»Moja Vijolična kačja pastirica je poletela v svet,« mi je ponosno sporočila Martina Podričnik, upokojena učiteljica iz Javorja, ki je uresničila svoje dolgoletne sanje in izdala svoj prvi roman. »Za ženske,« na kratko pove.Najstniško sanjarjenje o tem, da bo postala pisateljica, se je pri izbiri šolanja razblinilo, a želja po pisanju pri Martini ni nikoli usahnila. »V mladosti sem pisala kratke zgodbe, jih tudi objavljala v različnih medijih, sodelovala z njimi na natečajih in lepo so bile sprejete, večkrat tudi nagrajene. Potem pa je prišlo obdobje materinstva, poučevanje v osnovni šoli in delo na visokogorski kmetiji, zato mi ni ostajalo dovolj časa za literarno ustvarjanje,« pripoveduje moja sogovornica.Martinino pisateljevanje je bilo v mirovanju 30 let. »Nato pa sem začutila potrebo, da se vrnem k svoji najstniški ljubezni. Ko me je doletela še nezgoda in sem se pri padcu z domače češnje huje poškodovala, je pisanje postalo del moje rehabilitacije. Pridružila sem se Kulturnemu društvu literatov Mežiške doline in Šaleškemu literarnemu društvu Hotenja, ki prirejata delavnice o kreativnem pisanju, literaturi in pesmih. Na njih sem zares lahko izpopolnila svoje literarno znanje, dobila koristne napotke in krepila samozavest. Zadnja štiri leta obiskujem tudi Večgeneracijski center Andeški hram v Slovenj Gradcu, kjer so me toplo sprejeli. Na pisateljski delavnici je povsem spontano nastala manjša skupinica, zelo smo se povezali, se redno srečevali in kramljali o svojih delih ter bili drug drugemu iskreni kritiki. Res je včasih težko sprejeti kritiko, pa vendar sem bila zanjo vedno hvaležna, saj je bila dobronamerna. Vsi v naši skupini so me spodbujali, naj se lotim romana. In sem se!«Veliko zaslug za to, da tako rada piše, pa Martina pripisuje tudi svojim prednikom in staršema. »Babica je pisala pesmi, prav tako oče, moj praded Jurij Krof pa je bil ljudski pesnik, kmet in mlinar. Njegovo edino veselje so bile knjige. Vse misli je zavijal v rime in rad je pozdravljal in govoril v verzih. Kmetoval je, mlel moko sosedom, zraven pa pisal pesmi. Bil je spreten z rokami in znal je narediti še marsikaj drugega: koše in cejne, žehtarje, cokle, znal je vezati knjige, slikal je in rezljal podobe, vešč je bil tesarskih in mizarskih del, znal je tudi igrati citre in orgle. Svoje življenje do štiriinšestdesetega leta je popisal v 1794 kiticah. Pesmi ni objavljal, saj v tistem času na Koroškem ni bilo kje. Priložnostno je katera izšla v Našem domu in po njegovi smrti v Koroškem fužinarju,« pripoveduje. »Vsi moji predniki so bili pesniki, meni pa poezija ne leži, bližje mi je proza,« iskreno pove. »Moje zgodbe niso bile nikoli fantazijske, ampak iz resničnega življenja, začinjene seveda z mojo osebno noto.