Hamburger iz laboratorija, meso iz izvornih celic. Zelo težko bi bilo te dni spregledati to tematiko, ki je preplavila medije in pogovore širom Slovenije. Meso, ki ni pravo meso, ampak je vseeno »pravo« meso. Zapleteno za razumeti, toda glavni namen je dobrobit okolja in potrebe svetovnega prebivalstva. Zapisano na kratko.

Izbiro hrane v celoti prepustim posamezniku. Ne pravim, da je to vedno brez komentarja, vendar vsak poskrbi za sebe v skladu s prepričanji, cenovnimi zmožnostmi, vedenjem in morebitnimi omejitvami. Ni bilo pričakovati, da bo ta futuristični trend tako hitro prišel v našo majhno državo, toda tukaj je. Slovenijo postavlja na svetovni zemljevid.

Škoda, da nas mora v svet ponesti umetno meso, ko pa imamo kakovostno pravo meso, če mene vprašate – najboljšega na svetu. Namesto da bi priznali pravo vrednost temu, kar domači kmetje delamo že stoletja, pa je vedno v globoki senci, senci vedno nečesa. Zelo veliko priznanje razvijalcem. Ne le medijev, gospodarstvenikov, politikov, javnosti. Tudi moje. Z (mesnim) cmokom (pravim, ne laboratorijskim) v grlu, in razočaranjem, da ne znamo tega priznanja dati tistemu, ki to dela že leta in leta – KMETU.

Priznanje kmetu, ki ne le da na krožnik postavi svež sočen kos mesa, ampak ki ob tem prepreči s pašo ali pa košnjo zaraščanje in širjenje invazivnih vrst, skrbno gospodari z njivami, nudi občasen zaslužek še kakšnemu sosedu, skrbi za prevozne poti … Priznanje, da vse to dela z so skrbnostjo, predanostjo in dolgoročno vizijo. Tudi v vseh krizah in ob nepredvidljivosti, ki jo prinašajo.

Mene ne prepriča, da je laboratorijska proizvodnja manj okoljsko obremenjujoča, ker nobena intenzifikacija tega nikoli ni uspela dokazati. In ne prepriča me, da bomo v Sloveniji rešili problematiko iz laboratorija. Bi pa lahko kdaj bolj podrobno pogledali dobrobiti kmetijstva na prostem. In jih naslovili z enako preciznostjo, kot se gradi to meso.

Izkoristimo potencial kmetijskih zemljišč še kdaj za kmetovanje in ne zgolj za umeščanje vseh premnogih projektov v prostor. Spomnimo se, da travinje brez travojedih živali hitro postane trnje. Opomnimo se, da premnoge funkcije kmetijstva niso samo umevne. Vse to z vedenjem, da imamo v Sloveniji že bogastvo, ki ga noben, pa naj bo še tako sodoben laboratorij, ne more doseči.

Kolumno pripravlja: ZSPM