Dobrote slovenskih kmetij je dogodek, na katerem se vsako leto znova zavemo našega kulinaričnega bogastva in lokalnih posebnosti slovenskih pokrajin, ki se ohranjajo na slovenskih kmetijah. Te so na letošnje ocenjevanje prinesle skoraj 1000 izdelkov.Tako izjemnega bogastva na tako majhnem ozemlju ne najdemo nikjer drugje in na to moramo biti izjemno ponosni. Pretresljiva dogajanja v svetu pa so predramila tudi slovenskega porabnika, ki se je začel zavedati, da hrana ni samoumevna dobrina in da ni vseeno, kaj jé, zato svoje nakupovalne košarice vedno raje polni z domačimi dobrotami.Most, ki povezuje slovenske kmetije z mestom, pa je že 34 let tudi festival Dobrote slovenskih kmetij, ki je pretekli konec tedna v naše najstarejše mesto privabil številne obiskovalce in okuševalce dobrot. Prireditelji: KGZS, KGZ Ptuj in Občina Ptuj s podporo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa so potrdili, da so most skrbno gradili in negovali vsa leta, zato je trden kot skala.Med vsakoletnimi ponudniki domačih mesnin na dvorišču ptujskega samostana je tudi kmetija Čelofiga iz Spodnje Jablane.NAJVEČ MLEČNIH IZDELKOVPriprave na festivalsko dogajanje se začnejo že dosti prej – z ocenjevanjem dobrot, ki jih je letos prineslo več kot 500 kmetij iz vseh slovenskih regij – in konča z vrhuncem projekta – razstavo nagrajenih dobrot v minoritskem samostanu. Skoraj tisoč izdelkov, razvrščenih v kar šestnajst skupin, so letos okušali in si ogledali certificirani ocenjevalci, ki so z delom začeli marca in končali tik pred festivalom. Tudi letos so pohvalili izjemno kakovost izdelkov in bili navdušeni, kako spretno znajo na kmetijah prepletati tradicionalnost z inovativnostjo, ta je namreč vabljiva tudi za uspešno prodajo.Na ocenjevanje so prejeli največ mlečnih izdelkov, izdelkov iz žit in olj, za letošnjo razstavo pa so prireditelji izbrali tri izdelčne skupine; poleg izdelkov iz žit: kruha, kvašenih dobrot, sadnega kruha, drobnega peciva in testenin, ki so zavzele največji in najlepši prostor samostana – nekdanji refektorij, še mesne izdelke in vina. Dobrote in njihove izdelovalce pa so okronali s 420 zlatimi, 291 srebrnimi in 145 bronastimi priznanji. Vsak izdelek so ocenili vsaj trije ocenjevalci, kar daje resnično in zaupanja vredno oceno tistemu, ki je izdelek z vso skrbnostjo pripravil, ter porabniku, ki ve, da je izbral kakovostno živilo iz lokalnih surovin in tako, ki ni prepotovalo na tisoče kilometrov, da je prišlo na njegovo domačo mizo.Kupci se vedno bolj zavedajo, da je najboljše, kar lahko ponudijo na svoji mizi, pridelano in predelano na slovenskem podeželju.Ocenjevanje dobrot pomaga izdelovalcem izboljšati kakovost izdelka, saj skupaj z oceno prejmejo tudi napotke in nasvete, če so ti potrebni. Za porabnika pa so priznanja kompas, ki mu kaže, da v svojo košarico daje najboljša živila, ki niso le okusna, temveč tudi hranljiva.Posebno mesto so imele tudi dobrote celjske regije in Koroške, na skupnem kotičku je KGZ Celje predstavil savinjski želodec, svatovsko pogačo in koroški rženi kruh, ki je vpisan v register nesnovne kulturne dediščine. Na dvorišču minoritskega samostana pa se je na 25 stojnicah v treh dneh predstavilo 40 kmetij, ki so ponosno ponujale svoje nagrajene dobrote in druge izdelke domače in umetnostne obrti v pokušino in nakup.S HRANO RAVNAJMO SPOŠTLJIVOUvod v festival je bil strokovni posvet, na katerem so govorili o pomenu ocenjevanja za izboljšanje kakovosti in o preveliki količini zavržene hrane. V Sloveniji zavržemo kar 68 kilogramov hrane na prebivalca, kar skupaj znese 143.000 ton na leto. Zaskrbljujoč je predvsem podatek, da količina odpadne hrane narašča in ne upada, največ, kar 53 %, je zavržemo v gospodinjstvu. V svetovnem merilu pa zavržemo tretjino hrane, kar pomeni, da se na 28 % vseh kmetijskih površin pridelana hrana zavrže.Za ljubitelje pekočega je bila vabljiva stojnica Žige Legnarja iz Celestrine, ki ponudbo izdelkov s čilijem vsako leto povečuje.Kot je navada, se je uradno odprtje festivala začelo opoldne z nagovori gostov: predsednika KGZS Romana Žvegliča, direktorja KGZ Ptuj Andreja Reberniška in ptujske županje Nuške Gajšek. Žveglič je pohvalil izjemno delo ptujskega zavoda in vseh kmetijskih svetovalcev ter povedal, da je ponosen in hvaležen na vse, kar lahko vidimo na Ptuju. Dodal je še, da je slovenski potrošnik začutil, da brez slovenskega kmeta ni hrane: »Na žalost pa od podražitev hrane kmet nima nič.« Z odra sta nekaj svojih misli delila tudi Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije, ki zvesto podpira prireditev, ter Peter Pribožič, predsednik organizacijskega odbora festivala, ki s svojimi izjemnimi sodelavci opravlja neprecenljivo delo. V družbi prirediteljev pa sta festival uradno odprla in si prva ogledala razstavljene dobrote kmetijska ministrica Irena Šinko in Klemen Matk iz Logarske doline, ki je poudaril, da so prav dopolnilne dejavnosti tiste, ki dajejo pečat družinskim kmetijam.

