Fri, 1. Sep 2023 at 08:24
725 ogledov
Za mlade prevzemnike dobrih 12 milijonov
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je objavilo težko pričakovani javni razpis za medgeneracijski prenos kmetije. To je že tretje programsko obdobje Skupne kmetijske politike, v katerem je pomladitev gospodarjev kmetij ena od prednostnih nalog kmetijske politike. »Pomladitev« naj bi pospešilo 66 milijonov evrov, ki jih bodo med mlade kmete razdelili do leta 2027. Za prvi javni razpis za intervencijo IRP24 – Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov so na MKGP odmerili 12 milijonov evrov. Vlogo je mogoče oddati od 29. avgusta do 21. septembra.Slovenija je že vrsto let pri repu držav z neugodno povprečno starostjo gospodarjev kmetij. Ta se ne niža, temveč se je v zadnjih letih celo nekoliko zvišala in je trenutno 57 let, zato je podpora za mlade prevzemnike nujna za pospešitev generacijskega preobrata. »Pomembno je, da mladi kmetje prevzamejo kmetijo v upravljanje, ko imajo še dovolj zagona za delo, torej na vrhuncu delovne moči. Zakaj rabimo več mladih v kmetijstvu? Ker so bolj inovativni, hitreje sledijo tehnološkim spremembam in izboljšavam, kmetije vodijo ekonomsko učinkoviteje, kar je pomembno za ohranjanje konkurenčnosti in boljšo samooskrbo. Marsikatero kmetijo gospodar preda nasledniku prej prav zaradi nepovratnih sredstev. Glede na nepredvidljive razmere v kmetijstvu, nihanja odkupnih cen in nenehne draginje repromateriala pa finančna podpora ustvarja tudi spodbudno okolje za prevzemnike,« je prepričan Jože Očko s KGZS, s katerim smo se pogovarjali o pogojih novega razpisa za mlade kmete. KGZS je namreč skupaj s preostalimi nevladnimi organizacijami sodelovala pri sprejemanju razpisnih pogojev in dosegla kar nekaj izboljšav od prvoto predlaganih. Očko ocenjuje, da je tokratni razpis za mlade kmete celo malenkost ugodnejši, kot je bil prejšnji.VIŠJA PODPORA ZA PROFESIONALNE KMETEMinistrstvo je razpisalo 12.162.120 evrov nepovratnih sredstev, ki so porazdeljeni v dva sklopa. Za prvi sklop je odmerjenih 8.289.600 evrov, za drugi sklop pa 3.872.520 evrov. »Bistvena razlika med prvim in drugim sklopom je v tem, kako je vlagatelj pokojninsko in invalidsko zavarovan. Če je mladi kmet vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, torej je kmečki zavarovanec, kandidira za prvi sklop. Vsi preostali pa za drugi sklop,« pojasnjuje naš sogovornik.Podpora se dodeli kot pavšalni znesek, izplačan pa bo v dveh obrokih. Osnova za prvi sklop je 40.000 evrov, za drugi sklop pa 18.600 evrov. Znesek pri obeh sklopih se lahko poveča za 5000 evrov, če je vlagatelj ustrezno poklicno usposobljen, in še za 3000 evrov, če že vodi knjigovodstvo po slovenskih računovodskih standardih. Ta znesek se poveča še za 20 %, če ima vlagatelj ob oddaji vloge najmanj 80 % zemljišč v ekološki kontroli.Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja prispeva dobro tretjino, preostali delež sredstev gre iz proračuna Republike Slovenije.»Čeprav izkušnje prejšnjih razpisov kažejo, da je zanimanje večje za prvi sklop, pa ne smemo zanemariti niti drugega sklopa, saj so to pretežno mladi prevzemniki z manjših kmetij, ki jim osnovna kmetijska dejavnost ne omogoča preživetja, zato so zaposleni drugje, so pa pomembni za dvig samooskrbe in ohranjanje krajine,« poudarja Jože Očko.Na javni razpis za intervencijo Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov lahko kandidirajo fizične osebe, samostojni podjetniki, ki imajo registrirane izključno kmetijske dejavnosti, ali enoosebne gospodarske družbe (d. o. o.).NOSILEC KMETIJE JE LAHKO NAJVEČ PET LETMladi kmet mora ob oddaji vloge izpolnjevati več splošnih pogojev o starosti, izobrazbi in obdobju nosilstva kmetijskega gospodarstva. Starostna omejitev ostaja od 18 do 40 let, vlagatelj mora imeti primerno izobrazbo, in sicer: o kmetijstvu ali s kmetijstvom povezanimi dejavnostmi, kot so živilskopredelovalna, lesarska, veterinarska, naravovarstvena ali gozdarska dejavnost (najmanj nižja poklicna izobrazba) ali izobrazbo nekmetijske smeri (najmanj 3. stopnje) in pridobljen certifikat nacionalne poklicne kvalifikacije s področja kmetijstva in sorodnih dejavnosti.Pomembna izboljšava v primerjavi s prejšnjim programskim obdobjem je daljša časovna omejitev nosilstva kmetijskega gospodarstva. »Zavzemali smo se za popolno odpravo te omejitve, a smo na koncu sprejeli kompromis in zgornjo mejo petih let. Mladi kmet na dan oddaje vloge ne sme biti več kot pet let vpisan v register kmetijskih gospodarstev kot nosilec kmetije; upošteva se datum vpisa v zemljiško knjigo. Enako velja tudi za samostojne podjetnike, ki ne smejo biti več kot pet let vpisani v poslovni register, d. o. o. pa v sodni register. To je pomembna izboljšava, saj je bil pri prejšnjih javnih razpisih mladi prevzemnik lahko nosilec kmetije le dve leti,« spomni Očko.Medgeneracijski prevzem se dokazuje z izročilno pogodbo, darilno pogodbo, pogodbo o preužitku, s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju v primeru smrti prenosnika, ki se ji priloži izpis iz registra umrlih. Mladi kmet ne sme biti lastnik kmetijskega gospodarstva dlje kot pet let. Prenosnik lahko zadrži 0,5 hektarja, vključno z objekti na tej površini, razen objekta za rejo živali. Če vlagatelj kupi kmetijsko gospodarstvo, to dokaže s kupoprodajno pogodbo, ki jo priloži k vlogi.NOV VSTOPNI PRAG: MINIMALNI STANDARDNI PRIHODEKSpremenil se je tudi spodnji vstopni prag. Namesto šestih hektarjev pri merljivih kmetijskih površin iz prejšnjega programskega obdobja mora mladi kmet zdaj doseči minimalni standardni prihodek iz kmetijske dejavnosti, ki je 12.000 evrov v koledarskem letu pred objavo razpisa. Ta je razviden iz RKG. Za gorske kmetije na nadmorski višini vsaj 700 metrov in z več kot polovico zemljišč v naklonu nad 35 % je vstopni prag še malenkost nižji, in sicer 10.000 evrov standardnega prihodka. Čebelarje