Tudi letos je Zveza kmetic Slovenije pripravila slovesnost ob praznovanju svetovnega dneva kmetic, ki ga vsako leto obeležujemo 15. oktobra. Vrhunec prireditve je razglasitev kmetice leta. Letos je ta naziv prejela Marija Rožman iz Društva podeželskih žena Sveti Jurij ob Ščavnici. Reportaža s prireditve bo objavljena v naslednji številki Kmečkega glasa.
VIKTORIJA PAVLIČ
DOBRNEŽ, SLOVENSKE KONJICE
DRUŠTVO KMETIC ZARJA SLOVENSKE KONJICE – ZREČE
57-letna Viktorija je mladost preživela v številčni kmečki družini na Podobu pri Ločah. Že takrat je vzljubila delo na kmetiji. Končala je srednjo kmetijsko šolo v Šentjurju in se pri rosnih devetnajstih letih poročila na kmetijo Dacar na Dobrnež pri Slovenskih Konjicah. Tam je takoj poprijela za vsa kmečka in gospodinjska dela, saj je bila ženska roka še kako dobrodošla. Moževa mama je namreč zgodaj umrla in pustila očetu pet otrok. V starosti je za tasta skrbela Vikica.
Pavličeva kmetija je nižinska, usmerjena v živinorejo, prirejo mleka in vinogradništvo. Na kmetiji dela že 37 let, je kmečko zavarovana in solastnica kmetije. Obdelujejo 25 hektarjev in pol hektarja velik vinograd. Na kmetiji imajo 90 glav živine, od tega 30 molznic. Lani so dosegli rekordno prirejo mleka – 231.000 litrov.
Je ponosna mama treh otrok: Neže, Martina in Klare, in babica petim vnukom. Njena hči Neža je bila leta 2013 vinska kraljica Slovenije. Je aktivna članica Društva kmetic Zarja že mnogo let in sodeluje pri vseh aktivnostih. Zelo rada peče, hodi na razne delavnice in izobraževanja. Vsako leto sodeluje pri akciji Rdečega križa Drobtinica, kjer zbirajo sredstva za otroke. Skupaj z družino je prejemnica listine Ministrstva za obrambo za izjemen prispevek med osamosvojitveno vojno za Slovenijo, na kmetiji imajo tudi spominsko ploščo v zahvalo za podporo.
Vse življenje delu na kmetiji, kar jemlje kot poslanstvo in strast. Ponosna je na svoje dosežke in upa, da bo še naprej lahko prispevala k razvoju slovenskega kmetijstva. »V društvu jo cenimo in spoštujemo ter občudujemo njeno pozitivno energijo, zato jo podpiramo in predlagamo za kmetico leta,« so zapisale predlagateljice.
MARTINA PODRIČNIK
JAVORJE, ČRNA NA KOROŠKEM
DRUŠTVO KMETIC MEŽIŠKA DOLINA
62-letna Martina je žena, mati treh otrok in babica sedmim vnukom. Živi na visokogorski kmetiji z 58 hektarji kmetijskih površin, pri čemer je 10 hektarjev travnikov in pašnikov, preostalo pa gozd. Glavna dejavnost na kmetiji je vzreja krav dojilj in gospodarjenje z gozdom. Večino del na kmetiji opravi njen partner, pri večjih delih mu pomagata Martina in sin, ki je sicer zaposlen. Na kmetiji živijo tri generacije, poleg njiju še sin z ženo in tremi hčerkami. Ker je snaha iz Mehike, je to deželo obiskala tudi Martina in z veseljem sprejela njene družinske člane na domači kmetiji. Izmenjujejo si izkušnje, poglede na življenje, kulturo, predvsem pa kuhinjo. S snaho sta za članice društva pripravili tečaja o pripravi mehiških jedi.
Otroštvo in mladost je preživela na manjši kmetiji, kjer so ji vcepili temeljne človeške vrednote, predvsem pa delovne navade in sobivanje z naravo. Rada ima živali, delo na vrtu, skrb za cvetje in ročna dela na kmetiji. Ko je dobila mesto učiteljice v Javorju, se je priselila na moževo kmetijo. Ker sta takrat poleg partnerja kmetovala še njegova starša, je Martina lahko ostala v službi.