Kruh, mesni in mlečni izdelki so bile prve tri skupine izdelkov, ki so jih leta 1990 vzeli pod drobnogled na Ptuju, da bi preverili, kako kakovostni so izdelki s slovenskih kmetij. Takrat ni nihče pomislil, da bo senzorično ocenjevanje najboljšega, kar ponuja slovensko podeželje, skupaj z razstavo nagrajenih dobrot postalo največji gastronomsko-kulinarični praznik slovenskega podeželja.Ptujska prireditev Dobrote slovenskih kmetij je vseh 34 let ostala zvesta svojemu poslanstvu: ohranjati tradicionalno, spodbujati inovativnost in porabnikom sporočiti, da je najbolj kakovostna hrana pridelana in predelana blizu nas – na naših kmetijah. Te so na letošnje ocenjevanje prinesle skoraj tisoč izdelkov, mednje je bilo podeljenih 856 priznanj, in sicer 420 zlatih, 291 srebrnih in 145 bronastih, na dvorišču minoritskega samostana pa so mnoge med njimi vabile k pokušini in nakupu nagrajenih dobrot vse tri dni festivalskega dogajanja.Reportažo s ptujskega festivala si preberite TU: Ko veš, da ješ najboljše

Katja Indihar, Nika Petrič in Tinkara Perhaj iz DPM Velike Lašče so odlično tretje mesto z lanskegadržavnega tekmovanja v znanju Mladi in kmetijstvo letos še izboljšale. Povzpele so se dve stopnički višje – do prepričljive in zaslužene zmage!Uigrana dekleta so suvereno vodila od začetka do konca tekmovanja, na katerem so organizatorji: KGZS in ZSPM v sodelovanju z Društvom kranjske in tržiške podeželske mladine, enajstim ekipam zastavljali vprašanja in trditve o štirih razpisanih temah: pašništvu, mladih kmetih, 30-letnici ZSPM in še o krompirju, saj je bilo tekmovanje v krompirjevi deželi, v Šenčurju.Konkurenca desetih preostalih ekip ni bila kos trem bistrim dekletom, ki so se dobro podučila o razpisanih temah že za regijsko tekmovanje, kjer so zmagala med devetimi ekipami, svoje znanje pa še poglobila do državnega kviza. Tekmovanje je potekalo brez zapletov, rezultate pa je budno spremljala tudi petčlanska strokovna komisija.TOČKA NA TOČKO …Enajst ekip, poleg ekipe prirediteljev, ki je pskušala ubraniti naziv državnih prvakov, so na oder sedle še ekipe društev podeželske mladine iz Metlike, Loške doline, Suhe krajine, Krškega, Šaleške doline, Spodnjega Podravja, Svetega Jurija ob Ščavnici, Velikih Lašč, Mislinjske doline in Zgornjesavske doline. Vsaka ekipa se je v boj za točke podala z dobrimi vilami, ki so jih lahko uporabili enkrat v prvem delu tekmovanja in z njimi podvojili točke s pravilnim odgovorom.Skromno eno točko si je ekipa priborila v prvem krogu prvega dela tekmovanja, v katerem so vse ekipe sočasno odgovarjale na isto vprašanje z možnimi odgovori A, B ali C. Deset sekund razmisleka so imeli na voljo za hiter posvet, preden so morali na tablice zapisati svojo odločitev in jo pokazati komisiji. Vprašanja, včasih zavita tako, da je bilo treba dobro poslušati, niso bila pretrd oreh za dve društvi, ki sta le enkrat zgrešili in tako prebili led tekmovanja vsaka s po sedmimi točkami in brez vloženih dobrih vil. To sta bili ekipi DPM Suha krajina in DPM Velike Lašče.Pri drugi nalogi prvega kroga je bilo treba imeti tudi malce krompirja, saj so morale ekipe iz opisa ali grafičnega znaka prepoznati, kaj ta opisuje ali pomeni. Seveda je moral biti odgovor natančen in točen, če so želeli k točkam iz prvega kroga prišteti še po eno oz. dve točki ob dobro izkoriščenih dobrih vilah. Pri vrhu – z enakim številom točk po dveh krogih – so končala tri društva: DPM Suha krajina, DPM Šaleška dolina in DPM Velike Lašče. Svoj rezultat je v tem krogu močno izboljšala ekipa DPM Spodnje Podravje, ki je na vseh osem nalog odgovorila pravilno in bila edina ekipa, ki ji je to uspelo!Tri ekipe pri vrhu in tri ekipe, ki so bile s točko manj tik za petami