omejuje število čebeljih družin: imeti jih morajo najmanj 100 in največ 240.»Določena je tudi zgornja meja standardnega prihodka, ki se ocenjuje na podlagi podatkov iz RKG. MKGP je prvotno predlagalo zgornjo mejo 165.000 evrov, ki pa je bila dosti prenizka. Metodološki izračuni so namreč pokazali, da bi pri tej omejitvi izpadle že kmetije s 40 glavami živine in 50 hektarji površin. To se nam je zdelo nedopustno, saj podpore ne bi mogle prejeti naše najbolj vitalne kmetije, ki so pomembne za prehransko varnost in dvig samooskrbe v Sloveniji. Tako smo utemeljili dvig zgornje meje na 330.000 evrov,« pojasnjuje Očko. Zbirna vloga mora biti za kmetijsko gospodarstvo vložena v letu objave razpisa in leto prej; tudi pri čebelarjih.POSLOVNI NAČRT IN OBVEZNOSTIOb oddaji vloge mora mladi kmet priložiti tudi poslovni načrt kmetije, v katerem opiše trenutno stanje in razvojne cilje ter načrt, kako jih namerava doseči. Če namerava nepovratna sredstva nameniti naložbam, mora pridobiti vsa pravnomočna dovoljenja in soglasja. Če gre za novogradnjo, rabi gradbeno dovoljenje na svoje ime. Če je le solastnik nepremičnine, kjer se bo izvajala naložba, rabi tudi soglasje solastnikov. Naložbo mora mladi kmet tudi ekonomsko opravičiti. Razvojih ciljev je več, enega mora izpolniti v devetih mesecih od datuma izdaje.»Med obveznostmi, ki jih mora mladi kmet izpolniti, je tudi vodenje knjigovodstva na njegovo ime ali vodenje knjigovodstva z metodologijo FADN najpozneje v devetih mesecih od datume izdaje odločbe o pravici do nepovratnih sredstev,« poudari Očko. Knjigovodstvo mora voditi še najmanj dve obračunski leti od datuma izdaje odločbe o pravici do sredstev in do 15. aprila tekočega leta predložiti dokaz o poslovnem uspehu oz. obračun dohodnine od dohodka iz dejavnosti ali standardno obdelane podatke na AKTRP oz. MKGP.MERILA ZA OCENJEVANJE VLOGVse vloge bodo točkovali na podlagi več meril. Pri socialnoekonomskem vidiku se upoštevajo: starost, spol in izobrazba vlagatelja ter načrtovan prispevek k varstvu okolja in trajnosti, standardni prihodek, preusmeritev ali povečanje pridelave v trajne nasade in področja z nižjo stopnjo samooskrbe (ti so navedeni v javnem razpisu), (načrtovana) vključitev v shemo kakovosti hrane in v neobvezno izobraževanje.Točke pa prinese vlagatelju tudi geografski vidik, in sicer: naklon kmetijskih zemljišč v uporabi, gostota poseljenosti in delež nosilcev kmetijskih gospodarstev, starih več kot 55 let, v občini, v kateri se nahaja kmetija, ter lega občine v obmejnem problemskem območju.Mladi kmet prejema tudi podpore na prvem stebru – v obliki INP09 – Do polnilne dohodkovne podpore za mlade kmete, in v drugem stebru v obliki IRP24 – Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov ter v okviru horizontalnega cilja AKIS – preno sa znanja, kjer je posebno področje izobraževanja, namenjeno prav mladim kmetom.DENARJA BO PRVIČ DOVOLJ»Najnižji vstopni prag, ki ga mora doseči mladi kmet, je zbrati vsaj 20 % od vseh možnih točk. Med temi vlogami bodo izbrane tiste, ki dosežejo višje število točk, do porabe sredstev,« pojasnjuje Jože Očko. Glede na izkušnje prejšnjih dveh programskih obdobij Očko ocenjuje, da bo sredstev na prvem javnem razpisu dovolj. »Največ zanimanja med mladimi prevzemniki je vedno pri drugem in tretjem razpisu, ko so pogoji razpisa že znani in jasni. Smo pa na MKGP že podali pobudo, naj bosta naslednja dva razpisa finančno močnejša, da se ne bi ponovila zgodba z grenkim priokusom izpred nekaj let, ko je bilo prosilcev za nepovratna sredstva več kot razpisanih sredstev,« spomni Očko.Mladi kmetje lahko pričakujejo razpis vsako leto do konca tega programskega obdobja. »Razpisi za mlade kmete bodo objavljeni predvidoma v drugi polovici leta, saj je eden od pogojev razpisa oddana zbirna vloga za tekoče leto. Ker se kampanja konča v začetku junija, tudi razpisa za mlade kmete ne moremo pričakovati prej. Časa, da si mladi kmetje pripravijo vse potrebne dokumente, imajo zato dovolj,« meni Očko. Hkrati vabi vse zainteresirane, da se udeležijo predstavitve intervencij za mlade kmete, ki jih bodo pripravili po vseh kmetijsko-gozdarskih zavodih po Sloveniji v naslednjih tednih. Pri pripravi vloge pa tudi tokrat mladi kmetje lahko računajo na pomoč kmetijskih svetovalcev.PO PREMORU SPET PODPORA PRENOSNIKUNa KGZS pozdravljajo tudi vrnitev podpore za prenosnika, ki je sicer zasnovana nekoliko drugače kot med leti 2007 in 2014, v prejšnjem programskem obdobju pa tovrstne podpore za prenosnika sploh ni bilo. Namen intervencije Medgeneracijski prenos znanja je podpora prenosniku, ki prevzemniku preda svoje znanje in izkušnje, pridobljene z dolgoletnim opravljanjem kmetijske dejavnosti.»Do podpore so upravičeni tisti prenosniki, ki so bili v zadnjih dvajsetih letih vsaj 10 let nosilci kmetijskega gospodarstva, ni pa pogoj, da je to zaporednih ali zadnjih 10 let. Vlagatelj je pred prenosom kmetije moral petkrat oddati zbirno vlogo za isto kmetijo. Pogoj, ki ga morajo izpolnjevati, je tudi ta, da so bili vsaj sedem let vključeni v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti, a ne več kot pred dvajsetimi leti. Vlogo lahko oddajo tudi upokojenci, če izpolnjujejo prej omenjena pogoja. Do te podpore pa žal niso upravičeni tisti, ki niso zavarovani iz kmetijske dejavnosti,« pojasnjuje Očko. Pri točkovanju vloge se bodo upoštevale še starost prenosnika, lokacija kmetije ter kakovost načrtovanega prenosa znanja in izkušenj. Prenosnik prejme podporo za prenos znanja na mladega prevzemnika, in sicer 3600 evrov na leto za obdobje treh let, skupaj 10.800 evrov.Vlogo na javni razpis lahko oddate do vključno 21. 9. 2023 do 14. ure. Je pa Jože Očko iz KGZS potrdil, da z MKGP že potekajo pogovori o podaljšanju razpisnega roka.Prenosnik prejme podporo za prenos znanja na mladega prevzemnika, in sicer 3600 evrov na leto za obdobje treh let. To skupaj znese 10.800 evrov.
