Nekaj dni nazaj sem se peljala v Mursko Soboto in naletela na velike zastoje. Vile so se kolone avtomobilov, tovornjakov, avtobusov in med njimi naši kmetje v svojih traktorjih. Rdečih in zelenih. Starih in novih. Velikih in majhnih. Z enim namenom – opozoriti na sebe in svoj obstoj.

Plapolale so slovenske zastave, transparenti so opozarjali na mnoge tegobe slovenskega kmeta. S cmokom v grlu sem opazovala voznike in voznice ter jih štela – en, dva, tri, nisem preštela vseh. Bili so mladi in stari, utrujeni od trdega dela, vendar zagnani in upajoči.

In vprašala sem se, kaj lahko naredim jaz? Kako lahko pomagam? Kaj je moja naloga? In razmišljam, kako majhen narod smo, pa si med seboj ne pomagamo.

Jaz in ti lahko narediva veliko spremembo. Midva odločava, katero in kakšno hrano bova kupila, tisto, ki jo bova dala v najin pisker. Bo to uvožena, nekakovostna, nepreverjena? Ali domača, lokalna, pristna? Bova podprla velike uvoznike ali sosedovega kmeta?

Jaz in ti imava moč odločati, kakšna hrana bo pristala na tvoji mizi. Na mizi tvojih otrok in starih staršev, prijateljev in znancev. Jaz in ti bova podprla, da bo slovenska zemlja še naprej obdelana, da bodo slovenski hlevi polni, slovensko podeželje pa ohranjeno.

Zato naslednjič, ko boš tudi ti naletel na konvoj stavkajočih kmetov, se jim pridruži! Spodbujaj, navijaj, žvižgaj, hupaj, napiši svoje zahteve po kakovostni slovenski hrani, po ohranjanju slovenskega podeželja, po obstoju našega naroda. Pristavi svoj pisker! Jasno in glasno zahtevaj!

Ker mogoče je danes tvoj pisker poln hrane, že jutri pa bo prazen.

Kolumno pripravlja: ZSPM