Društvu kmetic Mežiška dolina se je pridružila že ob ustanovitvi. Konec leta 1999 so na pobudo takratnega odbora članice ustanovile ženski pevski zbor Vesele kmetice, ki ga vodi Martina. Pevske vaje imajo na Prevaljah, ki so od njenega doma oddaljene 25 kilometrov. Nikoli ji ni odveč prevoziti toliko kilometrov ali svoj prosti čas in znanje deliti s kolegicami, s katerimi pojejo v zboru. Martina jih spodbuja k petju, zato Vesele kmetice veliko nastopajo, izdale so tudi nekaj zgoščenk s svojimi pesmimi. Predstavljajo se po šolah in vrtcih z ljudsko pesmijo in prikazi starih kmečkih običajev.
Martina se zelo rada udeležuje vseh vrst tečajev, pomaga pri postavitvi razstav in pripravi prireditev. Od leta 2017 je aktivna članica odbora društva, šest let je tudi tajnica. S svojim poklicnim znanjem z veseljem pomaga pri urejanju društvenega glasila, ki izide vsako leto. Lani je prevzela tudi odgovornost glavne urednice. Poleg petja je njena ljubezen pisanje. Piše kratke zgodbe o ženskah, tudi kmečkih. V samozaložbi je izdala svoj prvi roman Vijolična kačja pastirica.
Pet let je bila vodja podružnične OŠ Javorje. Leta 2005 je prejela Srebrni grb Občine Črna na Koroškem za udejstvovanje na kulturnem področju in za pomoč pri razvoju kraja. Že več kot 20 let poje v MePZ župnije Črna na Koroškem, kjer je zadnja leta tudi predsednica. Je članica Društva literatov Mežiške doline in Šaleškega literarnega društva. Svoje kratke zgodbe objavlja v zbornikih obeh društev, v zbornikih JSKD in v Slovenjegraških Odsevanjih. Za svoja dela je prejela tudi več nagrad. Najbolj ponosna je, da je že dvakrat osvojila prvo nagrado na dvojezičnem natečaju Koroška v besedi. S pesmimi in pisanjem svoje veselje do umetnosti predaja članicam društva.
FRANČIŠKA ROZMAN
SPODNJA BELA, PREDDVOR
DRUŠTVO KMEČKIH ŽENA KRANJ
Frančiška se je rodila pred 73 leti v vasi Zgornja Bela na kmetiji, kjer živi še danes. Pri dvanajstih letih je izgubila očeta, zato je morala že kot otrok prijeti za delo na kmetiji, ki je bilo takrat precej težje, kot je danes. Kmetijo je prevzela leta 1988. Že prej, leta 1976, se je poročila in z možem nadaljevala s kmetovanjem. Rodili so se jima trije otroci, sin je ostal na kmetiji.
Kmetija leži na nadmorski višini okoli 450 metrov na območju z omejenimi dejavniki za kmetovanje. Čeprav so v gorskem območju, so njihova zemljišča večinoma na ravnini. Lastnica in nosilka kmetije je še vedno Frančiška, ki je pred petimi leti ovdovela. Kmetija je živinorejska, usmerjena v prirejo mesa. Na kmetiji redijo okoli devet glav mlade govedi, štiri prašiče in 30 kokoši nesnic. Kmetijsko gospodarstvo obsega dobrih 12 hektarjev, obdelovalnih površin je slabih devet, preostalo pa gozd.
Frančiška je bila kmečko zavarovana in je že upokojena. Že več kot 30 let je aktivna članica Društva kmečkih žena Kranj in članica upravnega odbora. Sodeluje tudi na številnih drugih področjih. Že 20 let je amaterska igralka v KUD Matije Valjavca v Preddvoru, tako dolgo s prijateljico tudi nastopata po Sloveniji kot ljudski pevki in igralki v skečih, za kar sta dobili številna priznanja. Dejavna je tudi pri Rdečem križu. Tri mandate je bila tudi članica občinskega sveta Občine Preddvor.
»Frančiško poznamo kot skromno in delovno ter zmeraj veselo osebo, ki nikoli nikomur ne odreče pomoči. Z veseljem popestri občne zbore društva s svojimi skeči in petjem,« so jo v prijavi opisale predlagateljice.
IVANKA TERČIČ
JAZBINA, ŠMARJE PRI JELŠAH
DRUŠTVO KMETIC AJDA
55-letna Ivanka živi na rojstni kmetiji. Po osnovni šoli je ostala doma, saj se je oče poškodoval s traktorjem in ni mogel opravljati težjih del. Ta je prevzela Ivanka, delali sta še mama in mlajša sestra. Leta 1989 se je poročila s sosedovim Stankom, rodili so se jima hčerki Urška in Monika ter sin Rok. Podedovala sta kmetijo Ivankinih staršev, veliko 16 hektarjev, in jo z leti postopoma povečevala. Obdelujejo že 41 hektarjev. Zaradi povečanja obsega površin in proizvodnje sta morala posodobiti tudi kmetijske stroje. Leta 2007 sta zgradila nov sodoben hlev za plemenske svinje in odstavljene pujske. Nato sta zgradila še goveji hlev za goveje pitance, starega pa preuredila za prašiče pitance.
