Podobo Spodnje Savinjske doline že stoletje in pol oblikuje in spreminja hmelj, ki je z vzponom pivovarstva postal iskana in dragocena surovina. Bolj je postajalo pivo priljubljeno, nagleje je hmelj pridobival ceno. Prišla pa so tudi grenka obdobja, ki so jih prebrodili le najboljši hmeljarji. Med njimi so tudi Marovtovi, po domače Frančakovi, iz Topovelj pri Braslovčah, na kmetiji uspešno gospodari že šesti rod.
Marovtovi: Vlado in Pavla, gospodar Domen z ženo Monjo ter njuni otroci: Minca, Maj in Mija
»Z nobeno drugo kmetijsko dejavnostjo se nekdaj v dolini ni dalo zaslužiti toliko kot s hmeljem. V starem hišnem koledarju smo prebrali naslednji zapis s konca 19. stoletja: ‘Letos smo pridelali 16 kg hmelja. Odličen pridelek, lahko bomo lepo živeli.’ To nakazuje, kako dragocen je bil tedaj hmelj za družino,« pripoveduje Vlado Marovt, oče sedanjega gospodarja Domna. »Hmelj je bil drag kot žafran, zato je bil izkupiček dobre letine za družino pravcato bogastvo, ki so ga lahko porabili za nakup obleke, čevljev, še bolj pa za nakup strojev in zemlje,« pristavi Domen Marovt.
Ker je posel s hmeljem hitro zacvetel in močno pripomogel k hitrejšemu razvoju celotne doline, so mu rekli kar zeleno zlato. »Takrat je imel hmelj upravičeno to ime,« skoraj sočasno odgovorita oče in sin. Zdaj pa imajo tudi hmeljarji grenke preizkušnje. »Ne bomo rekli, da imamo težave, ampak izzive. Usodo hmeljarjev krojita vreme in trg, saj nam tehnološkega znanja in vrhunskega sadilnega materiala ne manjka,« iskreno pove Domen, ki je s hmeljarstvom odraščal, kot predsednik strokovnega odbora za hmeljarstvo pri KGZS pa pozna tudi vse dobre in slabe plati te panoge.
Vlado Marovt: »Moji predniki so začeli z nekaj ari in nekaj hmeljevkami. Tri lopate globoko so morali prekopati njivo, preden so tam nasadili hmelj. Do leta 1911 je imela družina že med 20 in 25 ari hmeljišča, hmelj pa so sušili na lesah na kozolcu. Podstreho na kozolcu so obili z deskami, ki so hmelj varovale pred vročino, vlago in dežjem, prostor pa so primerno zatemnili. Ko je postal kozolec premajhen za vedno več pridelka, so zgradili prvo sušilnico. Velika je bila štiri kvadratne metre.«
OD POL HEKTARJA DO PETNAJSTIH
Generacijski preobrat se je pri Marovtovih zgodil leta 2005. »Ko je Domen dopolnil 30 let, me je k upokojitvi spodbudil ukrep zgodnjega upokojevanja, sinu pa sem skupaj s kmetijo predal tudi odgovornost do vsega, kar sva ustvarila z ženo Pavlo in mojimi predniki,« svojo odločitev o predaji kmetije opiše oče. »Vem, da mladost hitro mine in z leti pojenja vnema mladega človeka, zato moramo starejši to odločitev sprejeti pravi čas – takrat, ko nasledniku še sežeš v roko s toplo dlanjo,« na kratko pove oče.
Tako kot se v kuhinji za štedilnikom ne moreta sukati dve gospodinji, ima tudi kmetija lahko samo enega gospodarja. Domnu ni bilo lahko stopiti v očetove čevlje, saj je oče močno zaznamoval razvoj njihove kmetije in panoge, a je s svojimi koraki upravičil njegovo zaupanje. Čeprav je še dolgo vztrajal in hodil v službo, je s povečevanjem hmeljišč prišel do točke, ko ni imel več dovolj časa za oboje: »Moji delovniki so bili na vrhuncu hmeljarske sezone dolgi tudi po 16 ur in več, prišle so noči, ko nisem niti legel v posteljo. Takega ritma ne vzdržiš dolgo.«
Delo v hmeljišču so si sicer močno olajšali s traktorjem ter obiralnim in drugimi stroji, a so še vedno dela, pri katerih brez rok ne gre. Dela pa je več tudi zato, ker so povečali hmeljišča: »S pol hektarja na pet hektarjev se je kmetija povečala v 120 letih, v zadnjih petnajstih letih pa smo dokupili toliko zemlje, da obdelujemo že 15 hektarjev. Pa ne zato, ker tako radi garamo, ampak predvsem zaradi ekonomičnosti; le tako lahko izkoristimo stroje in imam lahko delovno mesto kar na kmetiji,« pojasnjuje Domen.