najboljšim, so napovedovale napet boj v tretjem krogu. Nič še ni bilo izgubljenega in ekipe so vedele, da ne smejo popuščati. Tretji krog – s šestimi trditvami in možnima odgovoroma DA ali NE ter s po dvema točkama za pravilen odgovor – je odločal o tem, kdo prejme vstopnico za finale. Pri tej nalogi so Katja, Nika in Tinkara iz DPM Velike Lašče zablestele, saj so na vse trditve odgovorile pravilno, pri predzadnji pa vnovčile še dobre vile. Svoj naskok pred ostalimi ekipami pa so tudi močno povečale – v finale so šle s štirimi točkami prednosti pred DPM Šaleška dolina, s petimi točkami prednosti pred ekipo DPM Spodnje Podravje in DPM Mislinjska dolina ter šestimi točkami naskoka pred ekipo DPM Suha krajina. Svoj stolček v finalu pa je obdržala še Jürjofška mladina iz DPM Sveti Jurij ob Ščavnici.S HITRIMI PRSTI DO ODGOVARJANJAV finalu so bili poleg znanja potrebni še refleksi, saj so se ekipe prijavljale za odgovarjanja. Tri ekipe niso bile dovolj hitre, da bi sploh imele možnost odgovarjanja in so tekmovanje končale z rezultatom, ki so ga osvojile v prvem delu tekmovanja, eno vprašanje je bilo pretrd oreh za vse, en pravilen odgovor je tri točke prinesel ekipi DPM Suha krajina, ki je končala na tretjem mestu, najvišji preboj je s tremi pravilnimi odgovori in devetimi točkami uspel ekipi DPM Mislinjska dolina, ki je končala tik pod vrhom, svojo zmago pa so s prav tako devetimi osvojenimi točkami utrdile zmagovalke – članice ekipe DPM Velike Lašče. Za vzdušje v dvorani so poskrbeli še razgreti navijači, kjer bi pokal najglasnejših zasluženo dobila Jürjofška mladina, razplet tekmovanjapa so spremljali tudi gostje: podžupan Občine Šenčur Aleš Perič Močnik, novoizvoljeni predsednikDruštva kranjske in tržiške podeželske mladine Rok Roblek, ki je s svojimi zagnanimi člani pripravilo še eno izjemno prireditev, predsednica ZSPM Anja Mager, direktor KGZS Janez Pirc in direktor KGZS – Zavoda Kranj Mitja Kadoič ter namestnik direktorice direktorata za kmetijstvo na MKGP Igor Ahačevčič. Uvod v prireditev je bil še kulinarični spopad v praženju krompirja. Sedem ekip je vsaka na svoj način ponujala pražen krompir in z njim želela navdušiti ocenjevalce: Martino Kumedej, Klemna Bobnarja in Adrijana Galjota, ki so presodili, da je pražen krompir najboljši, če je ekipa povezana in izvirna tudi v svoji predstavitvi. Dobra volja je namreč najboljša skrivna sestavina praženega krompirja. Dogodek pa je začinil še nastop stand-up komika Roka Škrlepa.Fotografije: Vanja Maurano

Slavnostno je bilo pred kratkim v Malečniku pri Mariboru. V okviru drugega Glaserjevega festivalaso se v petih dneh zvrstili številni dogodki za otroke in starejše. Festival se je zaključil v nedeljo v romarski cerkvi Matere božje na Gorci, kjer je bila najprej spominska maša za Marka Glaserja, po njej pa polaganje venca na njegovo grobnico pred cerkvijo. Letošnji festival je potekal pod pokroviteljstvom Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in je bil posvečen kulinariki.RDEČA NIT LETOŠNJEGA FESTIVALA JE KULINARIKAFestival se je začel s čajanko za osebe s posebnimi potrebami. Isti dan sta se odvili še dve delavnici: kaligrafska delavnica za otroke in delavnica peke janeževih upognjencev, vlečenega testa in sladkih cevk po recepturah malečniških šolskih sester. Zvečer je sledilo odprtje zgodovinske razstave »Ko o zemlji in kruhu spregovorijo arhivi«.