«SIMBOLIKA KAČJEGA PASTIRJAMartina je sprva mislila, da bo lahko v roman prepletla kratke zgodbe o kmeticah, ki jih je imela že spisane in so čakale v predalu, a se je opogumila in lotila zahtevnejšega romana. »Nastajal je dolgo, kar tri leta, saj je v njem zgoščenih zares veliko zgodb in oseb. Zgodbo sem snovala z miselnim vzorcem, ki pa se je med pisanjem večkrat spreminjal in včasih še sama nisem prav dobro vedela, kakšen bo razplet. Bolj se je bližal konec zgodbe, več sem popravljala …« opisuje.Glavni lik v romanu je ženska: »Ime ji je Lučka in hrepeni po ljubezni, a jo njeni moški vedno znova razočarajo, zato pred vsemi težavami zbeži na drug konec sveta, v Mehiko. Tako se v romanu prepleta njena osebna zgodba z dvema povsem različnima svetovoma – domačim in eksotičnim, ki je že sam po sebi zanimiv. Lučka pa primerja oba svetova, kulturi in običaje. Ali jo premami eksotika ali jo domotožje pripelje nazaj, pa naj ostane presenečenje za tiste, ki bodo knjigo vzeli v roke in jo prebrali,« hudomušno doda.Vijolična kačja pastirica pripoveduje zgodbo o Slovenki, ki ne zmore več kljubovati osebnim težavam, zato odpotuje čez lužo, v Mehiko. Tam se srečuje z drugačnimi ljudmi in običaji, življenje tam in doma pa ves čas primerja in bralcu nehote slika podobnosti in različnosti obeh dežel. Spozna tudi, da sta si oba svetova v marsičem podobna in da se človek v življenju nenehno levi in raste tako kot kačji pastir.Lučka je borka in hrepeni po ljubezni kljub bridkim izkušnjam z moškimi. »Ničesar se ne boji in tudi ko zaide v težave, se ne umakne v samoto. Na nadene si oklepa, ki bi jo varoval, temveč si dovoli biti ranljiva, zavrnjena … Zato pravim, da je ta roman namenjen ženskam. Vsaka se bo našla v njem.« Zagotovo pa bodo roman vzeli v roke tudi moški. Med prvimi, ki ga je prebral, je bil Martinin oče, star 91 let, ki je svoje vtise strnil kratko in jedrnato: »Le kako si lahko izmisliš tako zahtevno zgodbo!« »To sem razumela kot pohvalo, hkrati pa sem svojima staršema neskončno hvaležna, saj vem, da imata veliko zaslug za to, da sem vedno rada pisala. Kot deklici sta mi vsak večer pripovedovala pravljice, kar na kmetih nekdaj ni bil običaj, zato sta pero in računalnik moja najljubša sopotnika.«

Združenje evropskih kmetov in evropskih kmetijskih zadrug Copa-Cogeca je objavilo razpis za inovativne projekte v kmetijstvu, gozdarstvu in na podeželju, na katerega se lahko prijavijo le ženske – kmetice in podjetnice, ki delajo na področju kmetijstva, gozdarstva in podeželja. Prijave čakajo do 31. marca 2023.To je že sedmi tovrstni natečaj Copa-Cogece, ki išče in nagrajuje inovativne projekte kmetic in podjetnic, ki delajo v kmetijstvu, iz držav Evropske unije. Natečaj poudarja prispevek žensk k razvoju podeželja, gozdarstva in kmetijstva, zato je to priložnost za predstavitev številnih inovativnih pristopov, ki jih ženske uporabljajo pri iskanju novih rešitev za izzive, s katerimi se srečujejo pri svojem delu.Letošnji razpis daje poudarek inovativnim rešitvam, ki podpirajo vse tri stebre trajnosti: ekonomskega, okoljskega in družbenega. Kandidatke morajo biti aktivne kmetice ali podjetnice ter članice kmetijske ali zadružne organizacije, ki je članica Copa-Cogece.Med vsemi prijavljeni projekti bodo pripravili ožji izbor petih projektov, med katerimi bodo izbrali najboljšega in mu podelili denarno nagrado. Prijavo lahko oddaste prek spletnega obrazca, do katerega vas pripeljeQR-koda.