Hmelj raste na devetih parcelah, Marovtovi pa so zasadili le tradicionalne slovenske sorte, vzgojene na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu. »Inštitut smo ustanovili hmeljarji, na kar smo nadvse ponosni. Še vedno rečemo, da je to »naš« inštitut, deloma ga še vedno financiramo: od vsakega kilograma hmelja plačamo prispevek za žlahtnjenje in raziskave, zato je hmeljarstvo edina kmetijska panoga, ki neposredno vlaga v svoj razvoj in napredek,« je ponosen Vlado.
»Največji delež smo odmerili sorti aurora, ki prekriva devet hektarjev, tri hektarje je celeie, dva pa savinjskega goldinga, slednji je najbolje prilagojen našim podnebnim in rastnim razmeram. Vse tri sorte so si utrle pot na svetovni trg, pivovarji jih imajo radi zaradi aromatičnosti in grenčine,« našteva in opisuje Domen med sprehodom po najbližjem nasadu. Konec maja se hmelj že vztrajno vzpenja proti vrhu, če bo prišel do vrha, kjer je največ pridelka, pa je odvisno predvsem od vremena.
Domen Marovt: »Tudi zemlja v Spodnji Savinjski dolini dosega vrednost zlata. Še pred nekaj leti so bile cene zmerne. Lani, ko so začeli odkupovati zemljo za gradnjo avtoceste in je država radodarno ponudila 12 evrov na m2, želijo enako plačilo za zemljo tudi od nas, kmetov.«
V SVETOVNEM VRHU
Nekdaj so s hmeljem trgovali Judje. V vsakem kraju sta bila dva ali trije, ki so se za odkupno ceno pogajali s hmeljarji. Če so bili ti trmasti in niso želeli prodati takoj, se je kdaj tudi zgodilo, da je cena tako drastično padla, da je kmetija obubožala, če ni imela drugega vira prihodka. Danes so razmerja na trgu drugačna, a največjo moč imajo še vedno kupci: »Hmeljarji imamo povečini sklenjene dolgoročne pogodbe z odkupovalci za vsaj tri četrtine pridelka, saj bi bilo tveganje za prodajo na prostem trgu za nas preveliko.«
Savinjski golding je bil prvi, ki si je s svojo aromatičnostjo utrl pot v pivovarne po svetu, Slovenijo pa postavil na peto mesto po pridelavi hmelja. »V samem vrhu ostajamo tudi zaradi zanesljivosti in izpolnjevanja pogodb, dosti vlagamo v kakovost pridelka in zadnja desetletja v namakalni sistem, saj se na prodnatih tleh, kot so naša, v sušnih letih pridelek ne samo prepolovi, ampak ga lahko ostane le od 10 do 20 odsotkov. Vodo črpamo iz Žovneškega jezera v Podvrhu, ki meri slabih 50 hektarjev in je bilo narejeno za namakanje kmetijskih površin,« pove Domen in poudari, da so z namakanjem za tretjino zboljšali stabilnost pridelka, kar je v letih ekstremnih vremenskih razmer še kako dragoceno.
Zadnji zares izvrsten letnik hmelja je dalo leto 2018, vsa naslednja leta pa so ujme oklestile optimalno količino pridelka: ekstremna suša, moča, ko voda stoji na zemlji in je s traktorjem nemogoče zapeljati v hmeljišče, pa majska pozeba leta 2019, kakršne v Spodnji Savinjski dolini ne pomnijo. »To so vremenski dogodki, ki jih ni mogoče napovedati, svoj davek sta terjali še Rusija in Ukrajina. Vsakršna kriza pa je bila vedno priročen izgovor za nižje odkupne cene. Se pa novi trgi hmelju odpirajo predvsem na vzhodu: na Kitajskem, Japonskem, v Vietnamu, Koreji … To so zahtevni kupci, ki imajo še strožje zahteve o uporabi fitofarmacevtskih sredstev, kot nam jih nalaga evropska zakonodaja,« pove Domen.
