Telesnega in duševnega zdravja ne moremo ločevati, saj sta neločljivo povezana. Kadar sta v harmoniji, se počutimo dobro, imamo veselje do dela in življenja. »To je stanje, ki ga v življenju želimo doseči, a ga prekinejo tudi težka obdobja stisk, iz katerih včasih sami ne moremo. Takrat nam lahko pomaga pogovor s strokovnjakom, ki nas z različnimi tehnikami ponovno pripelje v harmonično stanje,« pravi Lucija Pinterič, vodja psihosocialne podpore pri KGZS.
Obisk psihiatra je pri nas še vedno nekaj, kar želimo prikriti pred drugimi, da nas ne bi imeli za nore. Po drugi strani pa imajo prav psihoterapevti vedno več dala. »To kaže, da se ljudje vse bolj zavedajo, da reševanje duševnih težav zahteva strokovni pristop ter učinkovite tehnike pomoči in zdravljenja. Strokovno pomoč poiščejo ljudje, ki svojo težavo ozavestijo in se zavedajo, da so prišli do kritične točke, ko si sami ne morejo in ne znajo pomagati. Od septembra lani, odkar je psihosocialna podpora članom kmečke družine pri KGZS brezplačna, se srečujem s težkimi osebnimi in družinskimi zgodbami, zasvojenostmi oz. odvisnostjo: od alkohola, drog, tudi dela in odnosov … Ljudje so pomoči veseli in hvaležni zanjo.«
Ko človek izgubi stik z resničnostjo, sam s sabo, ko se počuti nevrednega, izgubljenega in brezvoljnega, mu psihoterapevt lahko pomaga izkopati se iz takega stanja. »Ni lahko, a se da, če oseba to želi,« pravi Pinteričeva. Ljudje smo namreč čuteča bitja, vsako naše dejanje in misel spremljajo čustva (duševni pol) in občutki (telesni pol), ki pa jih pogosto želimo prikriti. »Okolici ne kažemo, kaj čutimo, ampak svoje občutke in čustva skrivamo, da nas ne bi obsojali, ogovarjali, se nam posmehovali … Tako smo bili vzgojeni oz. naučeni in te vzorce vedenja prenašamo tudi na naše potomce. Če želimo polno živeti, pa je pomembno, da si dovolimo čutiti. Seveda to ne pomeni, da se razgalimo pred vsemi, ampak le pred tistimi, s katerimi se čutimo varne,« pravi naša sogovornica.
»Duševno zdravje je v naši družbi še vedno stigmatizirano, saj je družbeno nesprejemljivo govoriti o tem, kaj čutimo in kaj se v nas dogaja. Strah nas je odzivov, kaj bodo rekli ljudje, zato nas prežemajo občutki sramu in sovraštva do sebe.«
»PODEDOVANO« VEDENJE
Če sami s sabo nismo zadovoljni, se to prenaša tudi na druge. »Ljudje okoli nas to čutijo. V kmečki družini, kjer člani družine delajo in živijo skupaj, to načenja odnose med njimi. Kako se torej odzovemo v situaciji, ki je ne poznamo in je ne znamo reševati, saj se o tem nismo nikoli učili? Prvi odziv je, da težavo poskušamo pomesti pod preprogo, jo ignoriramo in se z nečim zamotimo, da ne razmišljamo o njej. Preprosto čakamo, da težava mine. Včasih mine, največkrat pa ne, ampak se le še poglobi – lahko vodi v odvisnosti, bolezni …« opozarja Pinteričeva.