Thu, 31. Aug 2023 at 09:50
1428 ogledov
Predstavljamo kandidatke za Mlado kmetico leta 2023
VALERIJA VEZONIKKmetija Vezonik, po domače Helbin, Remšnik, Radlje ob DraviVelikost kmetije: 40 hektarjevUsmeritev kmetije: reja krav molznic in prireja mlekaS Koroške prihaja 31-letna kandidatka Valerija Vezonik, ki skupaj z možem Davidom nadaljuje s kmetovanjem na družinski kmetiji. »Odraščala sem na gorski kmetiji v Remšniku na 680 metrih nadmorske višine, kjer je moj dedek imel tri krave molznice, nato sta kmetijo prevzela v upravljanje moja starša. Močno sta povečala stalež živali in začela s posodabljanjem kmetije,« uvodoma predstavi kmetijo mlada prevzemnica. Iskreno pove, da v mladosti ni razmišljala, da bo prav ona ostala na kmetiji, saj je med tremi sestrami najmlajša. »Po končani gimnaziji sem razmišljala o študiju veterine, saj me je od nekdaj zanimala, izbrala pa sem študij kmetijstva na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru. Študij sem tudi uspešno končala,« na kratko strne svojo izobraževalno pot.Čeprav se je mlada diplomantka nameravala zaposliti, pa jo je k odločitvi, da si delovno mesto ustvari na kmetiji, spodbudil mož. »Davida kmetovanje zelo veseli. Čeprav ni odraščal na kmetiji, je kot mlad fant večkrat pomagal na sosednji kmetiji,« ga pohvali Valerija, ki ji je mož močna opora in podpora. Kmetijo sta prevzela leta 2017 in od takrat so vse odločitve o nadaljnjem razvoju skupne. »Zelo dobro se razumeva in dopolnjujeva pri delu, zato temeljito razmisliva, s čim se bova ukvarjala. Stalež živali sva v teh letih že skoraj podvojila, trenutno se okoli kmetije pase 27 krav molznic in 16 plemenskih telic. Imamo 40 hektarjev lastnih površin, pri čemer jih 15 hektarjev prekrivajo travniki, 25 pa gozd. Res da vse niso v celku, kot je značilno za koroške kmetije, ampak so razpršene tri kilometre okoli kmetije, pa je glavnina posesti v zaokroženi celoti. Najetih površin imamo 12 hektarjev,« opiše Valerija. Pri delu mladima gospodarjema pomagata Valerijina starša, mama jo razbremeni pri gospodinjskih delih, oče pa poskrbi za teleta. »Molža in obdelovanje kmetijskih površin ter vsa zahtevnejša dela pa so najina skrb,« pove Valerija, ki je tudi spretna traktoristka.Pomemben in pogumen korak sta storila lani, ko sta se odločila za dopolnilno dejavnost predelave mleka. »Po temeljitem pregledu ekonomskega stanja kmetije in nenehnih podražitvah repromateriala in krmil ter padcu odkupnih cen mleka sva morala resno razmisliti, kako naprej. Možnosti sta bili dve: najti službo ali dodatni vir dohodka na kmetiji. Lahko rečem, da sva se s predelavo odločila pravilno.« Prostor, ki ga je Valerijin oče namenil predelavi mesa, sta preuredila v sirarno in v njem je zdaj 200-litrski kotel za predelavo mleka. Po enem letu pa Valerija prizna, da jo delo v sirarni veseli bolj, kot si je sploh mislila. »Mleko je živa surovina, iz katere je možno izvabiti nešteto kombinacij, okusov in izdelkov. Veliko sem se naučila na tečaju, znanje pa nadgrajujem kar v domači sirarni pri delu. Izdelujem jogurte, mlade sire, skuto in maslo. Največ mleka predelam v jogurte: tekoče, grški tip in podložene s sadjem. Ker imamo doma dosti sadja, ne kupujem sadnih podlag zanje, ampak jih pripravim sama. Sadje, ki ga sami nimamo, pa odkupimo na drugih kmetijah.« Valerija ponosno pove, da je za jogurt, podložen z borovnicami, že na prvem ocenjevanju Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju prejela zlato priznanje, zlat je bil tudi njen mladi sir za žar z zelišči. Njen najbolj domiseln izdelek pa so skutne bombice: iz skute oblikuje kroglice, vsako povalja v zeliščih, nato pa vloži v olje. »So okusne in lepe na pogled, izvrstno se ujamejo z raznovrstnimi mesnimi narezki,« navdušeno pove Valerija, ki nenehno išče zamisli, kaj vse bi še lahko ustvarila ob sirarskem kotlu. Njihovi izdelki so na voljo v dveh manjših zadružnih trgovinah v Vuhredu in Ožbaltu ter v jogurtomatu, ki so ga postavili v Radljah ob Dravi. Svojo ponudbo predstavljajo tudi na priložnostnih občinskih sejmih in prazničnem sejmu ob koncu leta. Z večanjem povpraševanja pa si želi povečevati tudi delež predelanega mleka, viške pa bodo še naprej oddajali mlekarni.Svoje sirarsko znanje želi Valerija izpopolniti še v tujini, da bo ponudbo nadgradila z zorjenimi siri. »Sem članica Združenja kmečkih sirarjev Slovenije, ki prireja tovrstna izobraževanja, zelo rada bi se udeležila kakšnega,« pove o kratkoročnih načrtih, dolgoročno pa si oba z možem želita sodobnejši goveji hlev, da bi iz vezane reje prešli na prosto rejo.Prosti čas, kolikor ji ga ostane, pa je seveda namenjen družini in otrokoma: petletnemu sinu in dve leti mlajši hčerki. Rada peče in ureja cvetje okoli domačije. Čeprav je močno vpeta v delo na kmetiji, pa ji ni žal, da je izbrala poklic kmetice. »Naporno je v službi in na kmetiji, a če delaš z veseljem, je življenje na kmetiji lepo. Veliko veselja do dela mi dajejo tudi zadovoljne stranke, ki se rade vračajo po naše izdelke. Takrat vem, da delamo dobro,« pravi.Za sodelovanje na tekmovanju so jo podprli domači in članice Društva kmetic Dravska dolina, ki se jim je pridružila lani. »Trenutno sem le članica, ko bosta otroka malce starejša, pa se bom tudi aktivneje vključila v društvene dejavnosti,« obljublja. Ker ima rada izzive v življenju, s prijavo ni oklevala, pričakuje