ZNIŽATI STROŠKE, IZBOLJŠATI KAKOVOST
Hmeljarji so lahko vzor tudi drugim kmetijskim panogam, saj so že zelo kmalu prepoznali, kako pomembno je povezovanje. »Sto dvajset hmeljarjev obdeluje 1635 hektarjev, in če želimo, da nas bodo slišali, morda celo uslišali, nam tarnanje ne bo pomagalo. Zato se trudimo poenotiti svoje predloge in biti konstruktiven sogovornik pri odločevalcih,« je jasen naš sogovornik. »Naši predlogi so vedno utemeljeni in strokovno podkrepljeni, znotraj panoge pa vedno usklajeni z inštitutom, kmetijsko svetovalno službo in zbornico. Vseeno pogosto naletimo na gluha ušesa pri uradnikih, ki o naši usodi odločajo iz pisarn, zato je mnogo pogojev neživljenjskih,« meni Marovt in pristavi: »Smo pa Savinjčani vztrajni, zato nismo in ne bomo odnehali zlepa.«
Marovtovi so zadnje desetletje vse napore usmerili v povečanje površin, zdaj pa se bodo posvetili izboljšanju kakovosti pridelka in zniževanju stroškov, saj odkupna cena ne sledi vsem podražitvam. Vsakih 10 do 20 let je treba obnoviti tudi hmeljišče, kar ni le velik finančni zalogaj, temveč tudi garaško delo: iz zemlje je treba s posebnimi plugi skopati velike štore, pri čemer brez strojev in najete delovne sile ne gre, prav tako rabijo pomoč pri napornih spomladanskih opravilih – vezanju vrvic in navijanju hmelja. »Na enem hektarju je okoli 3500 rastlin, k vsaki se je treba ‘prikloniti’ in jo zavezati. Delamo po deset ur na dan in več v soncu ali dežju,« brez olepšav pove Domen.
Za obiranje hmelja pa je še vedno pri hiši dovolj pridnih rok. Takrat delajo vsi domači, od najmlajšega do najstarejšega: Domnova starša, njegova žena Monja in njuni odrasli otroci: Maj, po izobrazbi strojnik in očetova desna roka, najstarejša Minca, učiteljica, ter Mija, medicinska sestra.
STAREŠINA IN PRINCESA
Avgust, ki hmelj da ali pa ga vzame, je še vedno poseben mesec za hmeljarje. Sredi meseca bo tradicionalni izbor hmeljarskega starešine in hmeljarske princese, kmalu za tem v hmeljiščih zabrnijo stroji. »In glej ga zlomka – vso zimo se stroji ne kvarijo, ko pa jih najbolj potrebuješ, bo zagotovo kaj zahrumelo,« se pošali Vlado, ki je vesel, da je družina složna in da vsi delajo vse. Ponosno pove, da je bil tudi sam hmeljarski starešina, še preden je srečal abrahama, in da se mu je lani izpolnila dolgoletna želja: da bi bila pri Marovtovih doma tudi hmeljarska princesa. Ta naziv nosi gospodarjeva najstarejša hči Minca, ki pravi, da je zdaj še ponosnejša na svoje korenine.
Spoštovanje vsega, kar so ustvarili predniki, pa je nekaj, kar moramo iskreno ceniti, globoko spoštovati in se močno truditi, da bi bili tudi oni ponosni na delo svojih zanamcev. »To je tisto, česar se morajo zavedati mladi, da bodo slovenske kmetije še naprej ohranjale družinsko tradicijo in bodo mladi razumeli, zakaj na koncu leta ne smejo pretehtati številke. Uspešnost kmetije se ne meri le v denarju, temveč tudi v slogi v družini, sodelovanju v lokalnem okolju, veselju do dela ter ohranjanju stika z zemljo,« pravi Domen. Njegov pogled na prihodnost pa dopolni še oče, ki se mu utrnejo pomenljive besede Antona Trstenjaka. Ta je pred mnogimi leti rekel: Ljudje ne smejo izgubiti stika s stvarnostjo, s čimer je želel povedati, da ne smejo izgubiti stika z zemljo. Marovtovi se tega srčno zavedajo.