■Soorganizatorji drugega Glaserjevega festivala so bili: Župnija Sv. Peter pri Mariboru v Malečniku, Pokrajinski arhiv Maribor, Nadškofijski arhiv Maribor, Osnovna šola Malečnik in Društvo malečniških gospodinj. Dan pozneje so se v delavnici peke peciva po recepturah malečniških šolskih sester preizkusili otroci, zvečer istega dne pa je bil v trinadstropni župnijski vinski kleti vinsko-glasbeni večer »Vino in kitara z Adijem Smolarjem«. Obiskovalci so lahko degustirali več kot 20 vzorcev vin lokalnihvinarjev. Osrednji dogodek festivala pa je bil v petek s posebno slovesnostjo v Glaserjevem salonu. Premierno so predstavili knjigo Malečniška kuharica, v kateri so zbrani stoletni recepti šolskih sester, ki so do druge svetovne vojne delovale v Malečniku. Knjigo je izdala Celjska Mohorjeva založba. Udeležence je nagovorila tudi ministrica Irena Šinko. Ob tej slovesnosti so redovnicam iz Slovenske Bistrice, ki so naslednice malečniških šolskih sester, podelili prvi Glaserjev srebrnik kot znamenje hvaležnosti za njihovo zgodovinsko delovanje v Malečniku.■Glaserjev festival nosi ime po duhovniku, pesniku, pisatelju, prevajalcu in narodnem buditelju Marku Glaserju (1806–1889), ki je skoraj pol stoletja vodil župnijo v Malečniku. Gre za eno najpomembnejših osebnosti tako za slovensko kot tudi avstrijsko Štajersko in Koroško, saj mu je škof Anton Martin Slomšek, s katerim sta bila osebna prijatelja, zaupal največjo skrb – pravzaprav operativni del prenosa škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor, je povedal župnijski upravitelj dr. Sebastijan Valentan.KNJIGA MALEČNIŠKA KUHARICAIn kako je sploh nastala Malečniška kuharica? Porumenel rokopis Alojzije Koletnik je takoj razkril njegovo veliko vrednost. V njem je skrbno zapisovala recepte in priporočila malečniških šolskih sester kot njihova tečajnica na kuharskem tečaju. Ob pogledu na zvezek se je župnijskemu upravitelju dr. Sebastijanu Valentanu utrnila ideja o knjižni izdaji, s katero bi recepte rešili pred pozabo.Pobudo je predstavil predsednici Društva malečniških gospodinj, ki je bila nad idejo navdušena. Zagona in navdušenja so se hitro nalezle tudi ostale malečniške gospodinje. Vse recepte so preizkusile, preverile količine in jim po potrebi dodale sodobne izkušnje in nasvete.Knjiga Malečniška kuharica Pri tem so naletele tudi na nekatere izzive – recepti so bili zapisani zelo preprosto, težavo so predstavljale tudi pogovorne besede, ki danes niso več v rabi. Nekatere recepte je bilo treba zato tudi jezikovno prilagoditi sedanjim razmeram. »Želimo si, da bi bila to knjiga, ki bi našla pot v vsako malečniško kuhinjo,« je povedala Valerija Bračko. Predsednica Društva malečniških gospodinj ob tem pravi, da si želijo tradicijo šolskih sester nadaljevati tudi z izvajanjem tečajev. En tak tečaj je že za njimi, izvedle so ga v okviru Glaserjevega festivala in naletele na pozitiven odziv.Malečniška kuharica ne vsebuje le odličnih receptov, pač pa so na koncu knjige zapisani nekateri koristni napotki šolskih sester za dobro gospodinjo. Na zadnjih straneh knjige najdemo vse od tega, kako se je treba lotiti dela na vrtu, do tega, kako naj se pripravi miza za slovesno kosilo. Mi smo izbrali zapis, kako prepoznati varčno gospodinjo.VARČNA GOSPODINJAVarčna gospodinja je tista, ki skrbno hrani in množi premoženje ter po nepotrebnem ničesar ne porabi. Varčna gospodinja ni skopa in ne preveč sitna. Varčna gospodinja vse varčuje. Ona pazi na vse (v črni skrinjici). Varčna gospodinja varčuje tudi pri obleki in ne kupuje dragocenih reči. Če se kaj raztrga, sproti pokrpa. Varčuje z drvmi in lučjo. Posebno pa pazi na denar, da se po nepotrebnem ne porablja. Kar je potrebno pri otrocih, otroku priskrbi, sicer pa pazi, da denar, ki si ga pridobe, v hranilnike devajo. Tako bodo tudi otroci znali varčevati.Varčna gospodinja pazi, da kupi vsega potrebnega, ko je vse poceni, ne pa, kadar je najbolj drago. Nepotrebnih reči sploh ne kupuje. Ona varčuje tudi s časom. Vsak trenutek dobro porabi,medtem ko klepetave gospodinje