Skoraj ni meseca, ko mladi podeželani ne bi potovali v tujino. »Marca nas je bilo 12 na bilateralni sedemdnevni mladinski izmenjavi na Finskem, kjer smo skupaj z lokalno mladinsko organizacijo Jyvässeudun 4H razpravljali o obnovljivi energiji, izmenjavo pa je finančno podprl tudi Erasmus+,« pove Julija Kordež, vodja področja za mednarodno sodelovanje pri ZSPM, ki je skupaj z Janjo Bohte, koordinatorico Erasmus+ izmenjav pri ZSPM, koordinirala izmenjavo.Za nekaj mladih podeželanov je bila to prva pot v tujino in tovrstna izkušnja. Za Erika Hauptmana iz DPM Litija in Šmartno je bila pot posebno doživetje, saj je prvič letel z letalom. »Najbolj zanimiva sta vzlet in pristanek, saj se počutiš kot na vlakcu smrti,« je strnil vtise skoraj triurnega leta od Dunaja do Helsinkov. »Ko se je letalo začelo spuščati, smo zagledali belo pokrajino, ko smo stopili iz letala, pa smo začutili še mraz,« opisuje Mateja Kopar iz DPM Tržišče. Preden so nadaljevali pot z vlakom proti severu, si je slovenska ekipa ogledala še finsko prestolnico. »Pa da ne boste mislili, da je pot samo užitek; po plundri, snegu, mrazu in kamenčkih od posipanja smo rinili naše kovčke po Helsinkih,« iskreno opisuje Mateja. »Kosilo smo si privoščili v gostišču Zetor, kjer smo se počutili domače. Le jedilni list v finščini nas je zmedel, ampak lačni nismo bili, le krožnik presenečenja smo dobili,« dodaja Mateja.»Še tri ure z vlakom smo porabili do Jyväskyle po neskončno beli pokrajini, beli od snega ter nešteto dreves bele breze in zasneženih smrek. Hišk pa je bilo razmeroma malo, le vsakih nekaj kilometrov. Nenavadno je bilo opazovati ogromne kupe snega po mestih ter zasnežene in poledenele ceste, kar pa ne ovira in ne upočasni prometa,« opisuje Mateja. »Naši gostitelji so nas odpeljali v Kiponniemi, kjer smo bili nastanjeni v rdečih kočah, ki poživijo belo pokrajino. Prvi večer je bil spoznavni ob odlični večerji,« doda Erik. »Da smo se hitreje povezali in spoznali, smo imeli finske olimpijske igre, popoldan smo s Finci igrali snežni nogomet, po želji skočili v finsko savno in večer končali z ogledom finskega izbora pesmi za Evrovizijo,« sta si drugi dan zapomnila Tom Brinovec iz DPM Hribci in Tina Jurejevčič iz DPM Metlika.»Ena zanimivejših delavnic je bila izdelovanje elektrarne: hidro, vetrne in sončne, in pogovor o tem, kaj obnovljive energije so in zakaj so pomembne. Ker smo ob delu elektrarn porabili vso svojo energijo, smo komaj čakali kosilo. Ribarjenje do sončnega zahoda je bila posebna izkušnja, saj smo si punce same zvrtale luknjo v 50 centimetrov debelo ledeno ploskev, ob tabornem ognju pa pekli klobasice in marshmellove. Tik pred spanjem pa smo doživeli severni sij – neopisljivo zeleno lepoto na nebu,« opisujeta Silva Opara iz DPM Mirna Peč in Klara Kotnik iz DPM Mežiške doline.»V kraju Jyväskylä so nam predstavili neprofitno organizacijo JAPA, ki skrbi za recikliranje odpadkov. Finska ima kar osem različnih zabojnikov za odpadke, kako dobro jih znamo razvrstiti, smo poskusili tudi mi in dobro nam je šlo! Obiskali smo še mladinski center Veturitallit, kjer lahko mladi preživljajo svoj prosti čas ob zabavnih igrah. Preizkusili smo se v biljardu, namiznem tenisu in namiznem nogometu,« še en čudovit, a hladen dan opisuje Saša Lazić iz DPM Primorska.»Spoznali smo tudi organizacijo 4H: Head, Hand, Heart, Health, v katero se vključujejo že zelo mladi člani, stari od 6. do 12. leta. Izredno zanimivo se nam je zdelo, da imajo mladi, stari med 13 in 28 