pa predvsem prijetno druženje, nova poznanstva in novo izkušnjo. »Ne glede na razplet ne bom razočarana. Potrudila pa se bom po svojih najboljših močeh,« konča naš pogovor.EVA VREVC JENKOKmetija Pr’ Matevž, Reteče pri Škofji LokiVelikost kmetije: 55 hektarjevUsmeritev kmetije: reja krav molznic in predelava mlekaEva je kandidatka, ki zastopa Gorenjsko, na tekmovanje za naziv mlade kmetice leta pa jo je prijavilo Društvo podeželskih žena Lubnik.Simpatična in zgovorna Eva pravi, da je prišla za »ta mlado« na kmetijo Pr’ Matevž, ki se nahaja v Retečah pri Škofji Loki. »Odraščala sem dokaj blizu, v Tacnu pod Šmarno goro, kjer se še vedno počutim ‘domačo’. Doma sicer nismo imeli kmetije, sem pa večino poletij v mladosti preživela pri starih starših, ki sta imela konje. Že takrat sem uživala v naravi,« pripoveduje.Čeprav je izbrala študij, ki ni povezan s kmetijstvom – Eva je namreč mlada zdravnica, šolanje je končala tik pred rojstvom zdaj enoletne hčerke Mojce –, je že med študijem aktivno sodelovala na kmetiji, bodisi v hlevu, na travnikih bodisi pri predelavi mleka. »Predelava mleka je moja glavna naloga, saj vodim procese in organizacijo dela v naši sirarni. V povprečju molzemo 60 krav. Obdelujemo 40 hektarjev travnikov in njiv, 15 hektarjev je gozda. V preteklosti so bile glavne dejavnosti na kmetiji tri: prireja mleka in mesa ter pridelava krompirja. Ko pa so leta 2011 začeli z gradnjo novega hleva, je glavna dejavnost kmetije postala prireja mleka. Pred štirimi leti sva se z možem Matevžem lotila še dopolnilne dejavnosti – predelave mleka v mlečne izdelke,« na kratko predstavi razvoj kmetije naša sogovornica.Predelave mleka sta se lotila z izdelkom, ki ga imata rada, a ga nista našla na drugih kmetijah. »Začela sva z mocarelo, ki je na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju že prvo leto prejela zlato priznanje. Po njej smo tudi najbolj prepoznavni, priljubljene so tudi naše sadne skute Frutka ter vedno bolj priljubljena burata, izdelujemo pa tudi druge mlečne izdelke. Naj omenim, da vse izdelke že od začetka polnimo v povratno stekleno embalažo, saj kljub konvencionalni reji želimo doprinesti k ohranitvi narave,« strne Eva. Izdelke prodajata v domači trgovinici, lokalnih zadružnih trgovinah in izbranih manjših prodajalnah.Ob vseh opravilih na kmetiji in v družini Evi ostane bolj malo prostega časa. Kadar pa ji čas dopušča, najraje hodi v hribe. Lepoto gora je odkrila že v mladosti, saj so planinarili že skupaj s starši. »Takrat je bilo to malce manj prostovoljno,« hudomušno prizna Eva, ki pa si ljubezen do hribov deli z možem, zato po navadi vse proste dni preživita pri odkrivanju naših prelepih gora. Te dni pa se pripravlja tudi na tekmovanje, na katerega se je prijavila na pobudo tašče. »Tašča je bolj kot jaz prepričana, da mi lahko uspe. Malo za hec, malo za res. Sicer pa sem se za sodelovanje odločila predvsem zato, da pokažem, da tudi tisti, ki nimamo kmetijske izobrazbe, lahko pridobimo potrebna znanja za kmetovanje. Z voljo do dela in iznajdljivostjo je vse mogoče,« konča pogovor simpatična Eva.KARMEN ČARMANVajsova domačija, Dolenje Radulje, BučkaVelikost kmetije: 2 hektarjaUsmeritev kmetije: samooskrbna kmetija, izletniški turizemSimpatično in zgovorno Karmen smo spoznali že lani, ko je s podporo dveh društev: Društva podeželskih žensk Bučka in Društva podeželskih žena Gabrovka, prvič sodelovala na tekmovanju za mlado kmetico leta. Zmaga ji je v dodatni igri za las spolzela iz rok, a ni bila prav nič razočarana. Prireditev ji je bila všeč in obljubila je, da bo poskusila znova. Svojo obljubo je tudi držala!Karmen je še vedno članica obeh društev, v Gabrovki je odraščala, v Bučki pa sta si z možem Tomažem uredila dom za njuno družino. V zadnjem letu smo jo večkrat srečali na kulinaričnih tekmovanjih obeh društev. V Gabrovki je bila zlata njena sestavljena koprivna potica, na Bučki pa srebrn šarkelj.Kmetijo, na kateri ustvarjata zakonca Čarman, sta kupila pred petimi leti. »Poleg domačije imava dva hektarja veliko posest, na kateri stoji opuščen več kot 500 let star Vajsov mlin in žaga venecijanka. Zelo si želiva znova oživiti in obuditi dogajanje na Vajsovi domačiji, ki je pod kulturno spomeniškim varstvom. Obiskovalcem želiva predstaviti, kako so nekdaj živeli mlinarji,« pripoveduje Karmen.Prenove domačije sta se lotila resno in vneto. Obnovila sta že mlinsko kolo ter mlin, ki prikazuje razvoj mlinarstva od kamene dobe do mletja zrnja z električnim mlinom. »Pred kratkim smo pridobili kamniti možnar in lesene ročne stope. Z možem pa že snujeva predelavo manjšega mlina v žmrlje – predhodnika mlina na vodni pogon,« pove Karmen, ki ji zamisli ne zmanjka, a je vpeta v toliko dejavnosti, da vseh ne more uresničiti tako hitro, kot bi si želela. Karmen je namreč zaposlena, na gimnaziji v Novem mestu poučuje matematiko.Vajsova domačija je zelo priljubljena postojanka za osnovnošolce in pohodnike, ki se podajo po Mlinarjevi poti, ob kateri stoji tudi Vajsova domačija. Rada pa bi razvila še več tematskih programov za najavljene skupine. Razmišljata tudi o ureditvi kurišča na prostem, kjer bi si obiskovalci po predstavitvi mlinarstva lahko spekli kruh. Prostor nad mlinom pa bo namenjen razstavi bogate zbirke mlinarskega orodja ter različnega posodja in predmetov.Na Vajsovi domačiji pripravijo tudi sveže zmleto