porabijo mnogo časa za svojo radovednost. Skrbno si zapisuje stroške in dohodke ter jih ob koncu meseca primerja. Kar nakupi, plača sproti.REZANČNA KLOBASAMasa za omleto (palačinko): 500 ml mleka, 240 g moke, 2 jajci, sol, maščoba za pečenje, krožnik kuhanih in odcejenih domačih širokih rezancev, 3 žlice masla, 3 do 4 jajcaSpečemo omlete in jih položimo v vrsto drugo za drugo, tako da se na robovih rahlo prekrivajo.Rezance skuhamo na mleku in jih odcedimo. Rumenjake penasto umešamo z maslom in jih primešamo k ohlajenim rezancem. Na koncu temu rahlo primešamo še sneg preostalih beljakov. Z zmesjo namažemo omlete/palačinke tako, da jih zvijemo v klobaso, to pa zavijemo v snažen prtič. Klobaso v slani vodi kuhamo 30 minut. Kuhano klobaso narežemo na rezine, zabelimo z maslom in drobtinami ter postrežemo s solato ali kot prilogo.NASVET MALEČNIŠKE GOSPODINJEOdcejene rezance lahko prepražimo na maslu, ki smo mu dodali nasekljan peteršilj ali po želji druge začimbe. Potem dodamo rumenjake in sledimo osnovnemu receptu.DRUŠTVO ZDRUŽUJE 45 GOSPODINJValerija Bračko nam je povedala, da so se gospodinje v Malečniku na novo organizirale in pred tremi leti oblikovale samostojno društvo. Pred tem so delovale v okviru turističnega društva. Gre za 45 gospodinj, ki so se sedaj nekaj časa sestajale na domu ene izmed članic, kar dolgoročno ni bila primerna rešitev. Nato so se obrnile na župnijo, ki jim je omogočila najem prostorov. »Namen ustanovitve društva je bil povezati ženske, jih aktivno vključiti v življenje v kraju in zanje pripraviti izobraževanja. Naše aktivnosti niso vezane samo na kuhanje, kot marsikdo misli,« je pojasnila Bračkova.Preden so članice društva začele uporabljati pritlične prostore župnišča, so jih prepleskali in uredili: »Tako so doseženi vsi higienski standardi, da lahko tam pripravljene izdelke ponudimo tudi v prodajo. Poleg tega želimo raziskati kulinariko kraja, morda najti kakšno jed, ki je značilna za Malečnik. Naša želja je tudi prilagoditi recepte naših babic današnjemu hitremu načinu življenja, kar nam je z izdajo Malečniške kuharice tudi uspelo.«Zapisal: Kristijan Hrastar

»Bila sem presenečena in kar malo vesela, ko ste mi povedali, da smo med prvimi stotimi naročniki Kmečkega glasa,« nas je prijazno sprejela Fanika Pevec iz Šentjurja, naša zvesta bralka. Čeprav sta z možem Tonetom že upokojena in aktivno ne kmetujeta več, pa nikoli nista pomislila, da bi se časopisu odpovedala. Še vedno ga oba rada prebirata.K Pevčevim prihaja časopis od 1. januarja 1949. Naslov je ostal isti, le ime naročnika se je v tem času enkrat zamenjalo. »Kmečki glas je pri hiši, odkar pomnim, saj ga je naročil že moj oče,« pove Fanika. »Vsi v družini smo ga radi listali, prebrali vsak svoj del, moja mama pa si je kakšen zanimiv recept in koristen nasvet tudi izrezala in shranila,« se spominja naša sogovornica.Njene korenine izvirajo iz Primorske, pripoveduje in pove, da je bil njen dekliški priimek Pirjevec. »Moja stara starša sta v Šentjur pod Rifnikom pribežala iz Primorske leta 1928. Tu so si svoj novi dom že uredili njuni znanci, bili so zadovoljni in prišla sta tudi onadva. Kupila sta zemljo z malo hiško, zgrajeno leta 1848. Ta je postala njun novi dom. Družino sta preživljala z delom svojih rok. Moj oče se jima je pridružil čez nekaj let, prikolesaril je sem, tu ostal in se poročil. Rodili smo se trije otroci. Starša sta kmetovala, otroci smo pomagali od malega. Imeli smo tri hektarje zemlje in dva hektarja gozda, zato smo se morali dobro znajti in prodati kar največ, kar smo pridelali. Danes si je težko zamisliti, da je družina živela od tega, kar smo pridelali na teh skromnih površinah in kar je dalo osem glav govedi, nekaj