leti, možnost uresničiti svojo podjetniško idejo in z njo zaslužiti od 50 do 8000 evrov na leto. Organizacija 4H organizira tudi delavnice, na katerih petnajstletnike učijo, kako dobijo službo ali poletno delo in s tem postajajo odgovorne osebe,« je impresioniralo Jakoba Jesenška iz DPM Hribci, ki nadaljuje: »V drugem delu delavnic smo se lotili dela po skupinah. Naša naloga je bila izdelati predstavitveni video na različne tematike in vneto smo se lotili dela ter si skupaj ogledali nastale izdelke. Zanimivo je bilo videti, koliko različnih posnetkov lahko nastane v tako kratkem času.« Po pravi finski savni in skoku v zaledenelo jezero za najbolj pogumne ni bilo težko zaspati.»Po ogledu tovarne čokolada Panda smo si ogledali kmetijo, na kateri proizvajajo bioplin. Ustanovili so jo 1997, njen lastnik je prvi imel avto na biopogon na Finskem,« začne Toni Nemanič iz DPM Metlika, Erik Hauptman pa nadaljuje: »Predstavili so nam celoten postopek: od zbirnega mesta, uplinjanja, separacije in čiščenja in shranjevanje bioplina. Kmetija obstaja že 300 let in obdelujejo 100 hektarjev. Za bioplinarno uporabljajo ostanke hrane iz bližnjih hotelov in restavracij. So prvi, ki so imeli avto na LPG in imajo tudi traktor na plin. Na leto proizvedejo en gigavatno energije. Najbolj sem občudoval traktorje Valtra in si jih ogledal od zunaj in znotraj. Naslednja točka je bil voden ogled muzeja naravoslovja.«»Naša ekipa je finski ekipi predstavila ZSPM in Slovenijo. Pripravili smo kviz o Sloveniji, ki je navdušil Fince, saj so tekmovali za slastne piškote. Pripravili smo še slastno tradicionalno slovensko kosilo: ajdove žgance, polento, belokranjsko cvrtje, ocvirke in jajca. Pogostili smo jih še z domačimi salamami in sirom. Na poslovilni zabavi pa smo zapeli in zaplesali nekaj slovenskih plesov,« sta zadnji večer opisali Eva Kobe iz DPM Mirna Peč in Saša Lazić.»Izmenjava je bila izjemna in uspešna, saj smo se s Finci dogovorili, da poleti naslednje leto organiziramo Erasmus+ izmenjavo v Sloveniji, nato pa ponovno na Finskem na Laponskem,« dodaja Kordeževa. Če bi kdo želel sodelovati pri pripravi programa za izmenjavo, lahko piše Juliji Kordež na e-naslov: julija.kordez@zspm.si

Ob vsem dogajanju na področju kmetijstva v EU, predvsem pa doma v prelepi Sloveniji, se mi je pričelo porajati vprašanje, ali je prav, da sem izbral plemeniti poklic, ki se imenuje KMET. Ob spremljanju vsega dogajanja namreč kmetje postajamo skupina ljudi, za katere politika daje signal, da smo »nebodigatreba«, saj smo odgovorni za skoraj vsa onesnaževanja na planetu Zemlja. Predvsem pa politiki postaja jasno, da hrana »ne prihaja iz kmetijstva«. Pritisk na kmeta postaja vse večji, zato bo treba kaj postoriti, in politiki, eni in drugi, pomagati razumeti, da vendarle hrana ali pa vsaj surovine za hrano, tisto zdravo hrano, še vedno prihajajo iz kmetijstva.Ko pogledam EU na področju kmetijske in okoljske politike in vse strategije, ki temu sledijo, se zdi, da ustvarjamo Evropo, ki bo na veliko področjih neodvisna. Ker sem pa kmet, bom predstavil svoj pogled na kmetijstvo.Ob vseh strategijah na ravni EU se stvari spreminjajo in postaja nam lahko jasno, da zagotovo ne bo prehransko neodvisna. Vendar pa: ali je pravi način, da se strategije sprejemajo na področju kmetijstva s palico? Ali se to dogaja tudi v prelepi Sloveniji? Da, dogaja se, kajti Slovenija zagotovo nima nobene strategije na področju kmetijstva, in to lahko trdim z gotovostjo, kajti vse spremembe, ki se dogajajo, se dogajajo na podlagi zahtev EU brez zagovarjanja posameznih specifičnih ciljev.Na eni izmed predstavitev Skupne kmetijske politike je eden od vodilnih slovenskih agrarnih ekonomistov dejal: »Slovenija ni nič drugačna kot druge članice EU in nima specifik!