegov delovni čas ni priborjen 8-urni delovnik, temveč ves dan, vsak dan. Pa vendar to ne pomeni, da si ne znam vzeti časa. Ker sem delavec in delodajalec v eni osebi, sam odločam, kdaj je prvi maj. Kljub temu da si niti odkupnih niti prodajnih cen ne določam sam. Z zavedanjem, da delam dobro, čeprav ni prepoznano in dobro plačano. Toda z upanjem, da se bo pa enkrat vseeno poplačalo. Živel vsak dan, živel 1. maj.

Kolumno pripravlja: ZSPM