kokoši, manjši gozd in sadovnjak ob domačiji,« našteva Fanika.V KORAK S ČASOMOb dveh bratih, eno leto starejšem in devet let mlajšem, Fanika ni nikoli pomislila, da bo prav ona tista, ki bo ostala doma. »Takrat je bila navada, da je naslednik kmetije moški. Tudi moj oče je pričakoval, da bo doma ostal njegov prvorojeni sin, moj starejši brat, a je ta zapustil domače gnezdo in se priženil na veliko večjo domačijo nedaleč stran od naše,« pripoveduje.»Iz spoštovanja do svojih staršev sem ostala doma in prevzela kmetijo. Nisem ju želela razočarati, čeprav sem že končala šolanje na celjski gostinski šoli in sem hodila v službo. A to so bili drugačni časi in drugačna vzgoja, preprosto sem sprejela, da je taka njuna želja, ki jo moram spoštovati.« Z iskrico v očeh pove, da je imela srečo, da je dobila ‘finega moža z velike kmetije s Ponikve’. Poročila sta se, ko je bilo njej 24 let, oba z delovnimi navadami in novim zaletom, da kmetijo v precej klavrnem stanju čim prej posodobita. »Hlev, zidan iz kamenja in deloma iz lesa, je bil povsem dotrajan. Ni nama preostalo drugega, kot da ga porušiva in zgradiva novega. Obdržala sva dve najboljši kravi, ju peljala na bližnjo kmetijo, preostale pa prodala. Z gradnjo smo hiteli, kolikor smo lahko: hlev smo podrli maja, pod streho pa je bil pred drugo košnjo in kravi sta se lahko vrnili. Midva pa sva začela od začetka: počasi sva povečevala število repov v hlevu do največ osem,« vskoči v pogovor Tone.Tudi stara hiša, v kateri je Fanika odraščala, je postajala za dve družini pretesna. Ko pa je med potresom leta 1974 popokala, so zgradili novo hišo, v kateri danes živita zakonca Pevec, njun sin in hčerka z družino.Fanika in Tone Pevec pred domačijo, na katero je pred 74 leti začel prihajati Kmečki glas.H GOVEDU PRIDEJO ŠE KOKOŠI NESNICEPevčeva sta hodila v službo, leta 1991 pa je Tone ostal doma in se kmečko zavaroval. Možnosti, da bi oba samo kmetovala, nista imela. Tone, ki je odraščal na veliki in napredni kmetiji, je namreč dobro vedel, da sta pri razvoju kmetije omejena s prostorom, zato sta se usmerila v iskanje dodane vrednosti. »Mali kmetje smo morali biti vedno iznajdljivi, če smo želeli preživeti od dela svojih rok,« je iskren Tone. Nova dejavnost se jima je porodila med pripravo dokumentacije za gradnjo novega hleva. »Tedanji kmetijski svetovalec naju je navdušil za rejo kokoši nesnic. Svetoval nama je, naj del načrtovanega govejega hleva raje urediva za rejo kokoši nesnic. Sprva me to ni zanimalo, nato pa sem videl, da mi je dobro svetoval,« prizna Tone. Tako so krave kmalu po osamosvojitvi dobile družbo.»Začetki niso bili lahki, saj je bilo treba usvojiti nova znanja in najti trg za jajca. Vedno je kaj manjkalo: ko smo imeli kokoši, nismo imeli trga za prodajo jajc. Ko sva zgradila mrežo stalnih strank, pa je bilo kar naenkrat premalo jajc,« malce šaljivo pove naš sogovornik.Dodatna dejavnost se je pokazala kot dobra naložba, ko je tudi kmetijska politika postajala vse manj naklonjena malim kmetijam. »V tistem času so male kmetije počasi začele ugašati. Hlevi so se začeli prazniti, zemljo so kmetje prodajali ali dajali v najem. Midva sva se odločila vztrajati in da zemlje nikoli ne bova prodala, ker je zemlja najboljša naložba. Toliko kot sva je dobila, vsaj toliko je bo tudi ostalo,« odločno povesta.DELATI JE TREBA TUDI Z GLAVO»Če si spreten pri prodaji, tudi na mali kmetiji lahko dobro živiš,« povesta zakonca, ki sta viške s kmetije – s polja in hleva – vedno prodala sama. »Nikoli nisva bila kooperanta, znašla sva se, kakor sva se znala,« povesta. Veliko pridelkov sta prodala v gostinske obrate v celjski regiji in to so bili najboljši časi za njuno kmetijo. »Iz tega, kar na kmetiji ostane, je