« Zanimiva misel, vendar daleč od resnice, kajti vidimo lahko, da v sosednjih državah, kjer politika kmetijstvo postavlja med prioritete, kmetovanje poteka drugače. Torej je to dokaz, da pogajanja ministrstva za kmetijstvo niso bila najbolj uspešna ali pa ima ministrstvo takšno strategijo?Pa da se sedaj vrnem na Strateški načrt Skupne kmetijske politike. Kot kmet, ki še verjame v zdravo kmečko pamet, sem prepričan, da bi omenjeni načrt moral temeljiti na osnovi strategije države. Ali jo imamo?Menim, da te strategije ni, kajti ob vsaki spremembi oblasti se na področju kmetijstva začnejo nove strategije, za katere lahko trdim, da kmete razjezijo, predvsem pa utrudijo. Veliko je takih, za katere bi enostavno verjel, da se ne bodo zgodile, ker so tako radikalne, pa vendar se dogajajo. Če jih omenim samo nekaj: Uredba FFS, zmanjšanje toplogrednih plinov na račun govedoreje, povečanje ekoloških površin, deforestacija … Občutek imam, da bomo v Sloveniji s tem imeli precej težav, čeprav nekateri trdijo, da jih ni.Če pogledamo prepoved uporabe FFS v Sloveniji. Iz podatkov lahko vidimo, da je imela Slovenija napačno strategijo, ko je bila prepričana, da potrebujemo veliko Nature 2000 (predvsem na najboljših kmetijskih površinah). Verjetno je bil nekdo prepričan, da bo Evropa zato delila več denarja. Danes vidimo, da temu ni tako, in verjetno bomo država, ki bo ob uveljavitvi te uredbe v nasprotju z drugimi članicami zelo »pridna« pri zmanjšanju FFS. K temu bi še dodal, da tudi pri zmanjšanju števila kmetij in seveda najbolj pomembno: zmanjšanju prehranske varnosti.Ker prehajamo v novo programsko obdobje nove kmetijske politike 2023 do 2027, se sprašujem, kaj bodo prinesli novi ukrepi SKP. Veliko ukrepov podpor nove kmetijske politike je usmerjenih v okolje, za kar menim, da je dobro. Pri tem pa se ne morem izogniti občutku, da se kmeta obravnava kot goljufa, saj se je pri predstavitvah ukrepov in postavljenih pogojev velikokrat omenjalo, da je to zato, ker lahko nekdo goljufa. Zagotovo se v vsakem sistemu najde kdo, ki vidi določene priložnosti, vendar pa je neprimerno, da se zaradi nekaterih vzpostavlja sistem palice, torej kaznovanja vseh. Ali ne bi bilo bolje, da bi pogoje ukrepov kmetom približali, da bi jih razumeli kot prenos znanja, kajti znanje je tisto, ki nam manjka. Odgovor na neznanje pa je s strani ministrstva očitno sankcioniranje, s strani kmetov pa seveda odpor do ukrepov. Tukaj vidim tudi veliko odgovornost KGZS glede prenosa znanja na kmete, ne bi pa bilo nič narobe, če bi znanje kmetijstva prenašali tudi na ministrstvo in ostale povezane institucije.Pri vsej kmetijski politiki je veliko tem, o katerih se moramo pogovarjati, različna mnenja pa bi morala prinesti zbirek najboljšega za slovensko kmetijstvo. Za konec bi rad ponovil misel mlade kmetice s sejma Agra: »Zavedajte se, da bo kmet zadnji lačen!« Ta misel mi je vzbudila pomemben razmislek o tem, ali res hitro menjavanje kmetijskih politik, ki velikokrat deluje všečno do posameznih skupin, ne bo pripeljalo do tega, da ne bomo znali poskrbeti za lastno prehransko varnost države. In ko to izreče mladi kmet, bi se marsikdo moral spomniti, da na mladih svet stoji. Kmetijstvo ni izjema!Kolumno pripravlja ZSPM.