ajdovo ali pirino polnozrnato moko, ki jo sproti meljejo na mlinskih kamnih. Na voljo je v vrečkah ali kozarcih različnih velikosti, vsakega Karmen skrbno poslika s slovenskim narodnim ornamentom. Z njimi so poslikane tudi različne posode za shranjevanje, ki so priljubljeno darilo ob koncu leta. Po želji jih napolnijo z domačim aronijinim čajem, sušenim v sušilnici na drva, ali raznovrstnim drobnim pecivom, ki ga peče Karmen.Na kmetiji je tudi nekaj živali: koze, plemenjak in kokoši, pol hektarja velik nasad aronije v polni rodnosti pa imata v najemu. »Tudi izdelke iz aronije kupci že zelo dobro poznajo. Aronijin sok ni napitek za žejo, ampak predvsem podpora našemu zdravju, saj pomaga pri mnogih zdravstvenih tegobah,« pojasni sogovornica.Karmen je spretna tudi pri peki in kuhanju ter zeliščarica. Pred hišo ima zasajen vzorčni zeliščni vrt, rada pa jih nabira tudi v naravi. Peče več vrst kruha, raznovrstne piškote, medenjake, potice in mnoge pekovske izdelke, kuha marmelade iz domačega sadja, izdeluje testenine … Njena kulinarična strast je priprava potic: klasičnih z najrazličnejšimi nadevi, med zelo okusnimi je na primer korenčkov, ki ga le redko kdo pozna, in sestavljenih potic, s katerimi sodeluje tudi na državnem ocenjevanju v domači Gabrovki pri Litiji. Letos jo je nadevala s koprivami in zanjo prejela zlato priznanje. S svojimi dobrotami je sodelovala tudi na Dobrotah slovenskih kmetij na Ptuju, za kar jo je navdušila mama. Lani in letos se je s Ptuja vrnila z zlatim priznanjem za orehovo potico, njeni medenjaki so bili že večkrat zapored zlati.Na bučenski šarkeljadi, kjer brusi tudi svoj jezik s povezovanjem prireditve, se predstavi s tradicionalnim kvašenim šarkljem. Na priložnostnih tržnicah in sejmih pa s svojo pestro ponudbo v posebni noši privablja obiskovalce. »Ohranjanje tradicije in kakovosti nam pomenijo največ, zato se z možem zares trudiva, da je taka tudi naša ponudba: kakovostna in tradicionalna,« pove Karmen. Morda boste Karmen srečali tudi kot lokalno turistično vodnico po Dolenjski ali občinah Litija in Šmartno pri Litiji.ANJA BERKKmetija Berk, Vrhpeč pri Mirni PečiVelikost kmetije: 13 hektarjevUsmeritev kmetije: samooskrbna kmetijaKandidatka Anja Berk, ki prihaja iz Dolenjske, je energična mladenka, ki se ne ustraši novih izzivov in je s svojo srčnostjo pravi navdih za vse okoli sebe. Te odlike so prepoznale tudi v Društvu podeželskih žena Mirna Peč in jo letos poslale v ogenj po žerjavico na tekmovanju mladih kmetic.Obiskali smo jo na domu v Vrhpeči, kjer imajo zares lepo urejeno kmetijo in okolico. Nekdaj je bila to govedorejska kmetija s sedmimi glavami govedi, sčasoma pa so začeli dejavnost opuščati, tako so doma ostale le kokoši, pujsi in zajci, ki jih vzredijo za potrebe družine. »Naša kmetija ni bila nikoli dovolj velika, da bi lahko eden od staršev ostal na kmetiji, oba sta kmetovala ob službi. Ker je bil oče zaradi službe večkrat zdoma in to za daljše obdobje, smo si delo porazdelili. Sčasoma je kmetija postala za mamo in naju s sestro prenaporna,« pojasnjuje Anja, ki je spretna tako z motiko kot na traktorju.Čeprav si je oče močno želel, da bi Anja prevzela družinsko kmetijo, pa je svojo poklicno pot videla drugje. »Starša sta nama vedno rekla, da je na prvem mestu šola, nato delo na kmetiji. Čeprav me kmetovanje zelo veseli, se zavedam tudi omejitev pri razvoju naše kmetije, v sebi pa sem že zelo zgodaj odkrila, kaj si v resnici želim v življenju početi: pomagati ljudem. Že v osnovni šoli sem vedela, da bom delala v zdravstvu,« pripoveduje simpatična Anja. Zato po koncu osnovne šole ni bilo dvoma, kje bo nadaljevala z izobraževanjem. Na novomeški srednji zdravstveni šoli je Anja blestela, šolanje pa končala kot diamantna maturantka. Priložnost za službo se ji je ponudila v zdravstvenem domu Trebnje, kjer se je hitro ujela s sodelavci, pacienti pa jo imajo tako radi kot ona njih. »Pri meni nihče nikoli ni le številka. Ljudje so iz srca hvaležni, da si vzamem čas zanje, jih malce potolažim in prisluhnem njihovim težavam. To ni moje delo, čutim, da je to moje poslanstvo,« navdušeno pove naša sogovornica, ki si želi nekoč delati na reševalni postaji.Čeprav je zdaj že redno zaposlena, je še naprej vpeta v dogajanje v več društvih v domačem kraju. Je članica prostovoljnega gasilskega društva ter gasilka pripravnica in članica Društva podeželske mladine Mirna Peč, kjer so ji zaupali nalogo blagajničarke. Najdejavnejša je prav pri podeželski mladini, kjer je dogajanje zelo razgibano – od izletov, druženj do tekmovanj. Lani je bila Anja tudi v mirnopeški tekmovalni ekipi na državnih kmečkih igrah, letos je svojo ekipo bodrila skupaj z navijači. Ker krovna organizacija podeželske mladine ZSPM letos praznuje 30 let, so si v društvu zadali poseben izziv: podelili bodo 30 čebelic, ki so simbol mirnopeške občine, izbranim gostom ob različnih dogodkih in priložnostih. »Do konca avgusta smo jih razdelili že polovico,« izvemo.V svojem prostem času se Anja rada preizkuša tudi v kuhinji. Kuhanje ima rada, obožuje pa peči sladice, predvsem torte, in se poigrava z različnimi recepti. Bolj kot klasične torte z biskvitom, sadjem in smetano jo veseli izdelovanje in sestavljanje zahtevnejših tort z več plastmi in okusi. Ker je na novo postala članica podeželskih žensk, pa obljublja, da bo sodelovala tudi na naslednjem