Na kmetiji imajo okoli 1000 prašičev, in sicer 60 do 65 plemenskih svinj, dva merjasca, ostalo so pitanci. V govejem hlevu je od 50 do 60 govejih pitancev. Opravljajo tudi več dopolnilnih dejavnosti. Kmetijo sta z možem pred tremi leti predala sinu Roku. Lani so zgradili in registrirali klavnico, razsek, predelavo mesa ter prodajo mesa na domu. Na družinski kmetiji živijo in delajo tri generacije, vsak je zadolžen za svoje delo. Poleg Ivanke so pokojninsko in invalidsko zavarovani tudi sin Rok, partnerka Rita in delavca.
Ivanka se je vedno želela dodatno izobraževati. Po osnovni šoli je šla v šiviljski tečaj in kuharski tečaj na gostinsko šolo v Celje. Ima certifikat za peko krušnih izdelkov v krušni peči. Rada sodeluje na raznih kulinaričnih tekmovanjih, razstavah in pogostitvah. Ima izpit za klavca, da lahko pomaga v domači klavnici, izpit za prevoz živih živali in kodo 96 za razvoz večje teže, izpit za veterinarskega pomočnika in osemenjevalni tečaj za plemenske svinje. To znanje uporablja v domačem hlevu. Veliko časa ji vzame administracija na kmetiji, rada ima urejeno domačijo in dvorišče, za kar so pred leti dobili srebrno priznanje.
Prizadeva si za ohranjanje starih kmečkih običajev, starih ljudskih pesmi in ročnih spretnosti, kar prenaša tudi na mlajši rod. Z družinskim pevskim zborom štirih generacij so nastopali na različnih lokalnih prireditvah in tekmovanjih, velikokrat sodelujejo pri dobrodelnih dogodkih.
Ivanka je aktivna članica Društva kmetic Ajda že 34 let, članica prašičerejskega društva, turističnega društva in strojnega krožka. Kljub delu je vedno dobre volje in najde tudi čas za oddih, druženje in vnuke.
SABINA ŽELEZNIK
ČEŠNJICE, LAZE V TUHINJU
DRUŠTVO PODEŽELSKIH ŽENA TUHINJSKE DOLINE
56-letna Sabina ni odraščala na kmetiji, temveč v hiši v vasi Gabrje pod Limbarsko goro. Po končani osnovni šoli se je zaposlila. Pri 25 letih se je poročila in se preselila k možu, ki je živel z mamo, v Češnjice v Tuhinjski dolini. Istega leta se jima je rodil sin Matevž, sedem let pozneje pa še hči Lucija. Oba sta se zaposlila, veliko pomagata tudi na kmetiji.
Sabina se je zaradi varstva otrok odločila pustiti službo in ostati doma. Leta 2005 se je kmečko zavarovala. Leta 2007 je v Naklem pridobila NPK za izdelavo kruha, potic, peciva in testenin na tradicionalen način. Pred tem se je udeležila več tečajev za peko drobnega peciva, potic in kruha. Naredila je tudi tečaj za predelavo mleka in mlečnih izdelkov. Ob prostem času veliko peče. Z možem sta zgradila novo hišo, v stari hiši pa Sabina še vedno peče kruh v krušni peči, iz domačih pridelkov pripravlja ozimnico, viške pa rada podeli z drugimi. Skrbela je tudi za taščo.
Martinova kmetija, kot se kmetiji reče po domače, je strma kmetija. Z možem sta obnovila hlev in postopoma dokupila kmetijske stroje, da sta si olajšala delo. Kmetija obsega 44 hektarjev gozda in 12 hektarjev obdelovalnih površin. Od leta 2001 so ekološka kmetija. Ukvarjajo se z rejo krav dojilj cikaste pasme, ki se čez leto pasejo na Menini planini, za zimo pa zanje pripravijo suho seno in silažne bale. V hlevu imajo tudi bikovske matere, s katerimi so sodelovali na razstavah. Na kmetiji se ukvarjajo z dopolnilno dejavnostjo posek in spravilo lesa ter izdelavo sekancev.