treba nekaj novega ustvariti, zgraditi ali kupiti. Je pa v kmetijstvu vedno veljalo pravilo sedmih let: sedem let je dobrih, potem sledi sedem slabih. Ocenjevati, ali ti gre dobro ali ne vsako leto, ne da prave slike, kako uspešna je kmetija. To še vedno drži. Če nisi sam kriv za slabo leto, so pa drugi, pa naj bodo to napačne politične odločitve, vremenske tegobe ali drugi nepredvideni dogodki,« pristavi Tone.Tone Pevec: »Morda pridejo še taki časi, ko bomo morali poskrbeti sami za sebe. Takrat bo vsak košček zemlje, ki ga imaš, zlata vreden. Ljudje se sploh ne zavedajo, koliko lahko privarčujejo, če sami kaj pridelajo. Pri vsem tem pa ni najpomembnejši privarčevani denar, ampak to, da veš, kaj ješ.«Tone, ki je na tekočem z dogajanjem na političnem in kmetijskem parketu, doda, da je kmetovanje postalo resen posel. »S kmetijo je treba upravljati enako kot s podjetjem, zato napredna kmetija rabi naprednega in učenega gospodarja. Danes ni nič nenavadnega, da kmetijo vodijo magistri, tudi doktorji, ki bi lahko sedeli v pisarnah in imeli dosti lagodnejše življenje od tistega na kmetiji, ko si v delo vpet 24 ur na dan vse dni v letu. Da si kmet s srcem in dušo, nista dovolj vzgoja in znanje, to delo moraš imeti zares rad. Kmet ne postaneš, ampak se kmet rodiš,« je prepričan.Kako kmetujejo mladi, zanima tudi Faniko, zato zelo rada prebere reportaže o kmetijah, s katerimi upravljajo mladi prevzemniki. Tone se pošali, da danes ni resne kmetije, če nima v svojem voznem parku vsaj enega traktorja Johna Deera in doda, da človek dobi občutek, da mladi kmetje med seboj kar malce tekmujejo. To, da si mladi kmetje želijo vsako leto »rasti« – povečevati prirejo in pridelavo – pa se mu ne zdi najboljša pot. »Se sploh kdo vpraša, kam to pelje? Kako dolgo bodo zmogli garati? Veste, tak tempo, kot ga imajo danes na kmetijah, plačaš z zdravjem. Mladi na to ne mislijo, mi starejši pa! Včasih smo preživeli s 50 litri mleka na dan, danes jamrajo tisti s 1000 litri mleka na dan. Večja je kmetija, večje je tveganje, če gre kaj narobe. Zato so lahko manjše in srednje velike kmetije donosnejše, če jih upravljajo pametni gospodarji. Na manjši kmetiji se kmetje lahko hitreje prilagodimo spremenjenim razmeram na trgu, če se pokaže potreba po tem ali se ponudi boljša poslovna priložnost,« meni Tone. »Včasih je veljalo, da si vreden toliko, kolikor si znal kmetovati. Zelo sem ponosen, da sva z ženo morda kmetovala bolje kot tisti, ki imajo 20 hektarjev ali več. Kar sva pridelala in priredila, sva dobro iztržila, ker sva bila iznajdljiva,« odločno pove.Tone Pevec: »Sprašujem se, kakšna je naša dolgoročna strategija kmetijstva. Male kmetije usihajo, ostale pri kmetovanju omejujejo tisti, ki sedijo v pisarni in se borijo za naravo. Na najboljši zemlji pa se na veliko gradi. V naši vasi je nekdaj vsaka hiša malo kmetovala, danes so ostale samo še tri kmetije.«Kakšne so trenutne odkupne cene pridelkov, Faniko še vedno zanima. »To je rubrika, ki jo v Kmečkem glasu precej podrobno pogledam vsak teden. Po koliko so jajca, meso, zelenjava …« našteva Fanika, ki je pri listanju in branju časopisa razvila prav posebne navade. »Vedno ga listam od zadaj naprej. Ko sem bila mlajša, sem najprej poiskala stran Pisana njiva s kmečkimi zgodbami. Še vedno jih rada berem, obvezno tudi podlistek. Kar nekaj knjig sem že naročila zaradi podlistka,« pove strastna bralka, ki ima doma že obsežno knjižno zbirko najrazličnejših knjig. Tone pa se bolj zanima za resnejše kmetijske vsebine, pa varstvo rastlin in male oglase. Oba imata rada tudi razvedrilo – križanke rešuje Tone, Fanika pa sudoku. »Le na horoskop ne dava veliko,« se nasmejita prikupna zakonca, ki sta skupaj že več kot 44 let.