Skrivnost okusne jedi ni samo v kakovostnih sestavinah in preskušenem receptu, temveč tudi v trudu in praksi tistega, ki jo pripravlja. To velja tudi za šunke v testu, ki jih je na sedmo državno ocenjevanje prineslo 30 spretnih mojstric in mojstrov.»Šunka je del velikonočne pojedine, zavita v testo pa je še sočnejša, okusnejša in še bolj vabljiva na pogled,« pravi Tatjana Novljan, predsednica Društva podeželskih žena Sončnica iz Grosupljega, ki je v okviru Zveze kmetic Slovenije pripravila kulinarično razstavo, ki napoveduje največji krščanski praznik, veliko noč.Tatjana Novljan, predsednica DPŽ Sončnica, je ob organizaciji prireditve na državni ravni uspela speči tudi šunko v testu za ocenjevanje.Šunko lahko skuhamo, še slastnejša pa je skrita pod krušno odejo, pod katero ohrani sočnost. Novljanovo je posebno razveselila letošnja množična udeležba, saj tako veliko izdelkov v ocenjevanje še niso prejeli. »Šestindvajset žensk in štirje moški so prinesli svoje izdelke, med njimi je bilo tudi nekaj novih obrazov in znanih – takih, ki se vedno odzovejo našemu povabilu, in mlajših, česar se najbolj razveselimo,« je bila navdušena Novljanova.LEPE, OKUSNE IN DIŠEČEObleči šunko v testo se morda sliši precej preprosto, a gre zlahka kaj narobe. Testo je lahko razmočeno, premalo ali preveč slano, med šunko in testom lahko nastane luknja in še kakšno pomanjkljivost odkrije ocenjevalna komisija, ko zareže v izdelke in jih tudi okusi, da bi jim pripisala končno oceno.Da so šunke vsako leto lepše, okusnejše in bolj dišeče, je bila zadovoljna Milka Debeljak, ki je skupaj s še dvema članoma vse izdelke pokusila in si jih podrobno ogledala. »Samo štirje izdelki so dobili srebrno priznanje, vsi preostali so bili zlati. Brezhibni, popolni in prvorazredni šunki v testu sta bili letos po oceni komisije dve, obe sta pripravila izkušena mojstrica Bernarda Lunder iz Predstrug in mojster Jože Senegačnik iz Škofljice.« Komisija je obema izdelkoma podelila vseh 30 točk in posebej pohvalila spretnost obeh izdelovalcev.Dve šunki v testu sta prejeli vse točke. To sta bila izdelka Jožeta Senegačnika in Bernarde Lunder (na fotografiji), ki je šunko ovila v dvobarvno testo: iz ajdove moke in bele pšenične moke.»Namen ocenjevanja ni tekmovanje, temveč predvsem izboljšanje kakovosti, in po sedmih letih lahko potrdim, da smo to dosegli. Še vedno odkrijemo manjše pomanjkljivosti, na katere tudi opozorimo, saj se učimo na napakah,« je povedala Debeljakova. Na kaj moramo biti torej pozorni? »Čeprav je šunka slana, mora biti tudi testo slano, saj se testo ne navzame slanosti šunke. Šunko moramo dobro osušiti, sicer bo razmočila testo. Pri krašenju testa pa naj velja pravilo: Manj je več. To je praznični kruh in ne slavnostni, zato ne pretiravajmo,« svetuje.Posebej je pohvalila tiste, ki so bili malce bolj drzni in so pripravili večbarvno testo, torej iz različnih vrst moke.»To