Sabina je članica Športnega društva Češnjice, od leta 1998 pa tudi članica Društva podeželskih žena Tuhinjske doline, v katerem je predsednica nadzornega odbora. Rada se udeležuje različnih tečajev, predavanj, sestankov in ekskurzij. Vselej z veseljem priskoči na pomoč in je aktivno vpeta v dogajanje v društvu in širše.
MARIJA ROŽMAN
TERBEGOVCI
DRUŠTVO PODEŽELSKIH ŽENA SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI
65-letna Marija vse življenje živi in dela na rojstni domačiji v Terbegovcih. Z bratom sta že v otroštvu pomagala staršem na govedorejsko-poljedelski kmetiji. Brat je kmalu odšel v tujino, Marija je ostala doma. Poprijela je za vsako delo – v hlevu in na polju. Traktor vozi že od konca osnovne šole in že v rani mladosti je z njim zorala vse domače njive, tudi tiste na nagnjenem terenu.
Po poroki so prišle k hiši še ene delovne roke moža Franca, kar je Marijo malce razbremenilo. Rodili so se jima trije otroci: Gregor, Ana in Peter. Starejši sin Gregor je leta 2011 prevzel kmetijo. Ves čas so kmetijo povečevali in posodabljali. Leta 2013 pa so začeli graditi sodoben hlev za 50 krav molznic, stare hleve pa preuredili za teleta in mlado živino. Na kmetiji imajo povprečno okoli 100 glav goveje živine. Obdelujejo dobrih 44 hektarjev kmetijskih površin na območju z omejenimi dejavniki, pri čemer je 30 hektarjev njiv, ostalo so travniki in manjši vinograd.
Marija je bila ves čas pokojninsko in invalidsko zavarovana iz kmetijske dejavnosti in je že osmo leto v zasluženem pokoju, še vedno pa je zelo aktivna na kmetiji. Zjutraj in zvečer molze, čez dan veliko postori v hlevu, na vrtu, v kuhinji. Na traktorju ni več pogosto, to delo so prevzeli moški.
V mladosti je bila Marija daleč naokoli znana kot dobra traktoristka in oračica, zato jo je tedanji kmetijski svetovalec Anton Slana prepričal, naj se udeleži občinskega tekmovanja v oranju. Marija je zmagala, nadaljevala na občinskem in regijskem tekmovanju ter se uvrstila tudi na republiško tekmovanje. Zmage na republiških tekmovanjih so jo popeljale na državna tekmovanja v oranju. Orala je skoraj v vseh republikah nekdanje skupne države. Sprva je tekmovala z navadnim plugom, pozneje pa so na pobudo kmetijske zadruge kupili tekmovalni plug. Največji uspeh je dosegla na državnem tekmovanju v Prištini, kjer je bila tretja med ženskami. Marija se še zdaj rada spominja tistega obdobja in krajev, ki jih je obiskala. Rada pove, da je včasih v oranju tekmovalo več žensk kot danes.
Marija ne tekmuje več v oranju, redno pa se udeležuje tekmovanja v spretnostni vožnji traktorja in enoosne prikolice, ki ga organizira Zveza kmetic Slovenije. Še posebej ji je ostalo v spominu leto 2009 in sodelovanje na svetovnem tekmovanju oračev v Tešanovcih, kjer je kljub močni nevihti zmagala v vožnji traktorja z enoosno prikolico.
Marija je dejavna v domačem gasilskem društvu, katerega članica je od takrat, ko je tekmovala v mladinski gasilski desetini. Tudi takrat je ekipo s traktorjem in prikolico vozila naokrog na tekmovanja. Večkrat je pomagala pri organizaciji različnih prireditev, pri gradnji gasilskega doma, velikokrat pa tudi s pogostitvijo. Njene kvasenice, meso iz tünke in še kaj so vedno teknili.
Marijo je za kmetico leta predlagalo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij ob Ščavnici, v katerega je včlanjena od začetka, torej več kot dvaintrideset let. Je zelo dejavna, saj je sodelovala na mnogih tekmovanjih: žetvi, kulinaričnih tekmovanjih, kmečkih igrah …, se udeleževala številnih izobraževanj, strokovnih ekskurzij, srečanj in prireditev, ki jih organizira društvo. Že več mandatov je članica upravnega odbora društva. »S srcem in dušo je predana kmetica, ki se vse življenje razdaja za svojo družino in kmetijo, vedno pa najde čas tudi za društvene aktivnosti,« so v prijavi zapisale predlagateljice.