državnem ocenjevanju štrukljev, ki ga ob začetku leta prireja mirnopeško društvo. Rada bere romane in raziskuje Slovenijo. Navdušuje jo slovensko podeželje in vse, kar ponuja, zato dosti raje kot tujino spoznava domače kraje. Njena srčnost in prijaznost ne poznata meja. Kadarkoli in kjerkoli se kdo znajde v stiski, je Anja tista, ki je vedno pripravljena priskočiti na pomoč. »Na vseh društvenih izletih in dogodkih pa sem jaz tista, ki poskrbi za prvo pomoč,« še pove.Povabila k sodelovanju na tekmovanju za mlado kmetico leta se ni pretirano branila, saj ima rada nove preizkušnje, še vedno rada sede za knjige in se česa novega nauči. Ker bodo z njo navijači iz obeh društev: kmečkih žensk in podeželske mladine, obljublja, da se bo na tekmovanju potrudila po svojih najboljših močeh.ANKA KRAŠOVCIzletniška kmetija Kotar, Pongrac, GrižeVelikost kmetije: 24 hektarjevUsmeritev kmetije: izletniška kmetijaMed stanovskimi društvi podeželskih žena po Sloveniji je žalsko društvo zagotovo med najdejavnejšimi. Na vrhu društva je že vrsto let Marta Rojnik, ki natanko ve, kakšna preizkušnja čaka Anko. Rojnikova je namreč na tekmovanju za mlade kmetice zmagala leta 2007. Letošnjo kandidatko Anko Krašovc je imela predsednica že dolgo na piki, a se je Anka vsako leto nekako izmuznila. »Letos je zadnje leto, ko imam zaradi starostne omejitve še priložnost sodelovati na tekmovanju, zato tokrat nisem mogla reči Marti ne,« iskreno pove Anka, ki smo jo obiskali na slikoviti domačiji v Pongracu.Anka je odraščala na kmetiji blizu Planine pri Sevnici in čeprav je v novem okolju hitro prevzela savinjsko narečje, ponosno pove, da je po duši ostala prava Kozjanka. V družini je odraščala z dvema sestrama in bratom, Anka je bila najmlajša in vsi so delali na 14 hektarjev veliki kmetiji. Zelo mlada je zapustila domače gnezdo. Najprej je odšla na srednjo turistično šolo, nato pa se je vpisala na študij turizma v Portorožu. Ker so v družini tesno povezani, se je ob vsaki priložnosti rada vračala domov.V turizem jo je zaneslo zato, ker zelo rada potuje po vsem svetu. Znanje pa ji še kako prav pride pri delu, ki ga z velikim srcem opravljata oba z možem Jožetom. Z možem sta se spoznala pred več kot 20 leti v hotelu, kjer sta oba delala: mož je bil že zaposlen, ona pa pripravnica. Iskrica med njima je hitro preskočila in danes sta najboljši tandem na njuni izletniški kmetiji. »Priznam, da sva malce posebna. Mož Joži je izvrsten v kuhinji, jaz pa sem spretna pri bolj tehničnih opravilih, kot so vrtanje, žaganje … Vsega se rada lotim, nazadnje sem položila laminat. Nova kosilnica pa me razveseli bolj kot karkoli gospodinjskega,« v smehu prizna zgovorna Anka.O razvoju turizma na kmetiji sta začela razmišljati že med rednima službama, saj sta vedela, da bo mož prevzel kmetijo in da si želita oplemenititi kmetijo s tem, da pridelano hrano ponudijo z najvišjo dodano vrednostjo – na krožniku. »Željo sva uresničila pred dvanajstimi leti. Prvi je ostal doma mož in prevzel skrb za 24 hektarjev veliko posest, kmalu sem se mu pridružila še jaz. Sprejemava le večje in najavljene skupine, mnoge prihajajo k nam vsako leto. Trudiva se, da je hrana okusna, kakovostna in raznovrstna. Mož je mojster za pripravo mesa, suhe mesnine, paštete, zaseko in predvsem koline, po čemer smo znani in cenjeni. Posebnost naše ponudbe so brezglutenske krvavice. Lupljenje krompirja in pripravo solate ter jedi za goste s posebnimi prehranskimi željami pa mož raje prepusti meni,« iskreno pove. Delo z gosti Anko ne le veseli, ampak osrečuje. »Globoko zadovoljstvo čutim, ko ljudje odhajajo od nas zadovoljni. To je največje plačilo za naš trud,« skromno pove.Izletniške kmetije, ki sta jo poimenovala po domačem hišnem imenu Kotar, ki najverjetneje izhaja iz tega, da domačijo obdajajo trije vrhovi in jo »stiskajo« v kot, nikoli nista posebej promovirala. »Prvi mesec nas je obiska ena skupina, naslednji mesec že dve … in tako naprej. Naši najboljši promotorji so bili vedno nasmejani obrazi gostov, ki so pri nas dobro jedli in pili,« pove Anka.Vsako leto si z možem zastavita tudi nekaj ciljev, ki ju vodijo pri delu na kmetiji. »Postopoma obnavljava vse objekte na kmetiji. Pred tremi leti nam je povsem pogorel hlev za govejo živino. Požar je gasilo 90 gasilcev, govedo smo uspeli rešiti. Dokler nismo uspeli urediti nove namestitve zanje, smo hlev zanje našli na kmetiji v Grižah, kjer je imel gospodar prazen hlev. Takrat sva se z možem odločila, da so biki prenevarni, zato zdaj redimo vole in telice, skupaj jih imamo dvanajst. Toplejši del leta so na paši okoli kmetij. Med tem smo postavili tudi nov hlev in ga prilagodili tako, da imava kar se da malo dela.« Redijo še krškopoljske prašiče in pridelajo kar se da veliko zelenjave in sadja. Pri delu pa staršema na pomoč priskočita tudi njuna otroka – Jan in Ela.Ankina velika strast so potovanja. S sestro sta že vrsto let domenjeni, da si za rojstne dneve ne izmenjujeta daril, ampak gresta skupaj na potovanje. Anka se v okolju, kamor jo je pripeljala ljubezen, zelo dobro počuti, zato je z veseljem prevzela vodenje aktiva Griže, ki je del žalskega društva. Aktiv šteje 13 članic, vsak mesec se srečajo pri eni in se domenijo o vsem, kar bodo počele. Nekaj članic jo bo spremljalo in zanjo glasno navijalo tudi na tekmovanju, ki bo prvo sredo v septembru v Šentilju.