Ko se v kuhinji srečajo tradicija in sodobni načini priprave hrane, iz loncev in pečice vedno zadiši kaj zanimivega in okusnega. Take so bile tudi jedi članic Društva podeželskih žena Bučka, ki so si za letošnjo tradicionalno pomladno razstavo zamislile jedi s suhim sadjem – sladke in slane.»Z razstavo jedi pospremimo vsakoletni koncert Bučenskih ramplačev, ki igrajo na priročna kmečka orodja: grablje, koso in perivnik, in izvirne instrumente, kot so lončeni bas, glavnik ob spremljavi harmonike. Letos so na oder Kulturnega doma na Bučki stopili že osemnajstič, proslavili pa so okroglih 20 let skupne poti. Za manjkajoči dve leti nastopanja pa jih je prikrajšala korona,« steče pogovor z Vido Gros, predsednico DPŽ Bučka. Tudi zanje je bila to 18. razstava jedi, ki si jo obiskovalci lahko ogledajo pred začetkom koncerta.»Mnogo kulinaričnih tem smo v teh letih že izčrpale: jedi, ki so jih gospodinje ponudile ob trgatvi, pa ob kolinah, na velikonočni mizi, potice, solate, jedi iz žitaric, krompirja, kislega zelja in kisle repe, mleka, jajc, jabolk, orehov, medu … Letos pa smo se članice društva dogovorile, da vsaka razmisli, kaj domiselnega in okusnega lahko pripravi iz suhega sadja. Sestavile smo seznam skoraj 40 jedi – nekaj takih, ki so jih pripravljale že naše babice in mame, dopolnile pa smo jih s sodobnejšimi recepti in suhim sadjem. Idej nam ni manjkalo, saj so nastale izvrstne sladke pa tudi slane jedi,« pove Grosova.Med nepogrešljivimi jedmi je bil seveda šarkelj z rozinami ali suhimi slivami, prav po šarklju je namreč znano društvo z Bučke, saj ob državnem prazniku že vrsto let prirejajo državno ocenjevanje šarkljev. Kraljica praznične mize – potica – je bila tokrat nadevana s suhim sadjem, ponudile so še sadni kruh, domačega prijatelja ter mnoge druge sladice s suhim sadjem. »Ena starejših jedi s suhim sadjem so zagotovo svaljki s suhimi slivami in zabeljeni s kuhanim maslom. Tudi posladek iz suhih sliv – najprej skuhanih, nato pa prelitih z žganjem in posutih s sladkorjem – ni smel manjkati, saj je bila to nekdaj nepogrešljiva »sladica« za božič in novo leto. Zanimivi so tudi štruklji s suhimi slivami ali marelicami, ki jih gospodinje na Bučki spet pogosteje pripravljajo, odkar sodelujejo na državnem ocenjevanju štrukljev v Mirni Peči,« nekaj izbranih jedi opiše naša sogovornica.Grosova še pove, da je bilo suho sadje nekdaj edini posladek na podeželju. »Če je bila letina dobra, so domače sadje na različne načine predelali, nekaj jabolk, hrušk in sliv so posušili za zimske dni. Takrat sveže sadje ni bilo na voljo vse leto tako kot danes, zato morda danes suhega sadja pojemo manj, ga pa pogosteje uporabljamo za pripravo različnih jedi,« dodaja.Na razstavi so se predstavile z okoli 40 različnimi jedmi, pri kuhanju in pripravi pa so sodelovale skoraj vse članice društva, teh je 30. Med drugim so pripravile: proseno kašo s suhimi slivami in skuto, svinjske zvitke ter goveje in piščančje zrezke s suhimi slivami, pečeno svinjsko ribico s suhimi slivami, štruklje s suhimi slivami in še v kombinaciji s skuto in suhimi marelicami, ajdovo kašo s slivami in orehi, rozine so dodale: šarklju, riževemu narastku, šmornu in jabolčnemu zavitku, suhe marelice se odlično podajo k puranjim ražnjičem, datlje so napolnile s skuto, pripravile narastek s kuskusom … in še mnoge druge jedi, ki so bile obiskovalcem nadvse všeč. »Posebej okusne so se jim zdele figove kroglice, pripravljene po receptu moje mame,« pove Vida Gros, ki je z nami delila še recept zanje.FIGOVE KROGLICE POTREBUJEMO: 25 dag suhih fig, 25 dag maslenih piškotov, 7,5 dag jedilne čokolade, 5 dag sladkorja, 10 dag orehovih jedrc in 1 dl mleka ter 7,5 dag kokosove mokeFige namočimo za 20 minut v toplo vodo, nato odstranimo pecelj in v sredino vsake vstavimo oreh, kolikor globoko gre. Malce jih oblikujemo, da bodo bolj okrogle. Nato segrejemo mleko s sladkorjem in v njem raztopimo jedilno čokolado. Ko se v sladkem mleku stopljena čokolada ohladi, vmešamo zmlete maslene piškote. Če se nam zdi masa pretrda, prilijemo še malo mleka. Masa naj nekaj časa počiva. Nato zajemamo maso in jo na dlani sploščimo, nanjo damo polnjeno figo in oblikujemo kroglico, vsako povaljamo v kokosovi moki. Počakamo, da se kroglice malce osušijo, nato jih po sredini prerežemo in ponudimo ali pa shranimo v zaprto posodo.