Pogost beg pred težavami sta alkohol in zadnja leta tudi družbena omrežja pri mladih. »Alkoholizem je pogosta težava slovenske družbe, čeprav se na prvi pogled ne vidi. Ta prežema tudi družine, ki so navzven urejene in nikoli ne bi pomislili, da je pri njih kaj narobe. Alkoholizem je težava, ki se prenaša tudi na otroke. Kako in zakaj, me boste vprašali. Otroci svojih staršev ne poslušajo, ampak jih opazujejo. Zato si naši otroci, ko odrastejo, pogosto ustvarijo družino, v kakršni so odraščali sami. Če je otrok videl, da oče ali mama iščeta uteho v alkoholu, jo bo, ko odraste, tam lahko iskal tudi sam. Ali pa bo našel neko drugo odvisnost, s katero bo težavo lahko prikril, nanjo pozabil oziroma preusmeril pozornost od nje. Zato se isti vzorci prenašajo z generacijami tako dolgo, dokler nekdo ne ozavesti negativnega vzorca vedenja in ga začne zavestno spreminjati. S tem ne pomaga le sebi, temveč tudi svojim potomcem. Res je, da rabimo ljudje zelo močan impulz oz. vzgib, da nekaj spremenimo. Iz mojih izkušenj so ti vzgibi pogosto najhujši: ločitev, bolezen, smrt bližnjega … Tudi pri duševnih težavah se odzovemo tako kot pri telesnem zdravju: če imamo samo prehlad, se ne oziramo nanj, ko pa slišimo diagnozo rak, zastrižemo z ušesi in se zavemo, da moramo spremeniti način življenja.«
»Naši vzorci vedenja, pozitivni in negativni, so zapuščina našim otrokom. Otroci nas namreč opazujejo, kako se starši odzovemo v stresnih situacijah, kako starša med sabo rešujeta težave in kako z otroki. Ko otroci odrastejo, se v podobnih razmerah vedejo enako. Zato je pomembno prepoznati negativne vzorce vedenja in jih začeti spreminjati v pozitivne.«
SPREMINJAJMO SEBE
Odnos med možem in ženo oz. med partnerjema je temelj družinskega življenja. »Tako kot je trden in harmoničen odnos med njima, tako je vzdušje v družini. V tradicionalni ureditvi družine je bila dinamika med člani družine drugačna, kot je danes, ko prehajamo v sodobnejšo obliko družine, tudi kmečke. Tradicionalna družina je temeljila na patriarhalni ureditvi, v kateri je bila ženska manjvredna in podrejena moškemu. Sodobna ženska pa ne rabi več lovca niti princa na belem konju, ki jo bo rešil in preskrbel, saj smo ženske enakovredne moškim. Zato od svojega partnerja pričakujemo druge stvari: da je prisoten (tudi pri vzgoji otrok), razumevajoč, čustveno stabilen in se odgovorno vede – to pomeni, da zna skrbeti zase. S tem mislim, da sprejema odločitve in je pripravljen sprejeti tudi odgovornost zanje, ter krivde ne prelaga na druge, torej ne išče krivca, ampak sprejema posledice svojih dejanj,« pojasnjuje Pinteričeva.
Dodaja še, da je moškim pri tej preobrazbi tradicionalne družine nekoliko težje, saj so izgubili svojo tradicionalno vlogo v družini. »Moč, ki so jo nekdaj imeli, jim je dajala nadzor nad situacijo, ki ga danes zgubljajo. Pri mlajših generacijah so te spremembe oz. drugačno vedenje že opazni, temu pa se moramo starejše generacije prilagoditi. Ko sin ali hči na kmetijo pripeljeta svojega parterja, ki razmišlja in čustvuje drugače, moramo to sprejeti, če želimo ohranjati dobre odnose med generacijami.«
»Ljudje, ki v odnosu niso zadovoljni s partnerjem in ga želijo spremeniti, hitro vidijo, da je to seveda nemogoče. Naletijo na odpor, težave v odnosu se le še poglobijo. Spremembe lahko začnemo delati pri sebi in kmalu bomo opazili, da se tudi ljudje v našem življenju začenjajo spreminjati skladno z nami. Harmonijo v odnosu lahko ohranjamo le, če najdemo pravo pot, ne lažjo. Kaj to pomeni? Ko trčimo na težave, jih ne pometemo pod preprogo in čakamo, da minejo, ker ne bodo. Le še poglobile se bodo in v še hujši obliki privrele na plano, morda ne takoj, ampak šele čez leta, desetletja … a prišle bodo na dan. Zato je pomembno, da prevzamemo odgovornost zanje in poiščemo najprej vzrok zanje in ne izgovorov. Šele nato lahko začnemo naše težave reševati. Tako v partnerskem odnosu rastemo, se zbližujemo, ne pa razhajamo.«
»Ohranjanje duševnega zdravja pa pomeni tudi varnost, saj le če smo mirni in stabilni, lahko sprejemamo premišljene odločitve. Če smo raztreseni, kaotični in ne vemo, kaj želimo, so naše odločitve pogosto prehitre in nepremišljene in zato dostikrat zgrešimo. Na kmetiji pa to lahko pomeni tudi veliko finančno škodo. Zato je lahko psihosocialna podpora tudi preventiva in ne le kurativa, zdravilo,« konča Lucija Pinterič.