Thu, 31. Aug 2023 at 08:46
635 ogledov
Na oddih med vinograde
Vinski raj Glavinič je sodoben turistični kompleks, s katerim je družina Glavinič obogatila nastanitveno ponudbo v enem najlepših vinorodnih okolišev pri nas – v Vinskem Vrhu na Jeruzalemski vinski cesti. Pet lesenih glamping hišk in luksuzna vila imajo sodobno arhitekturno podobo, vendar se zlijejo s čudovito vinorodno pokrajino. V zeleni oazi miru pa si gostje hitro povrnejo moči.»Tu, v Vinskem vrhu, je bila nekdaj naša stara domačija, ki smo jo porušili, ohranili smo le skedenj, ga preuredili v družabni prostor za goste, na novo pa zgradili sodoben turistični kompleks,« steče pogovor z Marijo Glavinič. Najprej so pred šestimi leti zgradili novo skladišče za vino in prostor za degustacijo, ob njem pa vilo za osem do deset oseb, lani pa ponudbo razširili še s petimi lesenimi glamping hiškami, ki jim prikupno rečejo kajže. Kompleks so poimenovali Vinski raj Glavinič.Vinski raj Glavinič je sodoben kompleks, ki se zlije z vinorodno okolico.Pred odprtjem turističnega kompleksa so že oddajali apartma, urejen nad obnovljeno sto deset let staro vinsko kletjo v neposredni bližini novega kompleksa. Iz nekdanje viničarske hiše sta jo leta 1912 zgradila Marijina dedek in babica, Glaviničevi pa so jo obnovili po izvirnih načrtih. Ob hiši je postavljena tudi preša za stiskanje grozdja iz leta 1912, goste pa navdušuje nova oprema v starem slogu.POGLEJTE TUDI VIDEO PREDSTAVITEV O KMETIJI.RAZPRODANI V NEKAJ DNEH»Med ponudnike nastanitev smo se z glamping hiškami na spletnem portalu Booking prijavili 12. julija 2022, v petih dneh smo bili polno zasedeni do konca poletne sezone. Tudi letos so bile namestitve do konca avgusta razprodane še pred začetkom glavne sezone. Prvi so nas odkrili gostje iz tujine, letos pa se delež domačih gostov že vzpenja. Domači gosti prenočijo dva- do trikrat, tujci pa ostanejo tudi do dva tedna,« pove Glaviničeva. Njihov Vinski raj je postal priljubljen tudi za team buildinge in praznovanja, tudi za dekliščine in fantovščine.Popestritev njihove ponudbe je naravni zunanji biobazen, za čiščenje katerega ne uporabljajo kemičnih sredstev, ampak le bazenski robot in sesalec, terasa za sončenje in počitek, žar in igrala za otroke. Možnosti za aktivni oddih je v okolici veliko – do pet kilometrov oddaljenega Jeruzalema se lahko gostje sprehodijo ali kolesarijo, do Ormoža je pot daljša še za kakšna dva kilometra.Najbolj obiskani so v poletnih mesecih, razmišljajo o ogrevanju zunanjega bazena, s čimer bi podaljšali turistično sezono.Pred vsako hiško je velika terasa, v njih pa spalnica, kopalnica in opremljena kuhinja. »Za dobrodošlico goste pričaka vse za pripravo čaja in kave ter domača jajca, druge hrane ne nudimo. Ne pripravljamo niti zajtrkov, raje jim priporočamo druge gostinske ponudnike v naši okolici. Tako spoznajo prelepe okoliške gorice in našo pokrajino. V skednju, zdajšnjem družabnem prostoru, pa je gostom, pohodnikom in kolesarjem na voljo hladilnik z našimi vini in slatino, ki deluje po principu zaupanja. Ljudje si vzamejo, kar želijo, po ceniku izračunajo strošek in plačajo,« pojasnjuje naša sogovornica.Nad več kot 110 let staro vinsko kletjo so uredili apartma za goste.VINO, ROZINE IN ARONIJACelotno posestvo Glaviničevih obsega približno šest hektarjev, obdelujejo jih po ekoloških smernicah. Najpomembnejša je vinska trta, 1,2 hektarja so odmerili aroniji, imajo še sadovnjak in sedem hektarjev gozda.Vinogradi so razpršeni, približno en hektar vinograda objema Vinski raj in je čudovita kulisa glamping hiškam ter vili. V njem pridelujejo namizno grozdje, grozdne jagode pa tudi sušijo, zato so eni redkih, ki ponujajo ekološke rozine. »Iz 300 kilogramov namiznega grozdja dobimo okoli 60 kilogramov rozin. Sušilnice za sadje nimamo, grozdje nam posušijo v Ivanjkovcih,« pove Marija Glavinič, tudi predsednica Društva vinogradnikov Jeruzalemsko-ormoških goric. Na posestvu prirejajo tudi degustacije vin, gostje in obiskovalci lahko pri njih kupijo vse izdelke: ekološka vina in penine Glavinič, 100 % sok aronije in ekološke rozine, po katerih je povpraševanje izjemno.Vinograd imajo na eni najboljših leg daleč naokrog, saj je ves dan osončen, kar daje grozdju posebno aromo. Grozdje trgajo, zasajene imajo sorte chardonnay, šipon, modri pinot, rumeni muškat, muškat otonel in dišeči traminec.V vinski kleti imajo dovolj prostora za okoli 14.000 litrov vina, ki ga tržijo sami, nekaj grozdja pa prodajo ormoški kleti. Njihova vina so na vinski karti izbranih gostiln, v vinotekah, raznovrstna je tudi ponudba poslovnih daril, sestavljenih iz njihovih izdelkov.NAČRTI: VAŠKI HOTELDružina Glavinič, ki je bila prej vpeta predvsem v vinogradništvo in vinarstvo, je o turističnih namestitvah resneje začela razmišljati šele pred nekaj leti, saj je na območju Jeruzalema primanjkovalo nastanitvenih zmogljivosti. Za preplet vinogradništva in vinarstva s turistično ponudbo se je navdušil mladi prevzemnik posestva Marko Glavinič, ki ima tudi svoje gradbeno podjetje. Celotna naložba je stala 700 tisoč evrov, pri čemer so na razpisu prejeli 180 tisoč evrov nepovratnih sredstev. »Marko že snuje načrte za večji projekt in razširitev turističnega dela naše ponudbe. Decembra 2022 je na razpis gospodarskega ministrstva oddal vlogo za financiranje vaškega hotela, ki bi ga uredili z dograditvijo obstoječe stanovanjske hiše, v njej bi uredili tudi notranji bazen in savne. Vrednost naložbe bo okoli dva milijona evrov,« napoveduje Marija Glavinič.Marija Glavinič: »Delo zaradi dela ni pametna odločitev. Lotiti se je treba posla, v katerem uživaš.«