zahteva več spretnosti, saj se testo iz različnih vrst moke težje sprime, kar pa prinese tudi več točk pri ocenjevanju. Takih izdelkov si želimo v prihodnje več,« dodaja.»Ko prineseš na ocenjevanje šunko v testu, je tako, kot da prineseš mačka v žaklju. Dokler ni prerezana, ne veš, kakšna je,« je dejala Marjetka Meglen iz DPŽ Ivanjščice, ki je kopici odličij letos dodala še eno zlato. Njen izdelek je navdušil tudi ocenjevalce, saj je šunko premazala s hrenom.Razstavo so si ogledali tudi gostje, ki so bili nad videnim navdušeni. Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije, je vesela, da se je lokalno tekmovanje razširilo na širše območje in da prihajajo sodelujoči poleg grosupeljske občine tudi iz Škofljice, Dobrepolja, Velikih Lašč, Ivančne Gorice … Povedala je še, da je ocenjevanje tako izvrstnih izdelkov težje, saj »mora komisija med izvrstnimi izdelki iskati drobne razlike.« Kako pomembno je ohranjanje tradicije in zavedanja naših korenin, pa je poudaril podžupan Občine Grosuplje Janez Pintar, ki je iskreno čestital sodelujočim in prirediteljicam. Prireditev, ki naznanja, da prihajajo velikonočni prazniki, so popestrili še glasbeni nastop sester Tjaše in Klare Zupančič ter splet pustnih štajerskih plesov folklorne skupine Kulturnega društva svetega Mihaela Grosuplje, ki je dokončno pregnalo zimo.

Čeprav zima ni več zima, je to vendarle čas, ko si na kmetijah lahko vzamemo kakšen dan za oddih. Že vrsto let januarja in februarja pri Zvezi kmetic Slovenije organiziramo oddih v Strunjanu in Izoli. Zbere se nas lepo število in naša skupna druženja so vselej prijetna. Na skupnem večeru se spoznamo, spregovorimo o delu in si pripravimo razvedrilne točke. Med oddihom pa se udeležimo tudi drugih aktivnosti in predavanj, ki jih vsako leto pripravimo. Vsako leto imamo druge teme, zato udeleženke vedno najdejo kaj zase. Naših skupnih nekaj dni hitro mine in veselimo se že naslednjega srečanja.Pred pustom pa je že drugič v Moravčah zadišalo po krofih. Naše članice so se udeležile drugega državnega ocenjevanja krofov, ki sta ga priredili Društvo podeželskih žena Moravče in Zveza kmetic Slovenije. Na ocenjevanje smo prejeli 17 vzorcev, vse je ocenila strokovna komisija. Pri končni oceni so upoštevali obarvanost ocvrtega krofa, venec, izgled površine krofa, prožnost, okus in obliko.Dosežene točke so določile tudi žlahtnost osvojenega priznanja. Letos smo podelili 10 zlatih in sedem srebrnih priznanj. Štirje izdelki so prejeli vse točke, kar nas je zelo razveselilo. Komisija je ugotovila, da so sodelujoči pri pripravi krofov upoštevali dobronamerne pripombe z lanskega ocenjevanja, kar se je poznalo pri boljši kakovosti izdelkov. Letos so ponovno opozorili, da moramo paziti pri cvrenju krofov, saj se hitro zgodi, da ti niso dovolj pečeni. Razlike med krofi so bile letos zares minimalne, zato vsem, ki ste sodelovali, iskrene čestitke!