Thu, 24. Aug 2023 at 07:43
968 ogledov
Spomin iz otroštva navdih za sladoled
V slikoviti in malce skriti dolini Matkovega kota, stisnjeni med vrhove Savinjskih Alp, že več generacij vztraja rod Matkovih.Matkovi živijo in kmetujejo v sozvočju z naravo, ki je na 1165 metrih nad morjem večkrat neizprosna. »Življenje na gorski kmetiji je težje od življenja v dolini, a se tu zgoraj počutimo dosti svobodnejše. Zemlja sicer ne obrodi tako bogato kot na ravnini, zato sta za naše preživetje pomembni živinoreja in gozdarstvo. Smo pa zaradi teh razmer povezani z naravo tesneje kot kjerkoli drugje. Življenje na družinski kmetiji je zelo dinamično, saj se družinske razmere in moč ljudi nenehno spreminjajo, tako se spreminjajo tudi prioritete in aktivnosti na kmetiji. Izkušnje kažejo, da je včasih potrebno kaj zgraditi iz pepela, vzdržati, preživeti, drugič razviti kaj popolnoma novega. Nepredvidljivi dogodki v naravi, zdravje in kondicija ljudi pa zahtevajo spremembe in prilagajanja pri gospodarjenju,« o življenju na Matkovem pripoveduje gospodar Klemen Matk.POGLEJTE kratko VIDEO predstavitev kmetije.Umirjeno in od vrveža odmaknjeno življenje jim je všeč, znajo si ga polepšati sami. Solčava je znana po naravnih lepotah in tudi po citrah, pri igranju nanje je spreten tudi Klemen. S prijetnimi melodijami rad polepša marsikateri večer družini in obiskovalcem, ki se tu le odpočijejo, okrepčajo, lahko pa tudi prenočijo. Njegovo igranje ostane vsem v prijetnem spominu. Všeč jim je tudi makadamska pot, ki zadnji kilometer vodi do kmetije. »K nam pridejo tisti, ki cenijo to, kar lahko ponudimo, in tisti, ki jim ni žal, da njihov avto zapelje na makadam,« umirjeno pripoveduje Klemen, ki mu delo narekujejo živali in narava. »Včasih pa tudi žena Janja,« hudomušno pristavi.Klemen Matk v kleti, kjer zorijo siri iz ekološkega kozjega mleka.»Pravijo, da se nasprotja privlačijo, midva pa sva si precej podobna. Veliko se pogovarjava, skupaj načrtujeva naslednje korake na kmetiji in znava izluščiti najboljše zamisli, ki se nama utrnejo,« se pogovoru pridruži Janja. Tako se na Matkovem vse zgodi spontano, premišljeno in predvsem z mislijo na to, da ohranijo rodovitno zemljo tudi za naslednje rodove.Na Matkovem redijo le avtohtone pasme domačih živali. Imajo 14 ovc jezersko-solčavske pasme, 45 koz molznic in še 12 mladic, osem cik in dva krškopoljska prašiča ter kranjsko čebelo. Kmetujejo po ekoloških smernicah in so vključeni v združenje ARK kmetij. Njihovi pašniki segajo vse do skalovja Mrzlega vrha 2200 metrov visoko, 25 hektarjev obdelujejo, pri čemer jih 14 kosijo. Pomemben vir prihodka je tudi les.MEEEKSI, HLADNA OSVEŽITEV ZA VSE LETOV stoletni zgodovini kmetije je bilo veliko prelomnic, med njimi je tudi leto 2007, ko so vrata kmetije Matk odprli obiskovalcem. »Takrat smo začeli s turizmom na kmetiji, a tega nikoli nismo posebej oglaševali. Kdor nas najde, je dobrodošel, želimo ohranjati primerno obiskanost kmetije in okolice, da se ljudje tod počutijo dobro,« sta odločna zakonca.Ko nas je kot strela z jasnega zadela korona, pa sta nenadno zatišje in negotova prihodnost terjala razmislek o tem, kaj lahko ob vseh omejitvah počnejo. »Zdelo se mi je, da moram čas, ki sem ga sicer posvečala gostom, zapolniti s čim novim. Pa me prešine sladoled! Zakaj ne bi ponudili sladoleda iz ekološkega kozjega mleka?« o svoji zamisli navdušeno pripoveduje Janja.Meeeksi, sladoled iz ekološkega kozjega mleka, je prodajni hit. (Foto: arhiv kmetije Matk)Klemna je Janjina zamisel presenetila, a tudi navdušila. Takoj jo je pri tem podprl, saj je tudi njega skrbelo, kdaj se bo življenje vrnilo v ustaljeni ritem. »Sladoled ima posebno mesto v mojem spominu iz otroštva. Doma smo imeli gostilno, oče pa mi je pred njo postavil aparat za sladoled, za katerega sem skrbela med počitnicami,« se spominja Janja.Prvi mlečni cvet, ki je osnova sladoleda, so iz ekološkega kozjega mleka zanje testno naredili v slaščičarni v Novi Gorici. »Navdušena sva bila! V dobrem mesecu, tik pred poletjem, je zamisel zaživela: ime sladoleda in vizualna podoba,« hiti s pripovedovanjem Janja.»Sladoled je dobil ime po naši prvi kozi, ki smo jo imeli pred 35 leti in smo jo klicali Meeeksi,« se pogovoru znova pridruži Klemen. Nov izdelek je navdušil tudi njune otroke, ki so pomagali narisati predlogo prikupne kozice, ki meketa z embalaže. Tako se je mlečnim izdelkom iz ekološkega kozjega mleka: jogurtu, skuti, mladim in zorjenim sirom, sirnim namazom z zelišči ter napitku iz sirotke, pridružilo še 14 različnih okusov sladoleda. »Štirje so avtohtoni: s pehtranom, zvezdastim janežem in medom, suhimi hruškami in z okusom ominega štrudlja,« je Janja nanje še posebno ponosna. Z njimi se lahko osvežijo obiskovalci Matkovega, pa tudi v dolino ga redno dostavljata na več prodajnih mest vse do Ljubljane.
